smešno se mi zdi, ko razmišljam ali bi začela z ” stara sem… in imam bulimijo”…
izlajnana pesem….
včasih me tako zanese, da sem mi orenk majejo tla pod nogami
razdvojenost – le ta je morilska: v glavi mi doni ” bi – nebi, bi – nebi…” da se rešim ponora se odločim za ja; ravno tako je z vsem ostelim, ravno tako bi nehala pa nebi….

milijonkrat brez veze

Zdi se kot odlomek iz dnevnika nekoga, ki se bori za nov dan. Razdvojenost je lahko tudi take vrste: nadaljevati z bulimijo ali pa ne. Predlagam, da začnete sestavljati tehtnico stvari, na eni strani tistih, ki govoritjo za vztrajanje in na drugi tistih, ki govorijo za spremembo.

Samo toliko,
Marija Anderluh