Ta motnja ovira normalen telesni in duševni razvoj otroka. Da bi izkoristili njegove največje sposobnosti, ga je treba vključiti v družbeno skupnost. Vrtec igra pri tem ključno vlogo, saj izboljša otrokovo socializacijo in samostojnost ter vpliva na uspešnost njegovega nadaljnjega razvoja. To je posebej opazno, če otrok v vrtec vstopi zgodaj, v prvih treh letih življenja.
Z dobrim sodelovanjem vzgojiteljev in strokovnih delavcev vrtca ter staršev in otroka z downovim sindromom napravimo velik korak v njegovem usposabljanju za čim boljše in kakovostnejše življenje.
Kakšne težave ima otrok z downovim sindromom?
Otrok z downovim sindromom se na intelektualnem, socialnem, čustvenem in duševnem področju počasneje razvija. Težave teh otrok pa so raznovrstne. Raven sposobnosti razvoja in učenja je pri vsakem drugačna, zato so težave pri nekaterih otrocih opaznejše ali pa se sčasoma spreminjajo. Sposobnost logičnega mišljenja otroka, učenja iz izkušenj in razvijanja občutka lastne vrednosti je odvisna od stopnje njegovega intelektualnega razvoja.
Eden glavnih socialno-čustvenih znakov je nagnjenost k upiranju, ki se kaže kot neodzivnost v pogovoru, odklanjanje dogovorov, beg, skrivanje in podobno. Kljub temu je socialno-čustveni razvoj intenziven, saj je tak otrok čustveno topel, vesel, srečen in nasmejan ter nima težav z izražanjem čustev. Pogosto težko preloži čustveni odziv in kaže čustva na enak način dlje kot zdravi otroci.
Otrok z downovim sindromom doživlja neuspeh pogosteje kot otroci z normalnim razvojem, zaradi česar mu upade motivacija, dela več napak in potrebuje več časa za obvladovanje nalog.
Težave se pojavljajo tudi v razvoju jezika in govora – zadnji velja za najslabše razvito sposobnost otrok z downovim sindromom. Otrok govor razume prej, preden sam spregovori, pogosto jeclja in slabo izgovarja glasove, zato je njegov govor izrazito težko razumljiv.
Otrok z downovim sindromom vidi manj podrobnosti in barve vidi bolj motno, zato ima ob osredotočenju na bližnje predmete težave z zaznavanjem.
Vloga vzgojiteljev in strokovnih delavcev
Da bo lahko otrok z downovim sindromom v vrtcu uspešno napredoval, mu je treba zagotoviti kakovostno, strokovno vzgojno-izobraževalno podporo. To dosežemo z edukacijo vzgojiteljev in strokovnih delavcev vrtca. Vključevanje otroka v posebej prilagojeni program mu pomaga razviti sposobnosti na vseh razvojnih področjih – senzorno-motoričnem, govorno-jezikovnem, spoznavnem, socialnem in čustvenem.
Vzgojitelj ima pomembno vlogo pri celotnem napredovanju otroka, pri tem pa si pomaga z igro. To je glavna dejavnost otrok v vrtcu, za otroka z downovim sindromom pa je tudi najpomembnejše sredstvo za učenje in razvoj. Igra v otroku vzbudi zanimanje in pozornost ter ga spodbuja k čim dejavnejši interakciji z okoljem. Skozi igro pridobi znanja z različnih področij, bolje obvladuje usklajevanje grobe in fine motorike, izboljšata pa se tudi njegova samostojnost in sodelovanje z drugimi otroki. Igra je tudi odlična priložnost za razvijanje govorno-jezikovnih veščin.
Skoznjo se otrok najlažje vključi v komunikacijo. Pri tem moramo pogovor prilagoditi njegovim sposobnostim – uporabljamo preproste besede in jih pospremimo z obrazno mimiko, kretnjami ter znaki. Prav tako mu omogočimo dovolj časa za odgovor na vprašanje. S takim pristopom ga dodatno motiviramo in mu vzbujamo občutek varnosti pri vsakdanjih dejavnostih. Zaradi spodbujanja govorno-jezikovnega razvoja je ključno, da otroka vključimo v logopedski program.
Za izboljšanje socialno-čustvenega razvoja je otroka treba spodbuditi, da v vrtcu sam izbere in začne neko dejavnost. Med dejavnostjo mu moramo pokazati, česa zares ne zmore, česa pa preprosto ne želi, in ga ob vsakem uspehu nagraditi.
Poleg integracije, torej vključevanja otroka v vrtčevske skupine, je pomembna tudi inkluzija – spoštovanje njegove individualnosti, osebnosti in drugačnosti. Pri tem ima vzgojitelj ključno vlogo, saj preprečuje socialno izolacijo otroka, povečuje njegovo samospoštovanje in občutljivost za potrebe drugih. Daje mu priložnost, da bolje razume drugačnost in da se zaveda, da je sposoben samostojno obvladati svoje težave in doseči uspeh.
Vloga staršev
Strokovnjaki poudarjajo, da so otroci z downovim sindromom nadvse primerni za integracijo, saj s svojim nasmehom ustvarjajo pozitivno vzdušje, ki prispeva k njihovi uspešni socializaciji. Pri tem pa so pomembni tudi starši. Oni so tisti, ki morajo otroka dobro pripraviti na vrtec ter ga seznaniti z okolico in krajem, kjer bo preživel del dneva. Ob sodelovanju z vzgojitelji morajo prepoznati in razvijati njegove sposobnosti in darove.
Uspešna integracija je torej dosežek obojih, tako vzgojiteljev kot staršev. Staršem daje občutek varnosti, saj je njihov otrok sprejet kot enakovreden član skupnosti in dobiva podporo od vrstnikov in okolja, v katerem se razvija.
Literatura:
Vuković, D. in sod. (2008). Down sindrom: vodič za roditelje i stručnjake. Zagreb: Hrvatska zajednica za Down sindrom.
