Svetovni teden dojenja, ki ga obeležujemo od 1. do 7. avgusta 2016, letos poteka v znamenju premisleka o pomenu dojenja za trajnostni razvoj. Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) so že leta 2014 ob Svetovnem tednu dojenja opozorili, kako je ob osredotočanju na materino mleko kot dragocenega vira za dobro otroka, pomembno osvetliti dojenje tudi z vidika blagostanje planeta.
Odgovorno ravnanje z viri pomeni tudi omogočanje in varovanje dobrih praks dojenja. Ob tem pa se je treba posvetiti vprašanju, kaj matere potrebujejo za uresničevanje odločitve, da bodo dojile. Ukrepi za pomoč in podporo dojenju pomenijo delovanje na različnih področjih in ravneh, vključno s prepoznavanje posameznih ovir in njihovo odstranitvijo.
»Na ravni posameznice, ožjega in širšega okolja in družbe ter kulture obstajajo ovire dojenju, kot so na primer pomanjkljive ali napačne informacije, znanja in spretnosti, osebnostne lastnosti, kot sta sramežljivost ali pomanjkanje samozavesti, delovne in študijske obveznosti, dolžnosti skrbi za druge bližnje, časovne ovire, pomanjkanje podpore partnerja, družine, prijateljev, neustrezne prakse obporodne skrbi, ki ne podpirajo fizioloških procesov ali jih motijo z nepotrebnimi ukrepi in posegi, kulturna pričakovanja, da bo dojenje »nevidna« in zasebna dejavnost, ki ne sodi v javni prostor,«
je povedala dr. Zalka Drglin z NIJZ in dodala, da je skoraj vse ovire možno preseči ali jih razgraditi.
Pri tem je pomembno naslednje:
- informiranost in ozaveščenost različnih ciljnih skupin – bodoče matere in očetje, člani in članice ožje in širše družine, prijatelji, prijateljice, delodajalci, lokalna skupnost, odločevalci, kot so na primer ministrstva, vodje ustanov, strokovnih združenj, župani in županje, novinarji in novinarke, predstavniki medijev, širša družba;
- ustrezna podporna mreža – družinski člani, lokalna skupnost, nevladne organizacije, ustrezno delovno okolje, svetovalke za informiranje in neposredno pomoč ter podporo pri dvomih in težavah, zdravstveni in drugi strokovnjaki s sodobnimi in medsebojno usklajenimi informacijami, praktičnimi znanji in komunikacijskimi spretnostmi z individualiziranim pristopom, z ustreznimi časovnimi in prostorskimi pogoji za pomoč pri dojenju;
- ustrezni pogoji za izvajanje dobrih praks dojenja:
- fiziološki potek nosečnosti, poroda in poporodnega časa s prepoznavanjem potreb novorojenčka in matere in omogočanje njihovega zadovoljevanja, kadar je to mogoče;
- ustrezno ukrepanje in zdravljenje ob zdravstvenih težavah dojenčka ali matere;
- zagotovljeni bivanjski, finančni in drugi materialni viri za družinsko življenje;
- dovolj časa in praktičnih možnosti za posvečanje dojenčku in njegovim potrebam (porodniški dopust, dopust za nego in varstvo otroka);
- ustrezno porazdeljene družinske in gospodinjske obveznosti;
- enakopravnost spolov na različnih ravneh;
- ustrezna okolja doma in v javnih prostorih, ustanovah;
- ustrezne možnosti za to, da doječa mama skrbi zase (počitek, sprostitev, hrana, pijača, primerna, učinkovita, dostopna zdravstvena skrb …).
Kako torej delovati glede dojenja v povezavi z varovanjem virov?
Na globalni ravni se usmerjajo v podporo, zaščito in promocijo dojenja kot odgovornega ravnanja z viri.
»Delovanje s ciljem, da bi matere, ki se tako odločijo, lahko polno in ustrezno dolgo dojile dojenčke, je soodgovornost zdravstvenih in drugih strokovnjakov, delodajalcev, ožje in širše družine, prijateljev, lokalne skupnosti; je zavezujoča naloga družbe in predstavlja tudi naložbo za dobro prihodnost,«
je povedala dr. Zalka Drglin z NIJZ in pojasnila, da je za sobivanje živih bitij na planetu in varovanja skupne Zemlje pomembno omogočati in negovati tudi dobre prakse dojenja.
Na NIJZ so za namen krepitve zdravja prebivalcev in prebivalk Slovenije pripravili nekaj gradiva, namenjena staršem novorojenčkov in dojenčkov, še posebej pa doječim materam.
