Pri osnovnošolskih otrocih pogosto opažamo nekatera vedenja, ki si jih ne znamo razložiti ali pa jih pripišemo kakšnemu zunanjemu razlogu. Tako je tudi pri Marku – v šoli je pogosto frustriran, skoraj vsak dan mora na pogovor z ravnateljem, pedagogom, psihologom. Ko bi moral vzeti papir in kaj prepisati s table ali pisati test, začne kričati, se pritoževati ali celo trgati papir. Ne obvlada pravopisa in njegova pisava je komajda čitljiva. Pa vendar učitelji opažajo, da je Marko zelo bister deček. Kaj se dogaja?
Eden izmed mogočih odgovorov je disgrafija, motnja, za katero so značilne težave s pisanjem. V času, ko začnejo otroci risati in pisati, starši včasih opazijo, da držijo barvice na nenavaden način ali zapisujejo črke v čudnih oblikah. Motnjo običajno prepoznamo, ko morajo otroci usvojiti spretnost pisanja.
Težave pri branju in pisanju
Gre za ovire pri obvladovanju spretnosti branja in pisanja. Težave z branjem so pogosto povezane s težavami s pisanjem. Ločimo specifične in nespecifične težave (ki jih povzročijo zaostanek v kognitivnem razvoju ter poškodbe vida in sluha) branja in pisanja. O specifičnih težavah branja in pisanja lahko govorimo takrat, ko potrdimo, da med vzroki motnje niso inteligenca, poškodovana čutila in druge poškodbe, kljub temu pa so pri branju, pisanju in učenju prisotne hude težave. Med najpogostejšimi specifičnimi težavami so disleksija, disgrafija in diskalkulija.
Kaj natančno je disgrafija?
Disgrafija je konstantna nezmožnost otroka, da bi usvojil spretnost pisanja (v skladu s pravopisnimi načeli določenega jezika). Težave oziroma napake niso povezane z neznanjem pravopisa in so kljub ustrezni stopnji intelektualnega in govornega razvoja, normalnemu stanju čutil za sluh in vid ter rednemu šolanju trajne. Disgrafija kot motnja lahko pri učencih negativno vpliva na možnost izražanja misli. Pisanje, recimo, zahteva od učenca hkratno usklajevanje številnih duševnih funkcij: urejanja, pomnjenja, pozornosti, motoričnih spretnosti in različnih vidikov jezikovnih spretnosti.
Otroci z disgrafijo imajo težave pri pisanju, sicer pa so njihove intelektualne sposobnosti običajno normalne. Zaradi te motnje – in ne zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti – številni otroci ne morejo ustrezno reševati pisnih nalog. Nasprotje med intelektualnimi sposobnostmi in sposobnostjo otroka, da svoje misli prenese na papir, lahko vodi v frustracije in v sodbe drugih, da se otrok ne trudi dovolj.
Vzroki za disgrafijo
Raziskovalci že vrsto let preučujejo vzroke za disgrafijo. Pri nekaterih osebah s to motnjo finomotorična koordinacija ni dovolj razvita, da bi zmogli napisati čitljivo besedilo. Najpogosteje pa pri pojavu disgrafije sodeluje več možganskih področij. Nekateri raziskovalci trdijo, da disgrafija vključuje disfunkcijo v interakciji med glavnima možganskima sistemoma, ki osebi omogočata prevesti misli v zapis (prevajanje fonemov v grafeme, zvoka v simbole ipd.).
Vrste disgrafije
Poznamo štiri glavne vrste disgrafije, vendar pa številne individualne razlike vplivajo na vrsto zdravljenja in prognozo.
- Fonološka disgrafija. Učenci imajo težave pri spreminjanju glasov v črke in pri slušnem razlikovanju glasov, zlasti tistih, ki zvenijo podobno. Zato imajo npr. veliko težav z zapisovanjem po nareku.
- Jezikovna disgrafija. Otrok s težavo razdeli besedilo na povedi, povedi na besede, besede na morfeme (koren, predpona, pripona), zloge in foneme ter neustrezno pregiba besede (jih spreminja glede na spol, število, sklon in čas).
- Vizualna disgrafija je povezana s težavami vizualno-prostorskega zaznavanja, analizo in sintezo vizualno-prostorskih informacij in prostorskega razlikovanja. Otroci imajo težave pri rabi besed s prostorskim in časovnim pomenom.
- Motorična disgrafija je povezana z nezadostno razvitostjo finomotoričnih funkcij, kaže pa se s trajnimi in številnimi zamenjavami črk, ki se podobno pišejo, in z neenakomerno, nečitljivo pisavo.
Kako lahko pri otroku prepoznamo znake disgrafije?
Otrok bo svoje misli verjetno precej lažje izrazil z govorjenjem kot s pisanjem.
Učenci s težavami disgrafije:
- pišejo počasneje od drugih,
- nepravilno držijo pisalo,
- se težko spomnijo, kako se napiše določena črka,
- v besedah izpuščajo zloge in črke,
- pri pisanju izpuščajo besede,
- pogosto obračajo črke v prostoru,
- črke zapisujejo zrcalno,
- težko sestavijo pisno besedilo in slabo organizirajo povedi v beležki,
- zamenjujejo male in velike črke,
- imajo težave pri analiziranju povedi na besede in besed na črke,
- imajo značilno neberljivo pisavo, črke so neustrezne velikosti in oblike,
- težko pišejo v vrsticah in ne zmorejo pisati po črti,
- pogosto odklanjajo pisne naloge,
- svoje misli težko prenesejo na papir,
- nalog, ki zahtevajo hkratno razmišljanje in pisanje (npr. pisanje zapiskov), ne morejo opraviti ali jih opravijo le s težavo,
- se pri pisanju hitro utrudijo.
Kako diagnosticiramo disgrafijo?
Evaluacija vključuje podatke o družinski anamnezi, razvojnih prelomnicah in šolskem delu (vključno z vzorci zapisov) pa tudi preverjanje inteligence, akademskih sposobnosti in dejavnosti, s katerimi se ocenjuje finomotorično delovanje (npr. risanje). Podatki se lahko pridobijo tudi od staršev in učiteljev, da dobimo čim natančnejšo sliko.
Zdravljenje disgrafije
Zdravila za disgrafijo ni. Namesto tega je treba učence naučiti kompenzacije in uporabe določenih strategij, ki jim pomagajo pri pisanju ali izboljšajo njihove spretnosti pisanja. To lahko dosežemo z vajami. Učitelji morajo dajati zgled pravilne pisave, učenci pa naj vadijo po njihovem rokopisu in vzorcu. Še en način je usvajanje finomotoričnih spretnosti. Vaje, ki krepijo mišice, uporabljene pri motoričnem delu, lahko izboljšajo delovanje roke, kar prispeva k boljši pisavi.
Kako lahko pomagajo starši?
- Bodite potrpežljivi in otroka pozitivno spodbujajte k vaji pisanja ali pri pisanju naloge.
- Poskrbite, da boste vi in otrok imeli na voljo dodaten čas za pisanje domačih nalog zaradi težav, s katerimi se otrok pri tem spopada.
- Pri pisanju naloge otroka usmerite, naj delo opravi po korakih, ne vseh nalog hkrati.
- Otroku ponudite izziv, npr. napišite veliko črko in ga prosite, naj napiše malo ali obrnjeno.
- Vprašajte otroka, ali ga pri pisanju kaj boli in ali mu je neprijetno. Ko vam bo povedal, kje ga boli, boste videli, kateri del roke uporablja pri pisanju. Otroci z disgrafijo običajno pri pisanju uporabljajo celotno roko, bolečine pa se pogosto pojavljajo v ramah, rokah in/ali sklepih, kar lahko z vajo odpravimo.
- Mišice mlajših otrok lahko krepite z uporabo igrač, ki jih imate doma. Otrok se npr. lahko igra s plastelinom, glino in lego kockami, pri katerih mora uporabljati svojo moč.
- Ko si otrok pripravi papir za pisanje, preverite, ali je ta pravilno položen – biti mora na desni ali levi strani (glede na to, ali otrok piše z desno ali z levo roko), in ne točno pred otrokom.
- Priporočljivo je, da otrok vedno piše na črtast papir.
- Preizkusite različna pisala, da boste našli tisto, ki vašemu otroku najbolj ustreza.
- Disgrafijo, zlasti motorično in vizualno, lahko obvladamo tudi z risanjem likov, risanjem od pike do pike in »prostim« risanjem.
- Bodite vztrajni in ves čas pozitivno spodbujajte otroka, saj za pravilno pisavo vsi potrebujemo čas in vajo.
