- Sram je bistvo dinamike zasvojenosti. Sicer se še poveča, ko za to izve njegova okolica, lahko pa se tudi zmanjša čez čas, če je odziv podporen in razumevajoč.
- Sram iz zasvojenosti izhaja in jo hkrati povzroča. Vedno temelji na globokem prepričanju posameznika: “Nisem dovolj dober!” To prepričanje človek ponotranji že zelo zgodaj v življenju, zasvojenost ga le še utrdi.
- Ljudje, ki so prežeti z občutkom sramu, so še posebej ranljivi za zasvojenost in soodvisnost, še toliko bolj na primer pri zasvojenosti s seksom, ker je seks lahko eden od razlogov za sram.
Psiholog E. Erickson je opredelil stopnje razvoja, čez katere gremo ljudje. Vsako stopnjo je opisal kot niz nalog, ki jih opravimo ali ne.
1. stopnja je vprašanje »zaupanje proti nezaupanju«. Otrok se v 1. letu odloči, ali so njegovi starši vredni zaupanja. Nezaupanje na tej stopnji lahko človeka preganja vse življenje.
2. stopnja se nanaša na obdobje 1-3 let, ko se otrok sooči s konfliktom med »neodvisnostjo in sramom«. Otroci rabijo občutek in povratno informacijo, da nekaj obvladajo in da so sposobni sami nekaj narediti. To dobijo s pohvalami za drobne reči od svojih skrbnikov. Če razvijejo ta občutek, so na poti k samostojnosti. Če ne, bodo dvomili o sebi in bodo ranljivi za odvisnost. Kajti v odvisnosti kasneje iščejo nekaj, na kar se bodo lahko zanesli: mamila, seks, hrana, ki so vedno tam, da izpolnijo obljubo… Z njihovo pomočjo se počutijo dobro, brez njih vlada praznina in razočaranje.
Otrok prežet z občutkom sramu se sprašuje, kako je mogoče, da drugi znajo abecedo in so sprejeti, on pa ne. Podobno se odrasli zasvojeni sprašuje, kako drugi zmorejo zmerno jesti, piti, delati…, on pa ne? Neuspeh jim spodkopava zaupanje vase. Ko drugi opazijo njihovo neobvladljivost, ga je še bolj sram.
Vse se začne v družini
Otroci rabijo spodbudo staršev, obenem pa tudi stvarnost in meje. Če so starši obvladali otroka z dopovedovanjem, da so čustva in potrebe nesprejemljivi, je otrok obsojen na sram v odraslosti. Starši s kritiziranjem otroka, da nič ne naredi prav, deformirajo in postane nagnjen k neuspehu. V odraslosti je res videti, kot da mu gre vse narobe. Nagnjen k perfekcionizmu se pogosto sprašuje, ali je naredil dovolj.
Sram je povezan s pomanjkanjem sprejemanja tega, kdo si in tega, kaj delaš. Lahko se pojavi tudi, ko imajo vsi družinski člani slabo mnenje o družini kot celoti. Sram je lahko tudi posledica skrivnosti, o katerih otroci niso smeli govoriti in ki niso bile razrešene ter so vzbujale strah, a so se jih otroci morali naučiti obdržati jih zase.
Najbolj strah jih je, da jih bodo drugi zapustili, če bodo izvedeli za te njihove skrivnosti.
Ana Ziherl, univ. dipl. soc. del., svetovalka za področje motenj hranjenja iz društva Svetovalni svet
(iz knjige Ne recite temu ljubezen) in moderatorka foruma Motnje hranjenja.
Obiščite forum za več o temi in povprašajte za nasvet.
