Danes, prejšnji teden…, zdi se, kot da se je čas ustavil. To je čas negotovosti, čas, ko ne vemo, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Za nas, naše partnerje, otroke, sorojence, za naše starše, prijatelje, znance… Ne vemo kaj se bo zgodilo in sprašujemo se, zakaj se je zgodilo.
Na ulicah ni običajne gneče, v tla uprtih obrazov, hitenja in vrvenja. Igrišča, fitnesi, vse miruje in sameva. Ostajamo doma, v varnem zavetju naših domov. Vsi tisti, ki imamo ta privilegij, da imamo dom in da je ta lahko naše zavetje.
Pa vendar; kljub privilegiju, da imamo svoj dom, ki bi nam lahko nudil zavetje pred grožnjo iz zunanjega sveta, je mogoče čutiti določeno tesnobo. Odnosi so na udaru, počutimo se ogrožene, ni več zasebnosti, ki smo jo vajeni, ko odhajamo po svojih vsakodnevnih zadolžitvah, tako starši kakor tudi otroci, izgubili smo vsakodnevni ritem. Prisiljeni smo se soočiti sami s seboj in drug z drugim.
Se morda lahko ustavimo za hip?
Je bil morda to namen, se je morda zato zgodilo? Da prenehamo brezglavo in neosebno divjati naokoli in pogledamo sebe, svojega partnerja, svojega otroka? Da končno najdemo bistvo in se spoznamo?
Ta preprosta pa vendar učinkovita dihalna vaja, ki jo posredujem nadaljevanju, je lahko globoka sprostitev, tako za predšolske kakor tudi za starejše otroke, če bodo pomagali in sodelovali tudi starši, bo pomenila sprostitev in zabavo za vse.
Kajti dihanje je življenje in kadar globoko vdihnemo in izdihnemo, telo začuti sprostitev in ko telo začuti sprostitev, se sprosti tudi um, strahovi in negotovosti se zmanjšajo. Kadar smo prestrašeni namreč dihamo hitro in plitvo, zato se naše telo takrat počuti tesnobno in ogroženo.
Dovolimo si torej zadihati s polnim pljuči in svojemu telesu omogočiti sprostitev, kratko skupno avanturo. Tako otroci kakor tudi odrasli.
Pojdi z menoj v gozd – vaja
Otroku dajte navodilo:
“Dobro si oglej fotografijo, poskusi si vse zapomniti in tudi vse začutiti.”
Potem ga vodite z besedami skozi doživetje:
“Poskusi vdihniti svež gozdni zrak, rahlo diši po gobah in smrekah. Tiho je, sliši se ptice, ki prijetno in mirno žvrgolijo. Tudi tebi je prijetno. Sonce je ravno prav toplo in zrak je svež in zdrav.
Ko začutiš in zaduhaš gozd (op. vzdušje opišejo, preberejo starši), si sezuješ nogavice, zapreš oči, in narediš nekaj korakov; predstavljaj si, da hodiš po gozdnih tleh, po prijetno topli zemlji. Ko prideš na jaso sredi gozda, se uležeš, s seboj imaš svojo najmehkejšo in najljubšo odejo, pokriješ se z njo, oči imaš zaprte zato, da lahko bolje slišiš pomirjujočo pesem ptic, popolnoma se umiriš. Roke mehko položiš ob telo, iztegneš noge. Sonce te prijetno greje, okoli tebe je vonj po smrekah, gobah, vonj po gozdu. Vse je lepo in mirno.
Zdaj eno roko položiš na trebuh in drugo na prsni koš. Rahlo odpreš usta in vdihneš skozi nos tako, da se najprej dvigne trebuh in nato še pljuča. Čisto malo zadržiš dih. Izdihneš skozi usta, najprej gre zrak iz pljuč nato šele iz trebuha.
Ponavljaš tako in toliko časa, da ti je prijetno. Zatem odpreš oči in se počasi usedeš.”
Na koncu naj otrok pove, kaj je doživel in kako se počuti.
Pripravila:
Jasna Dolamič Gričar, relacijska družinska terapevtka, vzgojiteljica predšolskih otrok, mednarodno certificirana inštruktorica otroške joge »yoga & kids« ter poporodna doula.
Na podlagi spoznanj, pridobljenih s terapevtskim delom in na podlagi izkušenj pridobljenih z delom v vrtcih, ob prostovoljstvu na TOM telefonu ter na Zavodu za gluhe in naglušne, je prepoznala stiske, ki jih doživljajo otroci na pragu odraščanja, v najnežnejšem in najranljivejšem obdobju svojega življenja. Zato se je odločila, da predvsem njim posveti svoje znanje in svoj čas. Deluje v okviru programa JADRO, ki je sprostitveni program, namenjen otrokom.
Poskusite tudi z vajo:
