To temo odpiram, ker jo srečujem skoraj vsak teden na terenu. In ker se o njej doma prepogosto molči.
Imela je denarnico polno gotovine in popolno zaupanje v vsakogar. Ni več znala ločiti med prijaznostjo in nevarnostjo. Demenca namreč pogosto najprej vzame presojo – in prav tu se začnejo največje zlorabe.
Kaj se pri demenci lahko zgodi z denarjem?
Pri osebah z demenco se zelo pogosto pojavijo spremembe pri ravnanju z denarjem. Ne gre za posamezne incidente, temveč za ponavljajoče se vzorce, ki jih svojci sprva pogosto spregledajo ali si jih razlagajo kot nepazljivost, pozabljivost ali “slab dan”.
Najpogostejše situacije so:
Impulzivna poraba
- nakupi po telefonu ali spletu,
- večkratno naročanje iste stvari,
- donacije neznanim organizacijam,
- nasedanje prevaram (“nagrada”, “nujna pomoč vnuku”).
Izguba občutka za vrednost
- razdajanje denarja,
- puščanje gotovine na vidnih mestih,
- nerazumevanje, koliko kaj stane.
Neplačevanje osnovnih obveznosti
- pozabljene položnice,
- neporavnani stroški,
- opomini in dolgovi, ki jih oseba ne razume.
Skrivanje denarja
- skrivanje gotovine po stanovanju,
- kasnejša obtoževanja, da je denar izginil ali bil ukraden.
Pomembno je razumeti: to ni neodgovornost. To je neposredna posledica bolezni.
Zakaj se pri svojcih sproži tako močan strah?
Ko svojec opazi, da mama ali oče razdaja denar ali ga porablja brez presoje, se ne sproži le skrb. Pogosto se sproži prvinski strah, ki ima korenino v eni temeljni vrednoti: varnosti.
Denar v družinah ni samo ‘”‘denar’. V praksi pomeni hrano in plačane položnice, toplino doma, zdravila in pomoč na domu, možnost izbire, ko pride kriza, občutek, da “bo šlo”.
Zato svojec porabe ne doživlja kot potrošnjo, temveč kot ogrožanje preživetja.
In takrat se v glavi začnejo vrteti misli, ki niso racionalne, ampak zaščitne:
- Kaj, če ostane brez?
- Kaj, če jo kdo izkoristi?
- Kaj, če bo treba prodati stanovanje?
- Kaj, če bo potrebovala oskrbo, pa ne bo sredstev?
- Kaj, če ne bom zmogel vsega kriti sam?
Zakaj je ta strah močan tudi v ‘urejenih’ družinah?
Tudi tam, kjer ima družina prihranke in kjer se sorojenci razumejo, ima denar posebno težo. Povezan je z vrednotami:
- varnostjo – “da bomo lahko poskrbeli”,
- odgovornostjo – “da bo mama zaščitena”,
- pravičnostjo – “da ne bo nekdo nosil vsega”,
- dostojanstvom – “da mama ne bo prosila”,
- nadzorom – “da se vsaj nekaj še da obvladati”.
Ko demenca “zrahlja” odnos do denarja, se zrahlja tudi občutek, da imamo še nekaj pod kontrolo. In človek se instinktivno prime tistega, kar lahko obvlada – financ.
Zato je skušnjava velika, da bi svojci vse prevzeli, vse zaklenili, vse odstranili. To res prinese hitro olajšanje. A pogosto tudi konflikt, nezaupanje in odpor.
Kaj lahko svojci naredijo?
1. Ukrepajte zgodaj
Ko oseba še delno razume, je to pravi čas za pogovor in ureditev osnov:
- pooblastila za bančne zadeve,
- skupni vpogled v račune,
- jasen dogovor, kdo skrbi za plačila.
Ne čakajte, da bo ‘res hudo’. Takrat je dogovarjanje težje, čustva so močnejša, možnosti pa manjše.
2. Zmanjšajte tveganja – ne dostojanstva
To niso kazni, ampak zaščitni ukrepi:
- omejitve dnevnih dvigov,
- odstranitev večjih količin gotovine,
- blokada telefonskih prodaj,
- nadzor nad spletnimi nakupi.
Cilj ni popoln nadzor, temveč zmanjšanje možnosti zlorab.
3. Jasna razdelitev vlog v družini
Najpogostejši vir sporov ni denar sam, ampak nejasnost.
Pomembno je, da se izrecno dogovorite:
- kdo skrbi za finance,
- kdo je obveščen,
- kako se poroča o stroških.
Dogovor mora biti izrečen, ne le predpostavljen.
Zakaj osebi z demenco ne smemo vzeti vsega denarja?
Čeprav se zdi logično, je to ena največjih napak.
Denar ni le sredstvo za plačevanje. Je simbol avtonomije, odraslosti, osebne presoje.
Ko osebi z demenco vzamemo ves denar, se pogosto pojavijo:
- občutek ponižanja in nemoči,
- porast nezaupanja (“kradejo mi”),
- več nemira, jeze in upora,
- občutek, da ni več odrasla oseba, temveč otrok pod nadzorom.
To niso ‘težave v vedenju’. To so odzivi na izgubo dostojanstva.
Pravi pristop: prilagoditev, ne odvzem
Oseba z demenco naj ima pri sebi:
- manjši, varen znesek,
- denarnico ali torbico,
- možnost, da sama kaj plača.
Tudi če kdaj kupi kaj nepotrebnega, je to pogosto manj škodljivo kot občutek popolne nemoči.
Presoja naj bo omejena, ne izničena.
Namesto: “Ti tega ne razumeš več.” Raje: “To je denar za vsak dan.” “Večje stvari bova uredila skupaj.” Tako ohranjamo sodelovanje, občutek odraslosti in manj konfliktov.
Vidik, ki je pogosto spregledan
Tudi v družinah z dobrimi odnosi se lahko pojavi očitek, da si nekdo ‘lasti denar’ ali ima prevelik nadzor. Ne zaradi slabih namenov, ampak zaradi pomanjkanja informacij, različnih pogledov na odgovornost in dejstva, da denar hitro postane simbol moči.
Zato je ključno, da so dogovori jasni, zapisani in transparentni.
Ne zato, ker bi se bali drug drugega, ampak zato, da zaščitimo osebo z demenco, odnose v družini in tistega, ki nosi največje breme skrbi.
Transparentnost ni nezaupanje. Je preventiva. Če razmišljate o zaščiti denarja, to ne pomeni, da ste slab otrok. Pomeni, da ste odgovorni.
Demenca pogosto najprej prizadene prav področje odločanja. In prav tu je vloga svojcev ključna.
