Kronični hepatitis C lahko privede do resnih bolezenskih stanj, ki ogrožajo življenje. Prav tako je okužba s hepatitisom C glavni povzročitelj raka na jetrih, ki danes v svetu predstavlja šesto najpogostejšo rakavo bolezen in tretjo s smrtnim izidom ter glavni vzrok za odpoved delovanja jeter (ciroze) oziroma presaditev jeter odraslih. Večina ljudi, okuženih s hepatitisom C, niti ne ve, da so okuženi. Mnogi lahko več desetletij živijo s prikritim hepatitisom C, torej brez simptomov ali bolezenskih znakov, tako da se bolezen pogosto odkrije povsem naključno. S sodobnim zdravljenjem pa je hepatitis C postal ozdravljiva bolezen, zato so zelo pomembna testiranja, da okužene osebe prejmejo ustrezno zdravljenje in navodila za preventivne ukrepe proti širjenju bolezni. Žal preventivnega cepiva ni na voljo. Neokuženi pa lahko okužbo preprečijo z izogibanjem tveganemu ravnanju.
Testiranje za hepatitis C
Virus hepatitisa C se prenaša z okuženo krvjo. Spolni prenos je možen le, če je izločkom spolovil pridružena tudi okužena kri. Med skupine z velikim tveganjem za okužbo spadajo vsi ljudje, ki so v Sloveniji prejeli transfuzijo krvi pred letom 1993 (če so jo prejeli v manj razvitih državah, je ta letnica še poznejša) oz. so v preteklosti imeli večje operativne posege, bili na hemodializi ali imeli naključen vbod z uporabljeno injekcijsko iglo, sobivali z okuženimi v skupnem gospodinjstvu in menjavali pribor za osebno higieno, osebe s tetovažo, prebadanjem (pirsing) ali akupunkturo, izvedeno neprofesionalno oziroma v lokalih brez ustreznega higienskega nadzora in uporabe materiala za enkratno rabo. Med posebna tveganja spada seveda menjavanje pribora za uporabo drog, injekcijskega in za njuhanje, ter tvegano spolno vedenje. Izrednega pomena je, da se vsak človek vsaj enkrat zamisli nad svojim preteklim ravnanjem ali dogodki, ki bi lahko prinesli kakršnokoli tveganje za okužbo z virusom hepatitisa C. Če je v njihovi osebni zgodovini prisoten že zgolj en sam utemeljen sum na okužbo, je to dovolj, da opravijo ustrezno testiranje. Presejalno testiranje na HCV se torej opravi pri vseh osebah, ki imajo kakršenkoli dejavnik tveganja z možnostjo okužbe s HCV ali bolezenske simptome, ki bi lahko kazali na okužbo.
Zdravljenje
Hepatitis C je ozdravljiva bolezen, če se dovolj zgodaj odkrije in zdravi. Je prva kronična virusna bolezen, ki je ozdravljiva. Sodoben način zdravljenja je učinkovit pri skoraj vseh bolnikih, zdravljenje pa je varno in bolnikom prijazno ter brez izrazitejših neželenih učinkov. Z zdravljenjem hepatitisa C se prepreči napredovanje bolezni v cirozo in raka na jetrih. Če obstaja sum ali možnost okužbe, je pomembno čimprejšnje testiranje in v primeru pozitivnega izvida takojšen obisk osebnega zdravnika, ki vas napoti k infektologu.
Nezdravljena ali spregledana okužba
Nezdravljena akutna okužba pri veliki večini okuženih preide v kronično obliko, vendar večina teh tudi po desetletjih okužbe ne kaže simptomov in bolezenskih znakov ali pa so ti blagi in neznačilni. Po več letih ali desetletjih lahko kronična okužba privede do bolezenskih stanj, ki ogrožajo življenje, do ciroze (10–30 % okuženih), v nekaterih primerih celo do popolne odpovedi delovanja jeter. Lahko pa se razvije primarni rak jeter. Hepatitis C je tudi poglavitni vzrok za presaditev jeter.
Preprečevanje okužbe
Cepiva proti hepatitisu C še ni na voljo. Prehod akutne okužbe v kronično se lahko pri večini bolnikov prepreči s pravočasnim zdravljenjem, vendar je pravočasno odkritje pri večini okuženih nemogoče, saj bolezen poteka nezaznavno. Izjemnega pomena so vsi ukrepi za preprečevanje okužbe: uporaba lastnega osebnega pribora (zobne ščetke, britvice, manikirni pribor). Pozorni naj bodo tudi vsi, ki so imeli tetovažo, prebadanje (pirsing) ali akupunkturo izvedeno neprofesionalno oziroma v lokalih brez ustreznega higienskega nadzora in uporabe materiala za enkratno rabo. Med posebna tveganja pa spada izmenjavanje pribora za uporabo drog, ne le injekcijskega, temveč tudi tistega za njuhanje, in tvegano spolno vedenje. Tudi redna, dosledna in pravilna uporaba kondomov, ne zagotavlja popolne varnosti pred prenosom okužbe. Vse premalo se zavedamo, da je varen spolni odnos le odnos dveh zvestih neokuženih partnerjev.
