Debelost je tudi velik psihološki problem. Kdor nikoli ni imel takšne težave ali pa se strokovno ne ukvarja s pomočjo pri reševanju težav povezanih z debelostjo, se niti zavedati ne more vsega trpljenja, tako v psihološkem kot v socialnem smislu, ki ga osebe s čezmerno težo nosijo s seboj.
V medicinski sferi odpisani, v socialni sferi pa zaznamovani
Ideja, kako bi vsakdo moral imeti dovolj samonadzora, da bi lahko shujšal, je za mnoge povsem neuresničljiva. Ljudje s težavo debelosti pogosto povedo, kako se zaradi svoje nezmožnosti, da bi shujšali, v medicinski sferi pogosto počutijo “odpisane”, v socialni sferi pa zaznamovane.
Ob tem dodatno svoj neuspeh doživljajo kot osebni poraz, s čimer se poveže splošno sprejeto prepričanje, da je hujšanje “stvar samonadzora” ter da zatorej tisti, ki shujšati ne uspe, samonadzora sploh nima.
Pred letom sem govorila z gospo, ki se je po vsakem obisku pri svojem zdravniku popolnoma potrta in skrušena ustavila v ulični prodajalni hitre prehrane, nakupila in nato v avtu pojedla ogromno količino hrane, seveda zelo nekakovostne. Starejši zdravnik jo je, frustriran zaradi nezmožnosti, da bi udejanjil pri gospe spremembo, “nagovarjal” k hujšanju na zelo odločen način. Včasih je celo kričal nanjo. Čeprav so bili nameni zdravnika resnično dobri, žal ni razumel psihološkega ozadja njene debelosti.
Vpitje na pacientko je samo okrepilo njen občutek nemoči in je v takih trenutkih posegala po tistem, s čimer si je tudi sicer pomagala v trenutkih psihološke stiske.
Debeli so pogosto žrtev predsodkov
Predsodki do debelosti in debelih ljudi so močno prisotni v naši družbi in se po nekaterih indicih še stopnjujejo. Mnoge raziskave (TOAST, The Obisity Awarenes and Solutions Trust) kažejo na to, da so predebele osebe pogosto žrtve predsodkov tako v delovnih kot v domačih okoljih.
Tudi v današnji, sodobni in politično korektni kulturi do vseh drugačnih, ostajajo ljudje s prekomerno težo stigmatizirani.
V Angliji je raziskava (Stephan Moris, 2004) opozorila na bistvene težave pri iskanju zaposlitve predebelih ljudi in njihov neenak položaj pri kandidaturi. Mnogi zaposlovalci so povsem diskriminatorno, a legitimno povedali, da debelih ne marajo zaposlovati, ker naj bi bili odsotni z dela dlje kot drugi. Po njihovem mnenju naj bi bili slabšega zdravja ter naj svojega dela ne bi opravljali enako prizadevno in odgovorno kot tisti, ki nimajo težav s prekomerno težo.
Kar samo še poglablja zmotna prepričanja predebelih ljudi o lastni neustreznosti in nesprejemljivosti ter predstavlja dodatno oviro na poti ozdravitve.
Po mojih izkušnjah se razmere v Sloveniji, kjer je storilnostna naravnost velika in je delo ključna vrednota družbe (“kdor ne dela, naj ne je” – analogno: če veliko delam, lahko tudi veliko jem/pijem), ne razlikujejo dosti od tistega v Angliji ali pa je celo še slabše.
Ljudje s čezmerno težo so običajno videni in obravnavani kot manj učinkoviti, manj sposobni in leni. Krivično, kajne?
Psihološki razlogi debelosti
Pri preučevanju razlogov za debelost ugotavljamo, da obstajata dva sklopa vprašanj, ki jih je treba podrobno preučiti, da bi lahko primerno ukrepali pri obravnavi tovrstnih stanj.
Vzdrževanje čezmerne telesne teže ima dva vidika
Po eni strani lahko odraža “potrebo po velikem telesu”, po drugi pa “potrebo po pretiranem hranjenju”. Ta dva vidika sta si zelo različna, vendar močno medsebojno povezana. Kar pomeni, da če ima nekdo potrebo “po velikem telesu”, samo osredotočanje na prehranske vzorce in/ali zadovoljevanje nefizioloških potreb s hrano ne bo učinkovito. Treba je odkriti pomen in razloge uporabe prevelike telesne mase kot “zaščitnega oklepa”. V primeru potrebe po pretiranem hranjenju gre najpogosteje za zadovoljevanje nefizioloških potreb (ljubezen, pripadnost, skupnost …) z zlorabo hrane.
Obrambna struktura posameznika, ki nima dolge zgodovine debelosti ali čigar indeks telesne mase ne gre v t.i. debelost, se zelo razlikuje od obrambnih mehanizmov ljudi, ki imajo dolgoletno zgodovino debelosti ali pa se razvrščajo v visoke razrede po lestvici indeksa telesne mase.
V prvem primeru si lahko pomagamo s kognitivno vedenjsko terapijo, ki bo dala dobre rezultate, v drugem pa so bolj priporočene globinske in dolgotrajnejše oblike osebnega svetovanja in psihoterapije.
Stopnje debelosti
Po sodobni klasifikaciji debelosti glede na indeks telesne mase poznamo več stopenj debelosti. Analogno temu prepoznamo tudi več stopenj zahtevnosti in globin povezanih psiholoških težav, ki so pogosto v ozadju debelosti in ki tej osebi preprečujejo, da bi shujšala ali ohranila težo, ki jo je s hujšanjem dosegla. Pomembno je prepoznati bistvene razlike v psiholoških razlogih:
- pri ljudeh s kratkotrajnimi obdobji debelosti,
- z dolgotrajno debelostjo,
- pri ljudeh, ki s prenajedanjem reagirajo na življenjske dogodke (reaktivno prenajedanje) in
- pri ljudeh, ki se stalno prenajedajo.
Dosedanje študije kažejo, da pri ljudeh z višjo stopnjo debelosti narašča tudi verjetnost, da so v zgodnjem otroštvu doživeli takšne izkušnje, ki so v njih pustile bolj resne posledice, kot so te v primerjavi z osebami, ki imajo kratkotrajne “epizode” povišane teže ali debelosti.
Osebe z višjimi stopnjami debelosti imajo nemalokrat prav čudne predstave o “nevarnostih” hujšanja in hkrati močnejše obrambe in odpore proti hujšanju. Pogosto namreč mislijo, da se bo zgodilo nekaj zelo hudega, če shujšajo.
Prikriti vzroki za debelost
Poznamo tudi različne stopnje impulzivnega in kompulzivnega hranjenja, ki so odraz psihičnih motenj ali nevrotičnosti posameznika. Za vsakega, ki ob misli na izgubo teže začuti strah ali paniko, lahko rečemo, da ima globoko nezavedno potrebo po ohranitvi obstoječe telesne teže, kot tudi sistem prepričanj, ki vključuje zastrašujoče (in nerealne) sankcije ob izgubi teže ali ohranjanju dosežene teže po hujšanju.
Nekateri ljudje dejansko shujšajo, spet drugi ne, ali pa se po hujšanju vrnejo nazaj na izhodiščno težo, vse dokler se ne razreši pravi psihološki problem debelosti. Značilno je tudi, da se mnogokrat zredijo še malo nad izhodiščno težo – kot bi se psiha (nezavedno po Freudu) trudila, da čim bolj oteži nadaljnje procese hujšanja. V literaturi pogosto zasledimo pričevanja strokovnjakov, ki so delali z zlorabljenimi deklicami, o tem, da so te v odrasli dobi svojo debelost, in s tem svoje veliko telo, doživljale kot osebni obrambni mehanizem.
Kako lahko pomagamo?
Dejstvo je, da ljudje svojo življenjsko zgodbo govorijo s svojim telesom. Kar se jim je zgodilo, kar se jim dogaja in kakšne predstave imajo o sebi, drugih in o svetu.
- Ali je mogoča popolna ozdravitev?
- Ali se nekdo, ki se pod stresom in v stiski običajno zateče po tolažbo in olajšanje k (pretiranemu) hranjenju?
- Lahko za vedno in popolno nauči novih načinov obvladovanja stiske?
Na ta vprašanja je zelo težko odgovoriti. Vemo pa, da prav vsak človek lahko razmišlja (razen v primeru kakšnih težkih oblik bolezni ali poškodb) in da prav vsi lahko premislimo o čemer koli in se svobodno odločamo. Ko enkrat človek dobi na voljo instrumente, ki mu omogočijo, da analizira in razume svoje obnašanje, se veliko bolje znajde v procesu hujšanja ali na terapiji.
Z znanjem do preprečevanja negativnih posledic debelosti
Varno ozaveščanje, integracija novih spoznanj in učenje novih navad omogočijo, da človek lažje sprejema in tolerira trenutke, ko ponovno “pobegne” v hranjenje, lažje prepozna in poišče razloge, zaradi katerih se vrača k zlorabi hrane ter to izkušnjo in spremembo povsem ponotranji v svoji osebnosti. Lahko tudi razume, da če hrano uporablja v svojo škodo, je to nekaj, v kar se je treba poglobiti in poiskati odgovore.
Oseba, ki je preučila svoje vzorce prenajedanja ter čustva in misli, ki jih je imela ob prenajedanju, ozavestila svoja prepričanja ter jih posodobila, ne bo zapadla v stanje panike in bo vedela, da “beg v hrano” ne pomeni poraza. Ne bo se vdala obupu in nemoči, ker bo vedela, da so takšni “odkloni” prehodnega značaja in zanjo niso katastrofalni. Taka oseba bo imela v vsakem trenutku dneva, ne glede na zunanje in notranje okoliščine, psihično moč razmisliti, ali to hrano sedaj dejansko potrebuje, kot tudi moč ustaviti se brez vdaje kompluzivnemu hranjenju.
Prenajedanje ter pridobivanje teže in maščevja v bistvu kazalca neke globoke notranje stiske in težave. Ko človek sprejme, da se je z njima treba soočiti in ju razrešiti, lahko debelost postane koristen indikator in ne več sovražnik.
Če se hranjenje in debelost doživljata kot sovražnika, se ljudje s čezmerno težo počutijo, kot bi bili izpeljujočo bitko. Razumevanje dejstva, da je občasno vračanje na stari vzorec obnašanja pokazatelj nezadovoljenih potreb, lahko ublaži ta vtis bojevanja. Prav tako nam ravno to razumevanje omogoča usmerjanje energije v obvladovanje recidiva z ljubeznijo in nežnostjo do sebe. To je bistveno za vzdrževanje telesne teže znotraj razumnih in zdravih okvirjev.
Avtorica: Mirjana Frankovič, TA Svetovalka
Mirjana Franković je ustanoviteljica in direktorica podjetja, ki že desetletje ustvarja nove in bolj zdrave prehranske izdelke. Je tekačica maratonka, aktivna triatlonka ter večkratni 70.3 Ironman.
V zadnjih letih kot svetovalka in coach sodeluje z mladimi strokovnjaki različnih panog. Pomaga jim doseči rezultate in pridobiti izkušnje, ki si jih želijo tako na delovnem mestu kot tudi v domačem okolju.
Po svoji osebni izkušnji v psihoterapiji se specialistično ukvarja s pomočjo ljudem s prekomerno telesno težo in slabo samopodobo.
V največji meri v zadnjih letih pomaga pri vzpostavljanju zadovoljujočega življenja in odnosov ter aktivaciji posameznikov po travmah in težkih življenjskih izkušnjah. Pri svojem delu sodeluje s številnimi športnimi klubi v Sloveniji.
Leta 2006 se je priključila študiju Transakcijske Analize pod mentorstvom dr. Zorana Milivojevića, T.S.T.A. Milivojević je tudi njen mentor in supervizor. Pridobila je certifikat Transakcijski analitik – svetovalec. Na Univerzi Sigmund Freud nadaljuje izobraževanje iz psihoterapije in specializacijo iz Transakcijske Analize. Več o Mirjani >
