Oskrba umirajočih je veliko več kot lajšanje simptomov bolezni in skrb za fizično udobje.
Zdravstvena stroka poskrbi za lajšanje simptomov, obenem pa se v Hiši Ljubhospica posvetijo tudi psiho-socialnemu in duhovnemu vidiku življenja.
V letu 2018 so oskrbeli 194 bolnikov in 388 svojcev. Direktor Zavoda Hospic Ljubljana, dr. Marjan Sedej, je povedal:
“Status delovanja Hiše Ljubhospica je kljub ogromnim potrebam na tem področju še vedno neurejen, tako statusno kot finančno.”
Čeprav je dostojanstveno umiranje temeljna človekova pravica, stacionarni hospic v Sloveniji še vedno ni umeščen v državni načrt paliativne oskrbe in ni upravičen do javnih sredstev. Delovanje Hiše omogočajo izključno donacije, pri čemer glavni delež prispeva Lekarna Ljubljana.
“Če znamo tako dobro poskrbeti za prvih 10 let življenja, ne vidim razloga, da tako zanemarjamo zadnja leta življenja”,
je še dodal.
Sledil je pogovor o tem, kako lahko zdravnik še vedno podpira bolnika, četudi se ta sooča z minljivostjo in zanikanjem stanja neozdravljive bolezni. Zdravnica Hiše Ljubhospica Helena Rožmanc Drašler je razložila, da se vedno vpraša, kakšne koristi ima od terapije bolnik. Podobno je tudi z drugimi telesnimi potrebami.
“Bolnik je umirajoči in procesi se odvijajo v to smer. Svojci pogosto ne razumejo, da telo umirajočega začne odklanjati hrano, ker ga ta obremenjuje. Tudi svojci se morajo naučiti sprejemati odhajanje,”
je povedala.
Izjava o evtanaziji, ki jo je marca podpisal Zavod Hospic Ljubljana poudarja nedotakljivost življenja in spoštovanje človekovega dostojanstva do konca življenja.
To dostojanstvo pa se izraža bolj v kakovosti in vrednotah, kot pa v avtonomiji odločanja. V razpravi o ureditvi te avtonomije odločanja o svojem življenju v procesu umiranja sta si bila zdravnica ga. Rožmanc Drašler in dr. Sedej enotna, da je težko postaviti kriterij, ko bi bila evtanazija upravičena, ne da bi prihajalo do zlorab.
Dr. Sedej zaključi:
“Vrata evtanaziji so lahko samo odprta ali samo zaprta. Srednje poti ni. Če jih odpremo, to lahko vodi v propad človeških vrednot.”
Vodja Hiše Ljubhospica Tatjana Fink je spregovorila o duhovnem vidiku človeka, ki ob upadanju telesne moči nenadoma dobi več prostora, da se izrazi.
“Človek se ob zaključevanju življenja pogosto preobrazi ‘iz umnika v srčnika”,
je odzvanjalo iz ene izmed številnih ganljivih zgodb o spremljanju umirajočih, ki jih je povedala.
Na koncu je sledila predstavitev prostovoljstva in njegovega pomena ob umirajočih, vodja prostovoljcev Mirjam Tozon je ob tem odgovarjala tudi na praktična vprašanja glede usposabljanja za prostovoljce.
Z ogledom hiše, ki je sledil vsaki temi, so obiskovalci začutili vzdušje v hiši, ogledali pa so si lahko tudi eno izmed praznih sob in se pogovorili s strokovnim osebjem Hiše.
Ker smo vsi ljudje podvrženi naravnemu zakonu umiranja, je področje paliativne oskrbe, posebno še v zadnji fazi, res stvar vsakega človeka, zato Hiša s svojo dejavnostjo kaže pot in kliče po ureditvi tega področja.
