Zakaj je pomembno spregovoriti o samomoru bližnjega

Kam po pomoč, Odnosi

Sleherni dan v letu, v Sloveniji, več kot ena družina izgubi bližnjega zaradi samomora, čez vikende in praznike tudi po dve. Vsak umrli v bolečini in hudi stiski zaradi doživete travme zapusti povprečno 6 ljudi, kar pomeni v enem letu več kot 2.000 ranjenih ljudi.

Vsak 8. prebivalec Slovenije je zaradi samomora izgubil partnerja, očeta, mamo, brata, sestro ali otroka. V zadnjih 40 letih je to približno ¼ milijona Slovencev. To nas uvršča na visoko mesto med narodi sveta in kliče po solidarnosti, razumevanju in podpori v širši skupnosti.

Dobra novica je, da število samomorov zadnjih 20 let upada in da se o tem tudi javno govori. Strokovnjaki opozarjajo, da je to nujno, saj takšna izguba pomeni hudo stisko in travmo, zaradi katere svojci lahko trpijo dolga leta in tudi sami postanejo ogrožena skupina ter zbolijo zaradi duševnih in drugih bolezni.

Zakaj je pomembno spregovoriti o samomoru bližnjega?

Svojci se po izgubi bližnjega poleg žalovanja in izgube srečujejo s številnimi, pogosto tudi nasprotujočimi čustvi, ki nihajo od žalosti, razočaranja, do jeze in sovraštva. Postavljajo si številna vprašanja, na katere ne najdejo odgovora. Nekatera vprašanja odpirajo dodatne rane in bolečine. Bližnji sebe obremenjujejo z razmišljanjem ali bi lahko preprečili, zakaj se je to zgodilo, ali so morda sami pripomogli, kako niso opazili, da se nekaj dogaja, zakaj v določenih situacijah niso ravnali drugače … Kolesje vprašanj ostaja brez odgovora in vodi še v večje stiske, bolečine, poglablja travmo, vpliva na duševno zdravje in lahko vodi v resna psihična in fizična obolenja.

Bližnji, ki po samomoru ostanejo, morajo slišati in vedeti:

  1. Niste sami.
  2. Niste krivi za smrt bližnjega.
  3. Čimprej poiščite (strokovno) pomoč, kjer boste lahko izrazili svoje občutke, prepoznali čustva in se spoznali s tehnikami, kako preživeti najtežje trenutke. To je pomembno, ker lahko preprečijo poglabljanje travme. za začetek je pravi naslov lahko tudi forum Za žalujoče po izgubi zaradi samomora.
  4. Govorite z ljudmi, ki jim zaupate in se ob njih počutite dobro. Takšne skupine obstajajo. Za nasvet obiščite Ozara.org
  5. Nikoli ni prepozno, da spregovorite.

Terapija s pomočjo knjige

V zadnjem letu smo v Sloveniji bogatejši za dve knjigi slovenskih avtoric, ki sta popisali svojo osebno izkušnjo in jih dodatno opremili s strokovnimi pogledi na izgubo zaradi samomora.

KONEC MOLKA

Kako naj otroka, ko doživi travmatično izgubo matere ali očeta, podpremo in mu pomagamo

Mag. Violeta Irgl

Mag. Violeta Irgl

Avtorica knjige je mag. VIOLETA IRGL, specialistka zakonske in družinske terapije in ustanoviteljica Inštituta za okrevanje po travmi, psihoterapijo in svetovanje Rahločutnost. Pri svojem terapevtskem in raziskovalnem delu spremlja žrtve različnih psihičnih travm. Poleg terapij za posameznike, pare in družine vodi terapevtske skupine za pomoč svojcem po samomoru bližnjega, izvaja delavnice in predavanja za splošno javnost, šole in javne ustanove, predvsem o psihološki travmi in njenih posledicah ter okrevanju po travmi.

Knjigo je napisala v sodelovanju z Jano Debeljak, ki že več kot dve desetletji pripravlja in vodi televizijske oddaje, v katerih se z gosti pogovarja o zdravju na fizičnem, psihičnem, čustvenem in duhovnem področju.

“Konec molka je knjiga o tem, kako otrok, ki mu umre starš, nujno potrebuje besede in podporo odraslih, da zmore izraziti svojo bolečino in da v njej ne ostaja sam in nem. Je knjiga o bolečini in posledicah prekinjenega odnosa med staršem in otrokom. Z vsebino knjige iščem poti, kako podpreti otroka in mu pomagati, da pravočasno dobi pomoč, da ubesedi, kaj doživlja, občuti, razmišlja. Odraslim pa želim s knjigo pomagati, da zberejo pogum in se odločijo poiskati pomoč, ki jim pripada in je že na voljo,”

o knjigi zapiše Violeta Irgl, ki je knjigo posvetila predvsem odraslim, ki so v otroštvu doživeli travmatično izgubo starša. Več o knjigi >

 

KO IZGUBIŠ …

Anja Klančar je polna mladosti, ustvarjalnosti, odprtosti in življenjske energije, čeprav je njeno življenje zaznamovala izguba obeh staršev zaradi samomora.

»Pisanja se lotevam prvič. Na straneh, ki sledijo, bom tudi malce zmedena, zagrenjena, vesela in cinična, zoprna – prosim, tega mi nikar ne zamerite. Vem, da nisem edina, ki žaluje … Zakaj pa to delim z vami? Vsaka izguba je osebna in vsak jo doživlja na enkraten način. Zato boste brali le o mojem doživljanju, kako mi je šlo na trenutke kar dobro, potem pa se mi je morda že čez par ur vse podrlo,”

zapiše na začetku knjige in nagovor bralca:

“Morda tudi vi žalujete, morda poznate koga v stiski, pa ne veste, kako bi pristopili, morda tudi vas obdajajo krivda, strah, nemoč, negotovost in neprespane noči. Morda se bojite, kaj bo, ko boste koga izgubili, morda vas je strah jutrišnjega dne … A vabim vas (in tudi sebe), da bi se ob branju zavedeli lepega v našem življenju in bili za to hvaležni.« 

Ko izgubiš Anja Klančar

Anja v knjigi opisuje travmo, ki jo je preživela kot najstnica in izgubo, ki se ji je po nekaj letih ponovila. Opisuje svoje drobne korake upanja in vztrajnosti, zaradi katerih je uspela ohraniti ljubezen do sebe in sveta, ki jo obkroža.

Knjigo dopolnjujejo besedila strokovnjakov, ki se na svoji poklicni poti srečujejo s svojci in prijatelji samomorilcev, kar knjigo dodatno bogati. Več o knjigi >

Spoznajte Anjo v video prispevku Tednik, 30. 4. 2018, Po samomoru.

Za nasvet in pomoč obiščite forum Za žalujoče po izgubi zaradi samomora.

RSS Ustavi se!

  • Potlačen strah nezavedno prenašamo na potomce
    Zavedanje širšega družinskega konteksta vzorca potlačenja strahu nam daje možnost notranje biološke in psihološke osvoboditve ter omogoča, da potlačenega strahu ne prenašamo na naslednje potomce.
  • Kako preko strahov do samozavesti?
    Občasno me kontaktira kdo, ki bi želel imeti boljšo samozavest in pričakuje razrešitev svoje situacije v enem samem kratkem srečanju. Seveda je to mogoče. Toda čudeži se ne zgodijo vsak dan.
  • Moja prva ljubezen
    Klečanje na zemlji me približa tej Materi kot nič drugega. Bolj jo duham, bolj jo čutim, globlje zakopljem roke v prst, bolj se ji poklonim.
  • Moja pot do izgorelosti na grafu
    ... sledi faza psihoterapevtskega odpravljanja notranjih "moram" prisil, s spoznanjem, da se je nesmiselno do konca gnati za doseganje povečini ne lastne sreče in le kratkotrajnega zadovoljstva zase, ki bo trajalo samo dotlej ...
  • Ali kava – kofein res dvigne energijo?
    Vam je znano? Po treh urah intenzivnega dela se zgodi: »Uf, zdaj pa rabim pavzo. Skodelica kave se bo kar prilegla, da si napolnim moči.«