Suha koža

Pravilna nega je bistvenega pomena za ohranjanje ne samo lepote, ampak tudi zdravja in funkcije tega našega izjemno pomembnega organa.

Osnovna dejstva o koži

Koža je največji in tudi najtežji organ našega telesa. Površina kože odraslega človeka meri 1,5–2 m², pri odraslem koža predstavlja 1/7 do 1/6 telesne teže. Koža opravlja številne nepogrešljive naloge in je veliko več kot zgolj plašč, ki ovija naše telo. Že izguba samo 20 % kože, npr. zaradi opekline ali poškodbe, lahko vodi v smrt.

Osnovna funkcija kože je zaščita telesa pred zunanjimi vplivi. Koža nas varuje pred škodljivimi vplivi ultravijoličnih žarkov, dehidracijo, pregrevanjem, poškodbami, mikrobi, strupi in kemikalijami. Hkrati je koža dovolj prožna, da omogoča rast in gibanje telesa. Koža omogoča zaznavanje signalov nevarnosti iz okolja – npr. z bolečino ob poškodbi ali srbenjem ob piku žuželke – na katere se mora telo odzvati. V koži se nahaja kar tretjina celotne telesne tekočine, tako da koža predstavlja tudi največje telesno skladišče vode. Podkožno maščevje pa je telesna energijska rezerva, ki omogoča tudi do 40 dni preživetja brez hrane.

Pravilna nega je bistvenega pomena za ohranjanje ne samo lepote, ampak tudi zdravja in funkcije tega našega izjemno pomembnega organa.

Zunanjo povrhnjico kože sestavljajo večinoma poroženele celice, ki se nenehno nezaznavno luščijo in odpadajo. Celotna povrhnjica se obnovi približno enkrat mesečno. V letu dni odrasel človek izgubi za približno 4 kilograme kožnih lusk, ki večinoma končajo kot hišni prah. Celice povrhnjice med seboj povezujejo – podobno kot malta opeko v zidu – medcelične maščobe. Te pomagajo tvoriti zaščitni maščobno-kislinski plašč na površini kože, ki preprečuje izhlapevanje vode skozi kožo. Zaradi tega ima večina ljudi kožo mehko, voljno in gladko. Pri ljudeh s suho kožo teh maščob ni dovolj, zato je povečano izhlapevanje vode skozi povrhnjico.

Suha koža je groba, razpokana in se lušči, posledica je lahko neprijeten občutek zategovanja ali srbenja. Suha koža je občutljivejša za zunanje dejavnike – hitreje se razdraži zaradi mraza, vetra ali stika z vodo, detergenti, zemljo itd. Zaradi izsušenosti kože se lahko pojavi vnetje z rdečino, poveča se možnost okužb. Suha koža se lahko pojavi v vseh starostnih obdobjih, pogostejša pa je v starosti, ko se zmanjša izločanje loja, in pri otrocih. Lahko je družinsko pogojena. Pojavlja se tudi v sklopu nekaterih bolezni kože, npr. atopijskega dermatitisa ali ihtioze. Težave s suho kožo so pogostejše pozimi, ko je zrak bolj suh, zlasti v centralno ogrevanih prostorih. Številni ljudje, zlasti skrbne in urejene ženske, imajo težave s suho kožo zgolj zaradi nepravilne nege s prepogostim umivanjem in uporabo preveč agresivnih mil.

Nega suhe in občutljive kože

Pravilna nega suhe kože je bistvenega pomena in lahko pri večini ljudi s suho kožo povsem odpravi ali vsaj močno olajša težave. Spodnji nasveti za nego so primerni za vse ljudi s suho kožo ne glede na vzrok, svetujemo pa predhodni posvet z zdravnikom, če je na koži vidno vnetje, rane, kraste, gnojenje ali če koža močno srbi.

– Izogibajte se dolgemu tuširanju z vročo vodo. Bolj kot je voda vroča, hitreje se izpirajo maščobe s kože. Z umivanjem ne pretiravajte, če tuširanje kakšen dan preskočite, vam bo koža hvaležna.

– Ne uporabljajte običajnih tekočih mil iz trgovine in penečih kopeli, ki kožo močno sušijo. Za umivanje izberite blag sintetični detergent (sindet) ali olje za tuširanje. Miljenje omejite na tiste dele kože, ki so vidno umazani, po potrebi še na kožne gube in intimne predele. Celega telesa nikakor ni treba militi vsak dan!

– Po tuširanju se nežno obrišite in kožo takoj, dokler je še vlažna, namažite z negovalno kremo ali mastnim losjonom. Najbolje se je namazati v treh do največ petih minutah po tuširanju, saj tako ujamemo dodatno vlago v kožo.

– Občasno – npr. enkrat tedensko – si lahko pripravite oljno kopel. V banjo mlačne vode dodajte priporočeno količino katere od pripravljenih oljnih kopeli ali pa nekaj žlic olivnega olja, ki jih pred tem s kuhinjskim mešalnikom v manjši posodi dobro razmešate v litru vode. Priporočamo največ 10 do 20-minutno kopel. Po kopanju kožo nežno popivnajte z brisačo in takoj namažite z negovalno kremo ali mastnim losjonom. Oljne kopeli odsvetujemo ob znakih vnetja na koži.

– Izogibajte se prepogostemu umivanju in močenju rok. Pri gospodinjskih delih – pomivanju, ročnem pranju perila, rezanju ali lupljenju sadja in zelenjave – ali pri delu z zemljo nosite zaščitne rokavice. Roke po vsakem umivanju namažite z negovalno kremo.

– Perilo, ki je v stiku s kožo, operite s čim manj agresivnimi pralnimi sredstvi in brez mehčalca. V pralnem stroju naj bo manj perila, perilo dvakrat izperite. Novo perilo pred uporabo operite. Izbirajte oblačila iz bombaža in drugih naravnih vlaken. Izogibajte se volne in sintetike, ki pogosto dražita kožo.

– Če živite v centralno ogrevanem stanovanju, ga pozimi dodatno vlažite. Pijte dovolj vode, vsaj liter in pol dnevno.

– Za nego kože izberite pripravek – kremo ali losjon, ki vam ustreza in ga boste z veseljem redno uporabljali. V zimskih mesecih naj bo negovalni pripravek bolj masten kot poleti, na splošno pa pripravki z veliko vsebnostjo vode in malo maščob (ti. hidratantne kreme) za ljudi s suho kožo niso najboljši. Prav tako čista olja (rastlinska, mineralna), ki koži ne dodajo vlage, za nego suhe kože niso primerna. Ljudje z zelo občutljivo in k alergijam nagnjeno kožo naj izberejo hipoalergen pripravek brez dišav. Včasih je treba preizkusiti več negovalnih pripravkov, da najdemo ustreznega zase. Ravnajte se po občutku: po uporabi koža ne sme peči ali pordeti, občutek mora biti prijeten, koža pa dolgo mehka in voljna. Izogibajte se pripravkom (čistilnim losjonom ipd.), ki vsebujejo alkohol.

– Za kožo na soncu izpostavljenih delih telesa čez dan uporabljajte kremo z zaščitnim faktorjem 15 ali več. Svetujemo uporabo zaščitnega faktorja tudi ob oblačnih dneh, vse leto. Zaščita pred soncem oz. UV-žarki je najpomembnejši dejavnik pri preprečevanju kožnega raka in prezgodnjega staranja kože.

Vesna Tlaker Žunter, dr. med.

Dermatovenerološka klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana