Vse je mirno, hladen jutranji zrak boža telo, slišati je le ptičje petje in šumenje bližnje reke. Sproščen jutro, ki me navda z novo energijo za aktivnosti, ki me čakajo ta dan. Med hojo po gozdni poti v mislih podoživljam pretekli dan preživet z otroki, lovljenje in skrivanje med drevesi, orientacijo po okoliških travnikih in gozdovih, priprave večerje na ognju, večer ob tabornem ognju ter nočno opazovanje zvezdnatega neba in iskanja ozvezdij. Na obraz se prikrade nasmeh, v mislih pa se zvrstijo spomini na moje otroške taborniške prigode in dogodivščine. Pomislim, koliko let me okoli vratu že spremlja rutica, koliko pravih prijateljev sem v tem času spoznala, kaj vse sem doživela in s čim sem se soočila, kaj sem pridobila in se naučila, koliko je bilo pristnih ter širokih nasmehov in trenutkov, ko je po licih pritekla solza.
Prispem do mostu, ki prečka reko. Previdno stopam. Na sredini se ustavim in pogledam, kako mirno teče reka, kako se nad njo dvigajo meglice, skozi katere se prebijajo prvi žarki. V tem trenutku samo zrem v daljavo in opazujem, kako reka preskakuje kamenje, kako se ribe upirajo toku, kako so žarki vedno močnejši in kako se meglice razpršeno gibljejo po zraku. Še enkrat vdihnem, se zazrem in pomislim, kaj želim od današnjega dne, kaj želim, da doživijo otroci, kaj je tisto, po čemer jim bo dan ostal v spominu.
Počasi se s pozitivnimi mislimi odpravim čez travnik in gozd do tabora. Razmišljam, kako smo taborniki povezani z naravo, kako pogosto rečemo, da smo tam doma, ampak narava je le prostor. Okolje, ki ga ustvarimo vsi mi v naravi, pa je tisto, kjer se počutimo doma, kjer pustimo sanjam in domišljiji svojo pot, kjer se počutimo varne, sprejete in srečne. Meglice iz reke so v bližnjem gozdu, kjer stopam po mehkem mahu, ustvarile pravo čarobnost, korak se ne ustavi, opazujem zelena drevesa, ki me pomirjajo in globoko diham gozdni jutranji zrak.
Prispem do tabora in prvih šotorov, kjer zagledam, kako iz njih počasi prihajajo otroci še z nekoliko zaspanimi očmi. Počasi odprem šotor in tiste, ki še globoko spijo ter sanjajo, s prijetnim dobro jutro poskusim zbuditi. Pomanejo si oči, se pretegnejo, preoblečejo, uredijo in že so pripravljeni na nov dan. Sončni žarki počasi skozi drevesa posijejo tudi na jaso in osvetlijo šotore, iz katerih zvabijo še zadnje zaspance.
Odpravimo se na telovadbo na bližnji travnik, kjer pretegnemo okončine, opazujemo okolico in se pogovarjamo, kaj vse bomo počeli danes. Zopet nas čaka obilo igre, zabave, uric v naravi, kjer pridobivamo nove veščine in nova doživetja, katerih meja je le naša brezmejna domišljija.
Taborniško življenje pusti pečat. V prijetnem okolju z ljudmi, ki imamo skupno idejo, doživiš trenutke, ki so s tabo celo življenje. Hkrati se po bližje spoznaš z naravo, ki jo opazuješ in čutiš, pod krošnjami dreves prenašaš znanje in veščine na mlajše, ki v učilnici med debli in koreninami raziskujejo in odkrivajo. Gozdovi, reke, travniki, jezera, gore … so prostor, kjer se razvijamo in preizkušamo znanje ter taborniške veščine.
Prispevek in foto pripravila: Suzana Podvinšek, Zveza tabornikov Slovenije Avtorica naslovne fotografije: Pija Šarko
