Delo je pomemben del odraslega življenja. Omogoča nam, da se osamosvojimo od primarne družine ter sami skrbimo zase. Ustvarimo lahko svojo družino, poskrbimo za otroke. Z delom si gradimo še druge temelje kakovostnega življenja: občutek varnosti, struktura našega časa, samouresničitev, smisel itd. Za delo uporabljamo določen del psihe, ki bi ga lahko imenovali Odrasli del.
»Kaj pa jaz?«
Vsaka odrasla oseba ima del psihe, ki mu lahko rečemo notranji Otrok. Iz tega dela recimo izhaja življenjska energija, poleg tega pa ima še kopico drugih zanimivih nalog. V naši zgodbi je pomembno dejstvo, da ta notranji Otrok delo doživlja kot frustracijo.
Kadar delamo, notranji Otroški del trpi, pa čeprav se tega zavedamo ali ne. Kot je rekel legendarni ameriški psiholog Erikson:
»V odraslem življenju sta enako kot delo pomembna tudi ljubezen in igra.«
Med sprostitvijo, zabavo in prijetnimi odnosi z bližnjimi notranji Otrok uživa ter se počuti ljubljenega in varnega. Osebe, ki so nagnjene k izgorelosti, se na take informacije pogosto odzovejo v smislu: »Ah, ne ga biksati, to, kar razlagaš, je za reve, za slabiče …, saj nisem mala punčka, da bi me moral nekdo ujčkati.«
Imajo svoje razloge za takšno razmišljanje, vendar pa so dejstva drugačna. Če oseba dalj časa živi brez prijetnih odnosov in sprostitve, začne njegov življenjski elan upadati. Oseba pa začne gledati na prihodnost pusto in mračno.
Predpogoj za izgorelost je določena kombinacija zunanjih in notranjih dejavnikov.
Dejavniki, ki vplivajo na izgorelost
Zunanji dejavniki izgorelosti
Zadnjih dvajset let sprejemamo popolnoma nove družbene norme, na katere se nismo, zaradi časovne stiske, uspeli prilagoditi. Na primer: delati moram vsaj do 17.30h, drugače sem lenuh; šefa moram vedno ubogati; sam sem odgovoren za vse; kot ženska moram biti vedno lepa in urejena, drugače sem ničvredna; vzgojiti moram super-otroke itd.
Kar je dobro za delodajalca, ni nujno dobro tudi za človeka, delavca.
Notranji dejavniki izgorelosti
Težko kmečko življenje prejšnjih generacij je posledično danes pustilo določeno strukturo vrednot. Le-te so bile funkcionalne v tistem času, danes pa nam povzročajo težave. Večina oseb, ki se čezmerno izčrpava, je skupno nezavedno prepričanje: »Samo če garam, naredim vse čim hitreje in popolno ter ubogam šefa, sem kot oseba nekaj vredna.«
To je tragična zabloda, ki je povezana z epidemijo depresije, številnimi samomori in izgorelostjo.
Svojci lahko pomagajo preprečiti popolno izgorelost
Sindrom izgorelosti je zadnji obrambni mehanizem za rešitev osebe pred dokončnim samouničenjem. Zlom osebo prisili v mirovanje. Osebe, ki se priženejo do zloma, to pogosto obrnejo v vir motivacije za osebno rast. Čas rehabilitacije s stopnjo izgorelosti močno narašča. Zato je pomembno čim prej uvideti objektivno stanje in resnost težave. Oseba lahko prilagodi zunanje okoliščine in/ali notranja prepričanja. Na ta način se giba v smeri lastnega uravnoteženega življenja brez škodljivih nezavednih prepričanj iz preteklosti.
O avtorju
Mag. Uroš Drčić je transakcijski analitik – psihoterapevt in direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. V letih psihosocialnega dela, tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti, daje poseben poudarek pomoči osebam s težavami s čezmernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino za osebe s takšnimi težavami.
