Včasih pride klient k meni in pravi – “sem depresiven in sem poskušal narediti samomor”. Ok, v tistem trenutku je bila to za vas optimalna rešitev. Ampak ne prenaglite se več, gre samo za star nesporazum. Ali pa drugi klient pravi – “dober dan, sem izgorel in peklensko trpim”. Ja, to je zelo boleče, ampak dobro za vas. Izgorelost je dobra. Mogoče vas bo motivirala, da odprete oči in vidite nesmiselnost vaše situacije.
Gre samo za star nesporazum
Trdim, da je vsak primer izgorelosti ali depresivnosti posledica banalnega nesporazuma. Pomislite. Po podatkih svetovne zdravstvene organizacije je ta hip resno depresivnih 350 mio ljudi, to je 5 % svetovnega prebivalstva. Pri nas je enako. To pomeni 100.000 močno depresivnih Slovencev ta hip. Če preštejemo, koliko ljudi se vsaj enkrat v življenju sreča z resno depresijo, je številka še 3 krat višja. 300.000 Slovencev se je ali pa se še bo srečalo z resno depresijo. Podobno je z izgorelostjo. Študije kažejo, da se okrog 300.000 delovno aktivnih Slovencev pri delu prekomerno izčrpava, nekje 80.000 kaže pa znake resne izgorelosti. Ocenjujem, da je kar težko verjeti takim številkam, kaj šele trditvi, da gre pri vsem skupaj za nesporazum.
100.000 Slovencev je močno depresivnih ta hip. 300.000 se jih je že ali bo srečalo z depresijo vsaj enkrat v življenju.
Uroš Drčić
Kje so vzroki in kako nastane depresija
Poglejmo en primer iz prakse, da bi orisali, kako se lahko razvije depresija. Opazujmo punčko Zalo in njeno mamico. Zala je stara 2 leti in pol. V njunem odnosu se pogosto odvija naslednja situacija. Kadar je Zala pridna in mamico uboga, recimo kadar brez ugovarjanja pospravi igračke, takrat mama hčerko pogosto poljubčka, jo objame, zraven ima nasmejan obraz in gleda jo z žarom v očeh. Ker pa je Zala stara že več kot 2 leti, začenja seveda uveljavljati svojo voljo. In njena volja je, da ne pospravlja igračk, pospravljanje namreč zanjo pomeni močno neprijetno aktivnost. Še posebej, če je recimo že utrujena od vrtca. In kadar se Zala upre, takrat mamin obraz postane mrk, odmakne se od hčerke in seveda ne da nobenih poljubčkov.
Ok, nič nenavadnega. Postavimo pa se v Zaline čevlje in poglejmo kako ona dojema te ponavljajoče situacije. Bistvo celotne naše zgodbe je v tem, da ima Zala na voljo psihični aparat, ki se je šele začel graditi. Svet okrog sebe dojema s posebno otroško logiko. Ena značilnost te logike je črno-belo dojemanje. Na primer, ona dojema ljudi kot neskončno dobre ali pa kot totalno hudobne.
In zato iz te ponavljajoče situacije sklepa takole:
(1) Kadar mamico ubogam, me ljubčka. Takrat me ima rada.
(2) Kadar se upiram, pa me mamica ignorira in me ne ljubčka. Takrat me nima rada. Iz tega logično sklepa naprej:
(3) Če me ima rada samo, kadar sem pridna, to pomeni, da mene same po sebi sploh nima rada. Ker me nima rada, pomeni, da nisem vredna ljubezni. Zato me mama lahko zapusti in lahko umrem. To je zaključila njena črno-bela otroška logika. In nazadnje …
(4) Ker hočem živeti in biti vsaj na videz nekaj vredna, bom celo življenje zelo pridna, vse bom naredila popolno in vedno bom ubogala.
To je usodna kaskada štirih odločitev. Če povzamemo, Zala globoke v sebi verjame tole: sem slaba in nisem vredna ljubezni, lahko pa to prikrivam, če celo življenje izpolnjujem vse pogoje popolnosti. Tako si je zgradila notranjega preganjalca. Česar se pa seveda ne zaveda, niti takrat, niti 30 let kasneje.
Kaj vzorec vzgoje in izkušenj iz otroštva povzroči čez 30 let
Skočimo za 30 let naprej. Zala je takrat uspešna v svojem poklicu, sodelavci jo poznajo kot delavno, zanesljivo. Poleg rednih zadolžitev si pogosto še sama poišče dodatne naloge. Na svojo učinkovitost je ponosna. Sodelavci pa se ji zdijo, tako … še kar nesposobni in leni. Čeprav sicer nekako čuti, da je vsega preveč, ona sama enostavno ne vidi druge poti, kot da reče: ok, bom pa še to naredila, seveda.
Ona ne ve, zakaj je tako, mi pa zdaj vemo. Poznamo pomemben košček razvojne psihologije (črno – belo otroško logiko) in pomemben košček njene zgodovine (ponavljajoče mamino vedenje).
Zala je v neki točki padla dol. In kaj je rekel tisti njen notranji preganjalec, oziroma kaj je rekla sama sebi. »Evo, ker sem omagala in ne izpolnjujem več vseh tistih zahtev popolnosti, se je pokazalo kakšna sem v resnici – ničvredna, slaba.«
Teh besed Zala ne sliši, se pa dejansko odvijajo kot nezavedni notranji dialog. Jih ne sliši, jih pa še kako občuti, in sicer kot neprijetno čustvo depresivnosti. Tako mnenje o sebi je samo jedro depresivnosti.
Zdaj vemo še nekaj pomembnega. Vemo zakaj je depresivnost zelo pogosta posledica izgorelosti. S prekomernim izčrpavanjem osebe za silo krpajo lastno vrednost, ko izgorijo, seveda tega ne zmorejo več in – nastopi depresivnost.
Naj bodo vaša sporočila že danes jasna
Če se vrnemo na začetek zgodbe, vidimo, kje je prišlo do nesporazuma. Zala pri dveh letih pač še ni imela razvitega psihičnega aparata, da bi lahko odraslo presojala mamino vedenje. Da bi sklepala: »Aha, mama je samo malo užaljena, ker nisem hotela pospravit igrač. Napačno je ocenila, da s tem kažem nespoštovanje do nje, v resnici sem se pa hotela le izogniti neprijetnemu pospravljanju. Bo že preživela. V resnici vem, da me ima rada in me ne bi nikoli zapustila.«
Celotna življenjska drama izgorelosti in depresije je vedno posledica takega nesporazuma. To so seveda ugotovili že pametni ljudje pred mano, jaz pa lahko potrdim iz prakse. Čisto z vsakim klientom, ki pride zaradi depresivnosti, samomorilnosti ali izgorelosti, prideva do enakega izvora problema.
Ampak, ali nam to znanje kaj koristi? Mislim, da zelo. Naredimo lahko načrt kakšna sporočila pošiljati svojemu otroku, da do tega usodnega nesporazuma ne pride.
Kakšna sporočila pošiljati svojemu otroku, da do tega usodnega nesporazuma ne pride
Cilja sta dva:
(1) da je otrok pri 7ih letih globoko prepričan, da je kot bitje vreden, pomemben in brezpogojno ljubljen,
(2) da kot dobri starši usmerjamo njegovo vedenje – na eni strani z jasnimi sporočili spodbujamo ustrezno vedenja in na drugi preprečujemo neustrezna vedenje.
Ta dva cilja dosežemo s tem, da naša sporočila otroku striktno ločimo na tista, ki:
(1) se nanašajo na njega kot osebe ali bitja in tista, ki
(2) se nanašajo na njegovo vedenja. Ločevanje med otrokom kot bitjem in njegovim vedenjem, je temeljni kamen duševnega zdravja v odraslosti.
Zlata vzgojna triada
Priporočamo sporočila treh kategorij, ki ji mi rečemo zlata vzgojna triada:
- (1) striktno pozitivna sporočila, ki se nanašajo na otroka kot osebo/kot bitja (lep si; vesela sem, ko prideš iz vrtca; sposoben si; zame si zelo pomembna, rad te imam). Taka sporočila se lepijo na bitje otroka. Iz teh bo zgradil temeljno mnenje o sebi. To pa močno vpliva na kakovost celotnega življenja.
- (2) negativna sporočila, ki se nanašajo na vedenje (To si naredil površno. Zamudil si. Če boš še enkrat vozil kolo brez čelade, boš tri dni brez risank. Nisi se dovolj učil.)
- (3) veliko pozitivnih sporočil, kadar se vede ustrezno (Bravo, naredila si tako, kot sem rekel. Ali v drugi situaciji: Bravo, naredil si po svoje. Lepo poješ. …)
To so tri koristne kategorije sporočil. Zelo škodljiva so pa za otroka negativna sporočila, ki se nanašajo na njegovo bitje oz. osebo (izgini, sovražim te, neumen si, idiot, ali pa ignoriranje je škodljivo, ker nosi psihološko sporočilo: nisi vreden niti toliko, da bi te pogledal).
Za otroka je torej dobro, če mu sporočamo, da je brezpogojno ljubljen. To pa seveda ne pomeni, da ga razvajamo ali pretirano ščitimo. Dobro je, da čvrsto reguliramo njegovo vedenje: izrazimo jasno pohvalo, kadar se vede ustrezno in nastopimo močno, kadar se vede neustrezno. V tem primeru suvereno uporabljamo grožnjo s kaznijo in kazen.
Mag. Uroš Drčić je transakcijski analitik – psihoterapevt.
Je direktor Zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami in je moderator foruma Izgorelost.
Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA.
Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.
Več o Uroš Drčić …
