Ko se pojavi sum na spondiloartritis, ga je seveda potrebno čim prej potrditi ali ovreči. Poleg kliničnega pregleda in laboratorijskih preiskav so za to pomembne tudi slikovne preiskave. Kot pravi mag. Alojzija Hočevar, dr. med., specialistka revmatologinja s Kliničnega oddelka za revmatologijo UKC Ljubljana, zdravniki pri vsakodnevnem delu za to uporabljajo različne slikovne preiskave: rentgensko (RTG) slikanje, ultrazvočno (UZ) preiskavo (mišično-skeletni UZ) in magnetno resonančno tomografijo (MRI). Z njimi lahko natančneje opredelijo bolezensko dogajanje in postavijo ustrezno diagnozo.
Spondilolartritise danes stroka deli v dve večji podskupini – v prvi so spondiloartritisi s t.i. prevladujočo prizadetostjo osnega skeleta, kjer sta prisotni vnetna hrbtna bolečina in jutranja okorelost vzdolž hrbtenice, v drugi pa so spondiloartritisi, pri katerih prevladuje periferna sklepna simptomatika (npr. artritis, entezitis oz. vnetje kitnih pripenjališč, klobasast prst). Izbor in
vrstni red slikovnih preiskav je po besedah sogovornice odvisen predvsem od klinične slike bolezni.
Rentgenska preiskava
Rentgensko slikanje (RTG) skeleta je, kot pojasnjuje dr. Hočevar, »klasična preiskava, s katero primarno ocenjujemo spremembe na kosteh. Od sredine 30ih let prejšnjega stoletja se uporablja tudi v diagnostiki spondiloartritisov. Je široko dostopna, neboleča, hitra preiskava in zato še vedno sodi v osnovni nabor preiskav, na katere napotimo bolnika s sumom na
spondiloartritis. Praviloma vsem opravimo RTG slikanje sakroiliakalnih sklepov, to pa zato, ker je sklep med križnico in črevnico pri osni obliki bolezni najprej prizadet. Neredko ob ugotovitvi bolezni opravimo tudi RTG slikanje celotne hrbtenice, s čimer želimo oceniti izhodiščno stanje bolezni. To je pomembno za nadaljnje spremljanje bolezni. Kadar so prizadeti periferni sklepi, praviloma opravimo še RTG slikanje prizadetih (bolečih in oteklih) perifernih sklepov«.
Slabo občutljiva preiskava na začetku bolezni
Slaba plat RTG preiskave je po sogovorničinih besedah v tem, da je na začetku bolezni slabo občutljiva. To
pomeni, da »na začetku bolezni z RTG slikanjem na sklepih in kosteh še ne bomo našli za bolezen tipičnih oziroma značilnih sprememb. Zgodnja in na RTG vidna sprememba na sakroilialkalnih sklepih, ki se pokaže šele po več mesecih ali letih trajanja bolezni, je tako imenovano »zabrisanje subhondralne kostnine« črevnice. Temu sledijo in skleroza (zgostitev) kostnine. Ko bolezen napreduje, postopoma pride do popolne zakostenitve sklepa, ki postane negibljiv.
Kljub dejstvu, da RTG preiskava ne omogoča zgodnjega odkrivanja bolezni, so do nedavnega veljavna merila za odkrivanje bolezni (t.i. modificirana newyorška merila iz leta 1984) za postavitev diagnoze ankilozirajočega spondilitisa »zahtevala« poleg ustrezne klinične slike tudi nedvomno prisotnost RTG sprememb na sakroiliakalnih sklepih. Brez jasnih RTG sprememb na skeletu bolniku s sicer značilno klinično sliko ni bilo moč postaviti ustrezne diagnoze. Z RTG preiskavo tudi ne moremo ocenjevati stopnje vnetja oziroma aktivnega vnetnega dogajanja na sklepih. Prikažemo lahko le pozne posledice bolezni, torej strukturne spremembe na kosteh oziroma sklepih kot posledico predhodnega vnetja. Zdravnik radiolog nam na izvidu rentgenograma tako, žal, opiše le nepopravljivo škodo, ki jo je bolezen povzročila (tvorbo nove kostnine, zakostenitev vezi, sklepa in erozije),« razlaga sogovornica in še pove, da RTG slikanje tudi obremeni bolnika z ionizirajočim sevanjem in tako ni primerno za nosečnice.
Magnetna resonanca pomeni velik korak naprej
Pri odkrivanju zgodnejših oblik bolezni je velik napredek prinesla magnetno resonančna tomografija (MRI). Kot pravi
dr. Hočevar, z »MRI sakroiliakalnih sklepov lahko prikažemo vnetje še pred pojavom nepopravljivih sprememb na skeletu. Zato na slikanje sakroiliakalnih sklepov z MRI napotimo tiste osebe, pri katerih sumimo na bolezen, vendar pa na RTG posnetkih še ne vidimo za bolezen značilnih sprememb. MRI preiskava je kompleksnejša od RTG slikanja, zato je zamudnejša in dolgotrajnejša, saj traja v povprečju okrog 30 – 45 minut.
Vnetje se na MRI posnetkih kaže kot oteklina kostnega tkiva (t.i. edem kostnine, osteitis). Radiolog lahko opiše še druge spremembe, ki kažejo na aktivno vnetno dogajanje (sinovitis – vnetje sklepa, kapsulitis – vnetje sklepne ovojnice, entezitis – vnetje narastišča vezi, tetiv). Slikanje z MRI poleg tega omogoča sočasno oceno različnih sklepnih in obsklepnih struktur (ocenimo sklepno ovojnico, tetive, vezi, hrustanec, kostnino), v različnih ravninah, česar RTG ne omogoča. Natančneje kot z RTG lahko z MRI ocenjujemo tudi kronične spremembe (erozije, sklerozo, maščobno degeneracijo in zakostenitev).« Z MRI preiskavo posameznih delov hrbtenice lahko zdravnik oceni tudi vnetno dogajanje na hrbtenici (t.i. vnetje na vretencih in medvretenčnih stikih – spondilitis, spondilodiscitis, vnetje sklepov med vretenci in rebri). Sogovornica še dodaja, da je pomen MRI preiskave pri spondiloartritisih dvojen in omogoča zgodnejše odkrivanje bolezni in oceno aktivnega vnetja. MRI preiskava sakroiliakalnih sklepov je zato tudi vključena v nova diagnostična merila za spondiloartritise. Poleg tega lahko z MRI tudi spremljajo uspeh zdravljenja bolezni.
Dostopnost MRI vse boljša
RTG preiskava je široko dostopna, saj ima RTG aparat večina zdravstvenih domov in je cenovno ugodna. Seveda pa je za pravilno tolmačenje izvidov potreben izkušen radiolog. Tudi dostopnost do MRI preiskav se je, kot pravi sogovornica, v zadnjih letih v Sloveniji povečala, vendar je čakalna doba še vedno (pre)dolga, saj v povprečju traja še vedno več kot pol leta. Seveda pa
tudi tu velja, da je poleg izboljšanja dostopnosti do MRI preiskave nujno, da izvide odčita ustrezno usposobljen in izobražen strokovnjak. Le natančno upoštevanje protokola MRI preiskave in poznavanje narave bolezenskega procesa ter diferencialno diagnostičnih možnosti omogoča ustrezno tolmačenje MRI posnetkov.
Bolniki s srčnim spodbujevalnikom, nekaterimi kovinskimi vsadki (starejše endoproteze sklepov) niso primerni kandidati za slikanje z MRI. Relativen zadržek za preiskavo je lahko (zaradi načina preiskave) tudi posameznikov strah pred zaprtimi prostori, pojasnjuje sogovornica.
V poštev pride tudi ultrazvočna preiskava
Vnetno dogajanje na perifernih sklepih lahko natančno ocenijo z UZ preiskavo. Kot pravi dr. Hočevar, je »mišično skeletni UZ
pravzaprav »dodaten par oči« za revmatologa. Z UZ preiskavo ocenimo morebitno prisotnost tekočine v sklepu (sklepni izliv),
zadebelitev sklepne ovojnice in prekrvavljenost tkiva. Pri vnetju se namreč prekrvavitev v prizadetih strukturah poveča. Z UZ preiskavo lahko hitreje in natančneje kot z rentgenskim slikanjem odkrijemo na sklepih strukturne spremembe, kot so erozije
kostnine.
UZ preiskava nam je v veliko pomoč tudi pri oceni sklepov, ki ležijo v globini in so pri kliničnem pregledu slabo in težko
dostopni, denimo kolčni in ramenski sklepi ali kadar klinična ocena morebitne prizadetosti sklepa ni povsem zanesljiva.
UZ preiskava omogoča ne le natančno oceno perifernih sklepov, pač pa tudi tetiv in kitnega aparata, vnetnega procesa na
kitnih pripenjališčih (entezitis) in je preiskava izbora za oceno entezitisa v področju petnic. Pri oceni vnetja v predelu petnic je po nekaterih podatkih UZ preiskava celo občutljivejša od MRI preiskave.«
Druge slikovne preiskave niso primerne
Kot pravi dr. Hočevar, druge slikovne preiskave, kot je denimo računalniška tomografija (CT) niso primerne za oceno aktivnega vnetnega dogajanja. S CT preiskavo pa lahko natančneje (v primerjavi s klasično rentgensko preiskavo) opredelijo že nastale strukturne spremembe aksialnega skeleta. Ker je poleg tega obremenitev s sevanjem bistveno večja kot pri RTG sli kanju, CT preiskavo naročijo le izjemoma. Podobno tudi scintigrafija skeleta nima vidne vloge v prepoznavanju bolezni.
Kako natančne oziroma senzitivne so posamezne metode?
RTG slikanje kot rečeno pokaže strukturne spremembe, ki so nastale kot posledica aktivnega vnetnega dogajanja. Ko jih vidimo, je diagnoza praviloma jasna. Vendar pa za posameznega bolnika praviloma to pomeni že nekaj let trajajočo (povprečno 5-7 let) neprepoznano bolezen. Z MRI preiskavo odkrivamo zgodnje, aktivne vnetne spremembe, ki jih na klasičnem RTG posnetku ne vidimo. MRI preiskava omogoča zgodnejše odkrivanje bolezni. Raziskava, v kateri so primerjali občutljivost MRI in RTG pri odkrivanju aktivnega vnetja na sakroiliakalnih sklepih pri 44 osebah s kliničnimi simptomi vnetne hrbtne bolečine je pokazala izrazito prednost MRI v primerjavi z RTG (z MRI preiskavo so našli sklepno vnetje pri 42 bolnikih, z RTG pri 8 bolnikih). Diagnostična občutljivost pravilno (ustrezno) opravljene MRI preiskave je visoka in ocenjena na 90%. To pomeni, da bomo pri 9 od 10 bolnikov z MRI preiskavo našli za bolezen ustrezne spremembe na skeletu. Visoka 85% pa tudi do 100%, je diagnostična specifičnost MRI preiskave (t.j. 85-100 % verjetnost, da gre res za vnetje sakroiliakalnih sklepov, v kolikor na MRI najdemo znake z vnetno dogajanje).
Vir: Viva.si
Za mnenja in vprašanja, obiščite forum Bolečine v križu
