Ozdravljivost raka je lahko več kot 90-odstotna, še posebej če je odkrit v zgodnji fazi. Zato je skrb vzbujajoče, da ga še vedno veliko ljudi povezuje s smrtjo. Pri tem pozabljajo, da zaradi srčno-žilnih bolezni umre več ljudi kot zaradi raka in da danes v Sloveniji živi več kot 100.000 tistih, ki so ga preživeli.
Pogovarjali smo se z Gregorjem Pircem, predsednikom onkološkega društva za moške – Onkoman, ki združuje moške, ki se zdravijo zaradi različnih oblik raka, in tiste, ki so ga preboleli in zdaj pomagajo drugim. Tudi Gregor Pirc je pred 20 leti sam odkril bulico na testisih, ki se je po zapletih na pregledih potrdila kot rak. Skozi proces zdravljenja je na lastni koži izkusil, kaj pomeni zboleti za rakom in kaj bolnik takrat potrebuje. To ga je vodilo, da je skupaj s še dvema zdravljenima soborcema ustanovil društvo Onkoman, ki pomaga drugim in ozavešča o boleznih in tudi preventivnih ukrepih. Vsem ljudem svetuje, da prisluhnejo znakom, ki jim jih sporoča telo. Praviloma človeško telo, preden zboli, dolgo časa opozarja z znaki: utrujenostjo, morda spremembo v izločanju, spremembami telesnih znamenj, oteklinami in zatrdlinami. Če mu prisluhnemo, lahko začutimo, da nekaj ni v redu, in v tem primeru čim prej poiščemo zdravniško pomoč. Zgodnje odkrivanje bolezni je še vedno najboljši nasvet in hiter korak do zdravja.
Kaj pomeni »napol prazen« ali »napol poln kozarec« za bolnika z rakom
Pozitivna provokacija in pozitivni pristopom pomagati tistim, ki so v procesu zdravljenja. Na podlagi lastnih izkušenj se v Onkomanu zavedajo, kako zelo pomembno je, da bolnik na začetku dobi vse potrebne informacije in odgovore na svoja vprašanja, ki mu jih zdravnik poda jasno, vendar s pozitivnim sporočilom.
»Prav je, da je zdravnik realen, ampak vsako informacijo lahko poda na bolj pozitiven ali negativen način,«
pojasni Pirc.
Po izkušnjah bolnikov je pozitivna spodbuda zdravnika in zdravstvenega osebja ključna.
»Četudi je za določeno bolezen 99-odstotna verjetnost, da bolnik ne bo preživel, ostaja tisti 1 %, da bo. Zato bi zdravnik moral takemu bolniku reči, da ima 100 % možnosti, da pade v ta 1 %,«
je prepričan Pirc. Doda:
»Zdravnik mora povedati resnico, vendar ne sme vzeti upanja.«
Zdravnik je edina vez bolnika med boleznijo ter končnim izidom – ozdravitvijo ali smrtjo
Človek, ki zboli, potrebuje informacije. Želi vedeti, kakšno bolezen ima, kako se ta bolezen zdravi, kakšne so možnosti ozdravitve, kako si lahko in tudi mora na novo urediti življenje. Poleg bremena bolezni se moški srečujejo tudi z izzivom, kako spregovoriti o njej. Slovenci smo že kot družba nekoliko bolj zaprti in moški zaradi svojih prepričanj večinoma ne zmorejo prositi za pomoč. Tudi zato v sebi doživljajo večjo stisko, ki jo še dodatno povečuje misel na bližnje, še posebno otroke, ki ravno tako doživljajo strah zaradi bolezni in tega, kako se bo končalo. Moški tudi pogosteje doživljajo bolezen kot znak šibkosti. Bolezen jim na neki način vzame moškost, zato je še toliko bolj pomemben pristop zdravnika, ki mora biti oseben in hkrati profesionalen.
»Na primer: preprost zdravnikov stisk roke pokaže njegov osebni pristop in izraz človeške topline, ki bolniku veliko pomeni,«
o svoji izkušnji pove Gregor Pirc.
Bolezen spremeni pogled na svet
Bolezen človeka spremeni. Strah ga je, zmeden je, niha mu razpoloženje in srečuje se z okolico, ki ravno tako trpi. Pri srečanjih z bolniki, ki so zboleli za rakom, je ključno ohraniti pozitivni pogled.
»Tistim, ki zbolijo, pogosto rečem: zdaj, v tem trenutku, si bolan, jutri pa se boš pozdravil,«
sproščeno in lahkotno pove Pirc. Tak pogled na bolezen prinaša upanje in je izhodišče za uspešno zdravljenje.
V društvih bolnikov delijo takšno vzdušje, ki pomaga bolnikom prebroditi najtežje trenutke in preko druženja ter pogovorov dobiti moč za zdravljenje. Pri tem ima pomembno vlogo tudi humor, ki čudežno pomaga, da težka situacija izgubi svojo težo.
Dobrodošlo je, da v procesu zdravljenja sodelujejo tudi psihologi ali psihoterapevti, ki bolniku pomagajo prepoznavati vzorce, katerih žrtve smo, in posledično vplivajo na proces zdravljenja in tudi življenja na sploh.
»100.000 nas je v Sloveniji, ki nismo umrli. To pomeni, da človek, ki zboli za rakom, ne umre kar tako. Vsi mi še vedno živimo,«
v spodbudo vsem bolnikom zaključi Gregor Pirc.
