fbpx

1. kulinarično srečanje uporabnikov foruma Prehrana

Prehrana, Življenjski slog

Začelo se je že pred poletjem, ko sem opazil zelo pestro druščino na tem forumu, pravzaprav me je pritegnila energija tega foruma, ki je bila…

 Začelo se je že pred poletjem, ko sem opazil zelo pestro druščino na tem forumu, pravzaprav me je pritegnila energija tega foruma, ki je bila na zelo visokem nivoju. Do danes še nisem opazil kakšne negativne reakcije kateregakoli udeleženca. Prav vse se je odvijalo samo po sebi in uporabniki so bili prav veseli in nastale so vezi in prijateljstva, pa čeprav samo virtualna.

Ko je prišla na forum Babi in je kot pravi, po naključju odgovorila na eno sporočilo. Sedaj se ne spomnim ravno kdo je bil kriv, ampak takrat se je začelo. Pisala je in pisala in to tako prisrčno in nesebično, da so jo vsi ostali kmalu vzeli za enega vodilnih členov tega foruma. Je Babi, ki ima kar nekaj izkušenj v življenju in seveda izkušnje z ljudmi, otroci in odraslimi. No in ko jaz vse skupaj takole na hitro pregledujem, kako je vse lepo, da skoraj nekaj ne “štima”, prijavim idejo, da bi se srečali. No ideja je padla že prej. (vendar samo tako med vrsticami), pa sem se odločil, da jo realiziramo in tako sem že pred počitnicami napovedal kulinarično srečanje. Kdo bo šef? Vsi so kot v en glas rekli, prva je lahko Babi.

 In bilo je določeno. Babi smo sporočili kaj smo izglasovali, pa je prestavila srečanje na jesen po avgustu. In vsi smo malo delali, malo se pogovarjali in malo šli na dopust. Jaz sem imel že prej nekaj tehničnega dela v podjetju Miele in ko so mi pokazali še demonstracijsko kuhinjo z vsemi njihovimi najsodobnejšimi aparati, sem si rekel, kaj ko bi skupaj in v tej kuhinji naredili srečanje. Da pa ne bi bilo srečanje samo pogovornega značaja, bi prav vsi sodelovali in se družili z dejavnostjo, ki ta forum tako združuje. Z veseljem do dobrega kuhanja in še večjega užitka ob zaužitju teh lastnih dobrot.

Konec dopustov in v začetku septembra sem predlagal dva datuma, izbrali smo 3.10.2003, petek ob 16h, Mieletova kuhinja v Trzinu, industrijska cona. Takoj ko sem objavil, da se bo nekaj zgodilo, je že Babi vedela, da se je začelo. Izmenjala sva nekaj mailov, se slišala prvič po telefonu, malo klepetala, se spoznavala in se dogovorila kako in kaj bo potekalo srečanje.

Vsak izmed udeležencev je moral pripraviti eno sladico in to suho pecivo, z dovoljenjem Babi smo dovolili dve drugačni sladici, to so princeske in nekaj iz marcipana. Ostalo pa je bilo po kuharsko “cookiji” po domače piškoti. Kaj bo pa ostalo, je bila Babičina skrivnost za vse udeležence. No ja, za pitulice smo skorajda vsi vedeli da bodo.

Prišel je dan D in jaz sem bil tam že ob 14h, pripravil vse potrebno za “kulturni program”, gostiteljica Danica iz podjetja Miele, pa je pripravila vse sestavine, ki jih je naročila Babi in njena sestra Bojka. Prav ste prebrali, Babi je v sodelovanje povabila še eno mojstrico kuhinje, svojo sestro Bojko, katere mož je vrhunski ribič. Kaj mislite, kaj je bilo na sporedu?

Babi je bila kar malo živčna pred srečanjem, vsaj tako mi je namignila, zato je kljub vsem svojim kvalitetam povabila tudi svojo 11 let mlajšo sestro. Da ne bo pomote, vozila je Babi. In kot prava Babica gre na sever, se slišiva po GSM-ju malo pred 16h, da je že blizu. Pravi: “Že vidim tablo Grosuplje” “Joj” sem rekel in kmalu smo kar online po GSM-ju z kopilotom Bojko uspešno prikrmarili do spremljevalnega vozila, ki je nato Babi in kopilota Bojko pripeljal na cilj.

 Nekaj uporabnic je že bilo zbranih in med tem ko je Babi prišla za svoj delavni pult, je bila večina že zbrana. Lepo so se posedli za mizo, vsak pred svojo dobroto, tako sem takoj vedel kdo je za naše srečanje J. No in ko je Babi prišla, smo si jo vsi najprej prav lepo ogledali, kajti pred srečanjem je potekala debata kakšna je ta naša Babi, zato jo bom na kratko opisal. Presenečenje za vse, nič sivih las, ampak rdeče barve, moderna frizura. To je ves opis, kajti sami si jo boste lahko ogledali v slikovni galeriji. Takoj je začela razlagati in iz svoje malhe vleči morske dobrote, ki jih je nalovil njen svak. Lignji, bogomoljke, ribe, repki, školjke. Uh, že so se nam cedile sline, ko preseneti mene. Sploh nisem pričakoval, meni je prinesla nekaj posebnih daril, ki so bila več kot darila. Doma narejeno češpljevo marmelado iz domačih češpelj. Flaško najboljšega priznanega olivnega olja iz Ospa in flaško najboljšega balzamičnega jabolčnega kisa. Ostal sem brez besed, kar se redko zgodi, tokrat pa me je.

 Ko smo se nekoliko umirili, smo se na hitro pogledali in začeli srečanje z zelo kratkim nagovorom, da smo zelo veseli, da smo se končno zbrali in naredili smo kratko predstavitev vsakega posebej, kdo je in od kod je, seveda smo morali povedati svoj Nick, da smo vedeli, komu naj pripišemo katero sporočilo. Ko smo se vsi predstavili, se je začelo. Podelili smo predpasnike, enim zaradi pripravljanja hrane, drugim za pomivanje posode :) Ker je bila Babi zvezda večera in je marsikaj tudi povedala in razložila, je bila Bojka mojster za pomivalnim in kuhalnim pultom, lahko rečemo Babičini dve desni roki. Po začetnem zbijanju treme vseh udeležencev, so si kot prave kuharice razdelile delo in pričele z pripravljanjem. Seveda je vse skupaj vodila Babi, tako da smo morali imeti en ušes in eno oko vedno usmerjeno v njo, da ne bi kaj preslišali in česa zamudili. Zato sem si jaz zadal bolj zanimivo in lahkotno delo. Cel čas sem se gibal okoli Babi in ji pod nos molil mikrofon, da smo res vsi vse slišali.

Majhne skrivnosti velikih mojstrov; Najboljše bučke za pripravo so tiste še majhne, ki jih skorajda nikjer ne dobiš, kajti roba se prodaja na kile, bučke pa kar velike zrastejo, torej so velike predvsem zaradi dobička, okus pa je najboljši pri majhnih, pa še najbolje se pečejo. Velike imajo veliko vode in zelo rade pijejo veliko olja, zato jih nikoli ne moremo pripraviti hrustljave. Pri njihovem kuhanju v ponvi, je potrebno doliti kar veliko olja. Tukaj je povedala tudi anekdoto o nekem cesarju, ki je imel zelo rad bučke, ki mu jih je pripravljala njegova žena. In nekega dne je videl, da mu je porabila vse olje, zato jo je dal obglaviti. Porabila pa ga je ravno zaradi bučk.

Podobno velja tudi za malancane, najraje ima tiste, ki niso preveč lepih oblik, ker tako ve, da so pridelane doma, pa še mlade so in najboljše so na žaru, kajti kolikor boste dodali olja, toliko ga bodo popile. Najbolje je, da jih veliko obračate, na koncu pa jih pokapate z nekaj kapljicami olja. To je samo en utrinek iz pripovedovanja Babi o sestavinah in raznoraznih začimbah in zgodbicah iz sveta kuhanja.

Medtem ko se je Babi pripravljala za učenje kako pripraviti pitulice, so se tiste, ki jih je prinesla od doma, že pekle v pečici. Vsi smo jo pozorno poslušali, saj so nas njene pripovedi zelo pritegnile, govorila je kot prava Babi. Kot bi govorila pravljico za lahko noč, samo da ta dan nismo bili nič zaspani, ampak vedno bolj budni. Že prej so ostale kuharice pripravljale poseben zelenjavni namaz, ki smo si ga mazali na poseben Mihov kruh iz domače pekarne v Trzinu, ki nam je prijazno odstopila svoje dobrote za to srečanje. Kruh je bil res odličen, to ne govorimo samo zato, ker so nam ga podarili. Kot vse ostalo je bil tudi ta namaz odličen, kjer se zraven prileže tudi kapljica rdečega vinčka. Degustirali smo Refošk in Suvignon , to sem degustiral predvsem jaz. Pozabil pa sem povedati, da niso bile prisotne samo ženske, ampak smo bili s kasnejšim obiskovalcem celo množina.

 Ostali smo pri pitulicah: na mizo smo položili vlažne servete in na njih vlečeno testo, ki smo ga premazali, nanj naložili pripravljeno skutino mešanico in nato vso pripravljeno zelenjavo, ki so jo pridne roke pred tem skrbno pripravljale. Še dišalo je tako, da smo se skoraj nasitili. Vse smo naložili na smetano in nato lepo zvaljali v zavitke, narezali na koščke in položili v “protfan” Tako smo vsi prisostvovali in se naučili kako se pripravi pitulice. O samem receptu ne bom pisal, ker ga boste s slikami vred imeli vsi na razpolago, lahko boste tudi tiskali in si recept izobesili nad štedilnikom. Smo pa izvedeli, da je to bosanska jed, neke vrste burek, mi smo pripravili zelenjavnega, Babi pa je od doma prinesla tudi takšnega s slanino, to je bilo bolj po mojem okusu. Ko smo končali, so iz pečice že prišle “frišno” pečene pitulice in vsi smo si oblizovali prste. Med vsem tem kuhanjem, so nekateri pripravljali, nekateri rezali, nekateri pomivali, nekateri se malo spoznavali, nekateri tudi igrali na kitaro in kaj zapeli. Začela je Babi, ko je Uki zapela zelo lepo pesmico in nadaljeval je “Mlakar”. Pri primorski hrani, se prileže tudi primorska pesem in “Še en glaž vina mi dej…” Tako smo bili vsi prav dobre volje in že zdavnaj vsi sproščeni. Razvijale so se razno razne debate in pripravljale še boljše dobrote. Tako je bil na meniju naslednja specialiteta: morski sadeži po Babičino. Predvsem je bila umetnost v pripravi in videli smo, kako se glavni mojstrici tudi posvetujeta, kaj manjka ali kaj bi še bilo dobro. In to kar smo nato jedli, je bilo res dobro.

 In tako se je popoldan že dobro prevesil v večer in noč in sploh nismo opazili kdaj je minilo. Bilo je tako prijetno in nekaterim je bilo zelo žal, ker so morali prekmalu oditi. Za popotnico so prejeli mešanico sladic – peciva, ki smo ga prinesli s seboj in ga tako iz vsakega konca Slovenije tudi odnesli svojim najbližjim domov, spremljalo pa nas je tudi prijazno pismo našega Medvedka PU-ja.
Priznamo, tudi mi nismo vedeli, kako se bodo stvari razvijale, razvijale so se odlično, ampak dan pa je bil vseeno prekratek. Sedaj pač vemo nekaj več za drugič, na meniju pa smo imeli še toliko za pripraviti. Pripravljali smo že zelo debele 4 ure. In vedeli smo, da nam bo zmanjkalo časa, zato smo za konec pripravili še bogomoljke (morski rakci, prozorni iz globin, raje si oglejte sliko) po Bojkino. Medtem ko smo najbolj vztrajni čakali, da se spečejo, smo na balkonu slišali še marsikatero zgodbico in se strinjali, da je naša Slovenija res majhna. Če bi bilo tam še kakšen dan, bi zagotovo kdo ugotovil, da je s kom v “žlahti” Obdelali smo slikarje, francoske pisatelje, vse smrtnike, ki jih poznamo, ugotovili zakaj se reče tržaški omaki, tržaška omaka in še veliko več. Da bi se sedaj vse spomnil, bi res moral snemati s kamero in jo sproti gledati.

 Sledil je še zaključek in vsi prijetno utrujeni od 5 urnega kuhanja smo se usedli skupaj za mizo in Bojka nam je razložila kako se jedo morski rakci. Kdo jih je največ zmazal si lahko samo predstavljate, ampak iz prve roke lahko izveste, da je bilo ťdobr ko pr norcih :-) Čez, pa še en deci dobrega vinčka in spet smo si imeli toliko za povedati. Končno smo prišli do konca, se zahvalili našim gostiteljicam, jim izročili drobno pozornost in nekaj čez dvaindvajseto uro naredili gasilsko sliko, tistih, ki smo ostali najdlje. Že prej smo na grobo pospravili in z prijetnimi spomini smo se poslovili, vendar ne za večno, saj smo sklenili, da se kmalu spet srečamo. In kot veste je srečanje že na vidiku.

Kako je vse izgledalo, si oglejte v galeriji, hvala in na snidenje v novem kulinaričnem srečanju foruma Prehrana.

Galerija >>>

Primož Cimerman


Sledite nam