Zadnja leta so obveznosti do službe in družbe zavzemale večji del mojega življenja. Vsako leto je bilo manj časa za opravila doma in v njegovi okolici. Postopoma sem opustila skrb za sobno cvetje, ki je klavrno hiralo dokler nisem poiskala novih lastnikov. Pomanjkanje časa se je nato lotilo zelenjavnega vrtička, ki ga je vztrajno preraščal plevel, ker ravno tisti dan nisem imela časa, da ga populim. Takšnih dni je bilo preveč v dolgem zaporedju. Na koncu sem roke dvignila na cvetličnim vrtom na dvorišču, ki je naredil prvi vtis na obiskovalce. To je bil davek, ki me je prisilil, da sem priznala poraz: “Pač nisem za vrtnarjenje.” Ne zato, ker ne bi bila, ampak okoliščine so zahtevale, da imam pozornost drugje.
Ampak narava je tako čudovita. Zemlja nam daje toliko dobrin in varnega prostora. Stik z zemljo pomirja človeka in v moji podzavesti je vedno klil ponos, ki ga prebudi rastlina, ki zraste iz drobnega semena ter postane velika. Na višku svoje moči pa rodi sadež, ki nam ga pokloni.
Prijateljica me je spomnila na vse to. Prinesla je korita, ker je vedela, da se drugače ne bom premaknila. Prinesla je nekaj prvih sadik. In se je začelo. Vse kar je sledilo je bila poezija. In ob pasji pomočnici to res ni bilo težko.


