V preteklem tednu smo objavili javno pismo Polone Selič – Zupančič, psihologinje, ki je po onkološkem zdravljenju v postopku invalidske upokojitve, pred rakom pa je bila visokošolska učiteljica in raziskovalka. S Klavdijo Kokol, prijateljico, ki jo je spoznala v času zdravljena na onkološkem oddelku v UKC Maribor, sta poslance, državne organe, predsednico države, predsednico Državnega zbora, člane Odbora za zdravstvo, Združenje onkoloških bolnikov Slovenije in medije opozorili na neznosne razmere, ki jih doživljajo onkološki bolniki v Mariboru.
Zaskrbljeno in zelo kritično sta navedli, da razmere zahtevajo razkritje ozadja in sprenevedanje odločevalcev ter nerešena razmerja z lastniki sosednje stavbe, ki zapletajo, onemogočajo in upočasnjujejo gradnjo.
“To dodatno ogroža že tako ranljive onkološke bolnike, ki se zdravijo v vse težjih razmerah, ob tem pa se ne morejo boriti za svoje pravice,” sta bili jasni. Več o tem lahko preberete v članku Zlom mariborske onkologije: “Kemoterapija kar na hodnikih”.
Vsebino pisma smo preverili na različnih koncih in pridobili dodatne potrditve, da tudi bolnikom, ki se zdravijo za najtežjimi oblikami bolezni, ni prizaneseno. Kako je mogoče, da se zdravijo na težko dostopnih, premajhnih, higiensko neustreznih, prašnih in hrupnih prostorih, ki bolj spominjajo na začasne prostore v času izrednih razmer, ostaja za zdaj neodgovorjeno vprašanje.
Kaj pravijo zaposleni na onkološkem oddelku v Mariboru
Zgodi se, da so ljudje, ki se soočajo s težkimi oblikami bolezni, na robu potrpljenja, so občutljivi na neprijetne zunanje okoliščine, gledajo pristransko in celo pretiravajo. Sta bolnici pretiravali, ko sta zapisali: “Onkologija Maribor je nacionalni problem in sramota“?
Po odzivih številnih bolnikov, ki so jih napisali na družbenih medijih in povedali osebno ali po telefonu, smo vseeno preverili v UKC Maribor, kakšne so v resnici razmere na onkološkem oddelku. Takoj po objavi, 28. 8. 2024, se je oglasila namestnica predstojnice Oddelka za onkologijo, Tamara Petrun, dr. med. V posneti izjavi je pojasnila, da bi otvoritev novih prostorov Oddelka za onkologijo, Oddelka za hematologijo in še drugih prostorov morali pozdraviti v juniju 2025, v avgustu 2024 pa bi morali dobiti vsaj še en nov obsevalni aparat. Obsevalnega aparata ni, čaka se na razpis. Kdaj se bo gradnja nove onkologije zaključila, ni jasno. Jasno pa je, da so v veliki zamudi in še vedno v prvi fazi projekta. Zamuda pri gradnji je že eno leto.
Kaj se dogaja na oddelku
“Paliativna ambulanta gostuje v tehničnih prostorih onkološkega oddelka. Imamo dva linearna pospeševalnika (obsevalna aparata), ki delata, ko delata. Ko ne delata, rezervne dele iščemo po celi Evropi. Zakaj? Ker sta stara 13 let.
Zato se zgodi, da naši bolniki čakajo na obsevanje do večera. Do večera čakajo tudi bolniki za sistemsko zdravljenje. Imamo 17 ležalnikov in 9 postelj. Na dan sistemsko zdravljenje prejme več kot 100 bolnikov.
V pritličju imamo na voljo štiri ambulante in eno improvizirano ambulanto. Pregledamo tako bolnike, ki potrebujejo obsevanje kot bolnike, ki bodo dobili sistemsko terapijo. Skupno 150 bolnikov na dan. Da bi vsaj malo olajšali in prikrajšali poti najmanj sedemdesetim bolnikom dnevno, naše sestre jemljejo kri za laboratorijske analize na Onkologiji. Nato same dostavijo kri v centralni laboratorij. S tem poskušamo imunsko kompromitiranim bolnikom olajšati onkološko zdravljenje.
Ironično je, da imamo na eni strani sistem paperless (deluje brez papirja). Uporabljajo ga najrazvitejše države in je vse računalniško vodeno. Za planiranje uporabljamo najsodobnejši planirni sistem na svetu. Na drugi strani pa imamo 13 let stara obsevalna aparata.” Aparata, ki konec avgusta več dni izmenično nista delovala, kar je pomenilo, da so morali dnevno bolnikov sporočati nove ure, kdaj imajo terapijo. To je ne samo zamudno, pač pa izjemno naporno, saj so mnogi bolniki glede prihoda v bolnišnico vezani na pomoč drugih.
Se lahko zgodi, da bolniki v Mariboru ostanejo brez možnosti obravnave
Ne samo, da so razmere težke. Lahko se zgodi, da bodo bolniki v Mariboru ostali tudi brez možnosti zdravljenja. Ta strah omenja tudi zdravnica:
“V letu 2023 smo imeli 49 nedelujočih dni. Dvakrat se je zgodilo, da noben od obsevalnikov ni deloval. To smo reševali tako, da smo obsevali tudi čez vikend. Trenutno čakamo na razpis za nakup novega. Ne vemo, kdaj bo. Poleg tega traja nekaj mesecev, da ga umerimo. Pričakujemo, da bo naslednje leto še težje.”
Da se trenutno lahko sploh izvaja zdravljenje na onkološkem oddelku, gre največja zasluga potrpežljivosti bolnikom in energiji, ki jo v delo vlagajo vsi zaposleni. Problem nastaja, ker so izčrpani in ne zmorejo več delati pod takšnimi pogoji. V skrajnem primeru se lahko zgodi, da se onkološki oddelek zlomi pod pritiski in zapre. V tem primeru bi vsi bolniki morali na zdravljenje v Ljubljano. “Sistem prehoda bolnikov v Ljubljano ne bi zdržal. Sistem tega ne bo zdržal.”
Trenutno mlajše bolnice z rakom dojk že pošiljajo v Ljubljano, saj njihova aparata ne omogočata obsevanja, pri katerem pljuča in srce odmaknejo od obsevanega organa (obsevanje v globokem vdihu). Prav tako v Ljubljano odhajajo bolniki, ki potrebujejo stereotaktično zdravljenje. Vožnja je za bolnike naporna in jim predstavlja dodatno breme. “Predstavljajte si, da dobivate sistemsko zdravljenje ali hodite na obsevanje iz Maribora v Ljubljano. Od stranskih učinkov imate slabost, driske in pekoče uriniranje, vi pa ste v koloni, v nabito polnem rešilnem avtomobilu,” poskuša Tamara Petrun opisati, kako pomembna sta način in lokacija zdravljenja raka.
Zdravniki ne zmorejo več
“Na oddelku smo ob vsem hrupu z gradbišča imeli umirajočega bolnika. Z gradbeniki smo bili na vezi, da so za tisti čas ustavili dela,” na primeru prikaže zdravnica, koliko potrpljenja je potrebno, tako na strani bolnikov, kot zdravstvenega osebja, poleg tega pa še iznajdljivosti in prilagajanja. Poudariti je treba, da takšne razmere vztrajajo že več kot eno leto.
“Vsako leto imamo povečan obseg bolnikov za več kot 10 odstotkov novih bolnikov. Poleg tega onkološko zdravljenje napreduje, zato bolniki dlje časa ostajajo v obravnavi. Tako imamo vedno več novih bolnikov, več obstoječih, a vedno manjše prostore in manj kadra.”
Tamara Petrun, dr. med.
Tamara Petrun upa, da bosta pismo in pobuda bolnic slišani tudi v politiki, ki je po njenem mnenju kriva, da se zadeve tako vlečejo in tako nerazumno dolgo, brez kančka posluha, tudi ne rešujejo. Povedala je še, da so zaposleni že dolgo opozarjali na to in da jim nihče ne prisluhne.
Na ministrstvu za zdravje so za STA v petek pojasnili, da poskušajo najti rešitev. “Na ministrstvu si ves čas intenzivno prizadevamo, da skupaj z drugimi deležniki poiščemo rešitev in da se postopki gradnje pospešijo. Zato smo okrepili tudi sodelovanje z lokalnimi oblastmi in pravnimi strokovnjaki, da bi lahko čim hitreje odpravili vse ovire.”
