Kot smo že pisali, so težave v odnosih lahko znak nerešenih notranjih konfliktov – bremena, ki ga nosimo iz otroštva. Tokrat se dotikamo travme in zanemarjanja ter kako to vpliva na odnose, ki jih vzpostavljamo v odrasli dobi.
Travma v zgodnjem otroštvu ali biti žrtev zlorabe
Nekdo, ki se znajde v odnosu, v katerem je nenehno zlorabljen, ali pa se kontinuirano zapleta v zlorabljajoče odnose in celo opravičuje dejanja storilca, je lahko žrtev nezavedne navezanosti na travmo in zlorabo. Takšno zapletanje osebe v odnose, kjer je ta pogosto žrtev zlorabe, izhaja iz nekaterih najbolj izrazitih nezavednih fantazij.
Kako se razvije navezanost na travmo in zlorabo?
V primerih zgodnje relacijske travme – še posebej, če travmo povzroči starš – se otrok znajde v situaciji, ko je njegovo preživetje odvisno od zlorabljajočega starša. V takšni situaciji oseba, ki predstavlja grožnjo, hkrati predstavlja tudi vir preživetja – tako fizičnega kot psihološkega oziroma emocionalnega. Posledično mora otrok mentalno in čustveno sprocesirati, da je njegovo preživetje odvisno od starša, ki obenem predstavlja vir zlorabe, povzroča travmo in predstavlja grožnjo otroku. Otrok se tako znajde v paradoksu, ko je storilec obenem tudi nekdo, ki mu zagotavlja preživetje. Da bi otrok rešil ta paradoks, začne dojemati sebe kot “slabega” in krivega za zlorabo, kar mu pomaga videti zlorabljajočega starša kot “dobrega”.
Otrokova notranje psihična racionalizacija, ki se dogaja podzavestno, poteka na način: “Če sem zlorabljen in je moj starš slab z menoj, sem gotovo slab, saj je moj starš namreč dober. Če se bom potrudil postati boljši, me bo starš prenehal zlorabljati. Torej, ko bom prenehal biti zlorabljen, bom dejansko dober.” Z drugimi besedami, otrok racionalizira, da ga starš zlorablja, ker je sam na nek način slab, neadekvaten, odveč, in ne zato, ker bi bilo kaj narobe s staršem. Tako na eni strani lahko vidi starša kot dobrega, “slabost” pa pripiše sebi, kar povzroči, da otrok razvije občutek inherentne nevrednosti in nezadostnosti, ki je lahko popolnoma zunaj zavesti. Otrok se brani pred občutkom inherentne neadekvatnosti tako, da poskuša ugoditi staršu in s tem preprečiti zlorabo. Celoten proces se odvija zunaj zavednega ter predvsem na ravni čustev, ne zgolj razuma.
Dodatno, otrokovo sprejetje občutka, da je fundamentalno slab, mu prav tako daje občutek, pa čeprav napačen, da ima kontrolo nad staršem, ki ga zlorablja. Otrok namreč razvije percepcijo, da bo s tem, ko bo dober ali pa bo ugodil starševim zahtevam oziroma zadovoljil njegove potrebe, starš prešel iz nekoga, ki zlorablja, v nekoga, ki je potencialno idealizirana ljubeča oseba. Otrok torej s tem, ko se vidi kot slabega, ohrani percepcijo kontrole nad zlorabo oziroma travmo, ki jo doživlja.
In kakšna je povezava med travmo ter razvojem nezavedne fantazije?
Proces, opisan zgoraj, ima svoje korenine v otroštvu ter v odnosu med staršem in otrokom. Ko je ta proces internaliziran, se kontinuirano odvija tudi v odraslih odnosih osebe – tako znotraj družine, partnerskih odnosov kot tudi v širših socialnih odnosih.
Na primer, ena mnogih nezavednih fantazij, ki jih lahko posameznik zasleduje, je: “Če bom le uspela biti najboljša partnerica in zadovoljiti potrebe svojega partnerja, bom lahko v njem vzbudila najboljše in končno me bo ljubil, videl in sprejel takšno kot sem.”
Takšna vrsta nezavedne fantazije lahko osebi omogoča, da ostane v toksičnih odnosih – torej, v odnosih, v katerih je zlorabljena, travmatizirana, razočarana, objektificirana, zanemarjena, izkoriščena ali nespoštovana – z lažnim upanjem, da lahko svojega partnerja spremeni iz nekoga, ki jo zlorablja, v vseljubečo in sprejemajočo osebo.
Pomanjkanja starševega zanimanja za otroka ali aktivno zanemarjanje
Posamezniki, ki so v otroštvu doživeli pomanjkanje pozornosti staršev oziroma njihovega zanimanja, ali pa so celo bili žrtve aktivnega zanemarjanja, pogosto sebe dojemajo kot nepomembne, nevidne in prepuščene same sebi.
Ko govorimo o neangažiranosti in zanemarjanju, to ne pomeni nujno popolnega aktivnega fizičnega zanemarjanja otroka. V mislih imamo predvsem čustveno in psihološko zanemarjanje, pri katerem starš lahko, na primer, komunicira z otrokom, ne da bi ga videl in doživljal takšnega kot je – starš tako ne izpolni otrokovih potreb, temveč je popolnoma osredotočen na svoj svet in pušča otroka, da se počuti odrezanega in nepomembnega. Takšni posamezniki pogosto odrastejo v pretirano samostojne odrasle osebe, vendar pa pod površjem ostajajo infantilni in prekomerno odvisni od drugih, česar se večinoma niti ne zavedajo.
Ker je posledica neangažiranega starševstva to, da se otrok počuti neopaženega, posameznik pogosto razvije nezavedno fantazijo, da mora izpolniti potrebe starša – kakršnekoli že te potrebe so – da bi se počutil videnega in pomembnega.
Takšni posamezniki, čeprav navzven izkazujejo visoko stopnjo samostojnosti, avtonomije in neodvisnosti, se bodo pogosto vključevali v odnose, kjer poskušajo rešiti, pomagati in skrbeti za druge, da bi v zameno pridobili njihovo priznanje.
V romantičnem odnosu je njihova nezavedna fantazija ta, da jih bo izpolnjevanje potreb njihovega partnerja pripeljalo do tega, da bodo opaženi in cenjeni, kar pa bo omililo strah pred zapustitvijo. V odrasli dobi se takšni posamezniki običajno vključujejo v odnose, ki jih večinoma doživljajo kot nezadovoljujoče in v katerih svoje partnerje dojemajo kot nehvaležne ali zanemarjajoče. Njihovi partnerji so morda bolj osredotočeni na druge odnose – pogosto na svojo primarno družino ali starše – kar še dodatno utrjuje občutek zanemarjenosti. Njihova vključenost v takšne nezadovoljujoče odnose temelji na upanju, da če se le dovolj trudijo, jih bo njihov partner končno opazil in cenil. Pogosto je prisoten tudi notranji konflikt med tem, da na eni strani obupajo nad svojim partnerjem ter, na drugi strani, da še naprej poskušajo spremeniti partnerja.
Več o tem, kako nezavedne fantazije izkrivljajo dojemanje ljubezni, in kako pretrgati vzorce iz otroštva, si lahko preberete na tem blogu. Nasledni teden boste lahko prebrali več o fenomenu parentifikacije in kako odraščanje z narcističnimi starši vpliva na izbiro partnerja v odrasli dobi.
