Shizofrenija je huda duševna motnja, za katero je značilna široka paleta nenavadnega vedenja, med drugim tudi prisluhi (halucinacije) in izkrivljeno ali napačno zaznavanje ter bizarna prepričanja. Ljudje s to boleznijo mnogokrat ne razlikujejo med resničnostjo in domišljijskimi dogodki in so prepričani, da jim želijo drugi škoditi. Kaj točno so vzroki za nastanek, ni znano. Raziskave kažejo, da lahko kombinacija fizičnih, genetskih, psiholoških in okoljskih dejavnikov poveča verjetnost, da bo oseba razvila to stanje.
Okoli shizofrenije, za katero so torej značilne motnje mišljenja, zaznavanja, vedenja in čustvovanja, še vedno kroži ogromno mitov. Še vedno jo zmotno povezujejo z disociativno motnjo identitete, mnogi so tudi prepričani, da bolniki nujno potrebujejo hospitalizacijo in da so agresivni.
Prof. dr. Borut Škodlar, psihiater in psihoterapevt, vodja enote za psihoterapijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, poudarja, da gre za napačne predsodke. Razložil je tudi, da poznamo dve vrsti simptomov. “Za shizofrenijo so značilne halucinacije in blodnje. Te pa niso največji problem. Poznamo pozitivne in negativne simptome shizofrenije. S to klasifikacijo označujemo, da je nečesa preveč, nečesa pa premalo. Preveč je blodenj in halucinacij, premalo pa volje, energije, iniciativnosti, želje po druženju, občutka, da lahko živim aktivno … Vse to zajema negativna simptomatika, ki veliko bolj določa potek bolezni. So ljudje, ki lahko doživljajo zelo burna psihotična stanja, torej pozitivno simptomatiko. Ko se to stanje pomiri, lahko v življenju dobro funkcionirajo. So pa tudi taki, ki nimajo tako burne simptomatike in bodo imeli bolj izrazito negativno. Te osebe se bodo težje vključile, se česarkoli lotile, se umikale stikom in ostali sami …”
“Negativna simptomatika je tista, ki človeka najbolj ovira – tudi pri tem, da bi si poiskal pomoč in sodeloval. Da bi lahko spregovoril o svojih težavah.”
Prof. dr. Borut Škodlar
Tudi zdravljenje je stigmatizirano
Zdravljenje je večplastno. Poteka z zdravili, pomembne so tudi psihoterapija in druge oblike rehabilitacije, predvsem socialne in poklicne. “Pri shizofreniji vemo, da gre za spremembe v možganih. Na organski del bolezni skušamo vplivati z zdravili, ki so mnogokrat stigmatizirana. Zdravila za shizofrenijo so odkrili med letoma 1950 in 1960. Ljudje s to boleznijo so pred tem živeli popolnoma drugačno življenje, kot ga lahko živijo ljudje s shizofrenijo danes. Pretežno so bili umaknjeni v svoja domača okolja, zanjo so skrbeli svojci, veliko jih je bilo nastanjenih v azilih. Z zdravili pa se je zgodila velika sprememba. Psihotični simptomi so se umaknili, bolniki so postali aktivni in začeli razmišljati o svoji prihodnosti. Z zdravili se je izboljšala njihova sposobnost razmišljanja, čustvovanja,” je povedala Silva Demšar, specialist psihiatrije s Psihiatrične klinike Ljubljana, in poudarila, da zdravila niso dovolj. “Z zdravili človek postane razpoložljiv za ostale oblike pomoči in ukrepe. Tukaj je na prvem mestu psihoterapija, nato pa socialno vključevanje, katere cilj je, da bi osebe s shizofrenijo živele samostojno, se vrnile v šolo, imele svoje družine in delovali tako, kot so pred boleznijo.”
Ena od prvih stvari, ki jih strokovnjaki opazijo, potem ko bolnik sprejme zdravila, je, da postanejo bolj komunikativni in odzivni ter pokažejo več volje za druženje.
Shizofrenija bolj pogosta pri moških
Za shizofrenijo v Sloveniji trpi približno en odstotek prebivalstva. Bolj pogosta je pri moških. Fantje pogosto zbolijo med 15. in 25. letom, dekleta med 25. in 30., je razložil mag. Bogdan Dobnik, predsednik Ozare Slovenija, Nacionalnega združenja za kakovost življenja. Simptomi se počasi stopnjujejo, ponavadi se začnejo z znaki, ki so tipični za adolescente – umik, izguba interesa za hobije, tesnoba itd. Tudi zato se zdravljenje mnogokrat začne pozno.
“Ena od težav je ta, da tisti, ki se z boleznijo prvič srečajo, simptomov ne prepoznajo. Kar nekaj časa preteče, preden se odločijo za obisk zdravnika. To se ponavadi zgodi šele takrat, ko začnejo simptomi motiti delovanje človeka in okolice. Težava je tudi ta, da ljudje ne želijo obiskati psihiatra, ker so žal tudi službe pomoči stigmatizirane,” je povedal Dobnik in dodal, da še zlasti mladi težko sprejmejo bolezen. Tretjina ljudi s shizofrenijo zdravila potrebuje vse življenje, je še povedal.
Bodimo odprti za pogovor
Strokovnjaki se strinjajo, da je treba za destigmatizacijo te bolezni narediti še več. “Ključno je, da odpremo svoje srce, da smo pripravljeni prisluhniti ljudem, ki so v stiski, in poskušamo razumeti njihove težave ter jih o njih povprašati. Tako se bodo počutili bolj sprejeti. Včasih se ljudje s shizofrenijo težko sami vključijo. Na oddelku imamo fanta, ki pravi, da vedno čaka, ker pogovora ne more sam začeti. Če pa ga nekdo vpraša, se odzove. Tako bodo tudi naši predsodki manjši. Če bi prišli na oddelek, bi videli, da so to ljudje, ki so prijazni, zelo čuteči, kreativni, zanimivi. Daleč od tega, da gre za ljudi, ki bi se jih bilo treba bati ali izogibati,” je povedal Škodlar, Demšarjeva pa je dodala, da je za te paciente treba ohraniti upanje in da je pomembno, da javnost postane bolj radovedna in se o bolezni informira.
Zaradi zdravil postal bolj zgovoren
Kako pomemben je pogovor, je povedal tudi mlajši moški, ki je za shizofrenijo zbolel v otroštvu. “Pri meni se je začelo pri 13 letih, ko sem zbolel za kužno boleznijo. Potem je šlo vse narobe, imel sem same težave. V šoli so se norčevali iz mene, pa sem to bolečino zadrževal v sebi. Nisem se odprl, nikomur nisem povedal. Nabralo se je, nato sem zbolel. Nisem vedel, da je narobe, da težave zadržujem v sebi. Če bi vedel, da bom zbolel, bi prej povedal. Zadnje zdravilo je zelo pomagalo. Postal sem bolj zgovoren. Že po prvi tableti sem začutil željo po pogovoru. Sedaj jih jemljem že 2 do 3 leta,” je povedal in dodal, da je začel razmišljati bolj pozitivno in je danes poln načrtov, kar je za ljudi s shizofrenijo zelo pomembno.
“Imeti družinskega člana s to diagnozo ni katastrofa”
Mag. Edo Belak, predsednik združenja ŠENT, ki ima sina s to boleznijo, pa je poudaril pomen družine. “Pomembno je prepoznavanje simptomov, da sprejmemo, da so ti ljudje v svojem svetu in da ne drezamo preveč v njihov svet ali jih silimo v naš svet, ker v njem ne morejo funkcionirati,” je povedal in dodal, da imeti otroka ali član družine s to diagnozo ni katastrofa.
