Pri svojem terapevtskem delu zelo pogosto prepoznavam težavo, ki se imenuje: vzeti si čas zase. Kar je v bistvu paradoksalno. Živimo v času, kjer je samozadostnost na višku. Za kvalitetno preživljanje časa, ne potrebujemo drugih ljudi. Skoraj z vsakim dnem smo bolj samozadostni. Najrazličnejše aplikacije, umetne inteligence in vedno bolj pametni pripomočki rastejo kot gobe po dežju. Ni potrebno biti več v stiku z drugimi, ni potrebno biti več močan, pameten, … če želimo udobno živeti. In človek bi logično sklepal, da bomo z vsemi iznajdbami za olajšanje življenje, imeli več časa zase. Pa temu ni tako.
Kaj sploh pomeni čas zase?
Veliko težav povezanih s pomanjkanjem časa izhaja iz dolgoletnega bolj ali manj subtilnega delovanje potrošniškega marketinga. S časoma se pod takim konstantnim vplivom čez naše bistvo prilepi identiteta potrošniškega jaza. Potrošniški jaz, ki je sicer samozadosten, a vedno z novimi nezadovoljenimi oziroma premalo zadovoljenimi potrebami, vedno znova zahteva svoj čas. Tako se lahko, ne da se tega sploh v polnosti zavedamo, znajdemo na vsakodnevnem hitenju od doma do telovadnice, do trgovine, do najrazličnejših servisov za popoln videz (kajti vse, kar se vidi na telesu, mora biti po potrošniških standardih), do doživljanje vsega, kar je »nujno«. Pred pogoj za vse to »razvajanje« je seveda dober zagotovljen mesečni prihodek. Če imamo družino potem potrebujemo še čas, da bomo za našo družino omogočili vse tisto kar »osrečuje«: goro aktivnosti.
Ustvarimo svet, kjer ni več časa za stik z našim bistvom.
Za tisti pravi Jaz, ki niti ni tako zelo samozadostno samozavesten, kot mu ves čas govorijo plakati, da je. Tisti del nas, ki potrebuje bližino, toplino ljudi in ne umetnih inteligenc in najrazličnejših materialnih dobrin.
Če se želimo srečati z drugimi kot z ljudmi in ne ostati na nivoju potrošniških identitet, je potrebno najprej stopiti v stik sam s seboj kot človekom. Šele potem bomo lahko resnično na tak način lahko stopili v stik z drugimi in se bodo naše resnične potrebe zadovoljile.
In tukaj se začne pravi čas zase, za katerega tako pogosto zmanjka časa.
Kako to, da nam ves čas primanjkuje časa zase
Prvi problem je že to, kako obrniti stikalo v možganih iz aktivnosti v pasivnost. Bolj ko nam pasivnost postaja tuja, težje jo je zdržati. Kar ne znajdemo se, ko ostanemo sami s seboj v polni prisotnosti. Brez aktivnosti, brez ekranov, ne da bi spali. Kako težko in nepotrebno se nam zdi usesti in vzpostaviti stik s seboj, s svojo notranjostjo. Po možnosti brez vodene meditacije, brez kakršne koli druge namere kot te, da smo sami s seboj, da se občutimo, da si namenimo čas.
Bolj ali manj se pritožujemo, da si drugi ne vzamejo čas za Nas, pri tem pa se ne vprašamo, koliko časa si pa mi vzamemo Zase.
Veliko ljudi, ki se hvalijo, kako samostojni so, kako nemogoče je vplivati na njih, delajo od jutra do večera, in označijo sedenje samega s seboj, kot izgubo časa. Je to res izguba časa, ali so si dovolili, da jim je potrošniška ideologija vzela eno najbolj osnovnih potreb – biti v stiku s svojim bistvom.
Šele ko se ustavimo, ko zapremo oči, ko zaznamo svoje telo, nam le to lahko začne pripovedovati o našem bistvu. In za to je potreben čas, da resnično spregovori tisti notranji jaz, da ga ne preglasi čebljanje našega razuma.
Skozi pripoved našega telesa začutimo živost. Skozi povezanost z našim telesom steče energija. Ta pravi čas zase je energetsko polnjenje, čeprav tisti trenutek mogoče ni tako doživljati. Sčasoma, če smo vztrajni, začnemo vedno bolj zaznavati, kaj resnično si želimo, kaj so naše dejanske potrebe, kaj je naša pot.
Če torej želimo življenje svojega življenja vrniti v svoje roke, je nujno, da se vsakodnevno povežemo z našim notranjim bistvom skozi tišino, polno prisotnostjo, potrpežljivostjo in ljubeznijo.
Vzeti si čas Zase, pomeni vzeti svoje življenje v svoje roke.
