Alkohol je večna težava Slovencev in Slovenk. Tradicionalno ga uživajo ob vsakem veselem in žalostnem dogodku. Zaradi vsesplošne tolerance in dostopnosti možno zaznamuje vsakdanja življenja in ne zgodi se redko, da zaradi njegove zlorabe v marsikatero družino vnese razdor, bolezen, medsebojna nesoglasja in tragedije.
Eden izmed mnogih pričevalcev, kaj lahko alkohol povzroči in glasen zagovornik vseh, ki trpijo zaradi njega, je Božo Pongrac, mladi upokojenec iz Pomurja, predsednik društva za pomoč v stiski »ZARJA« Lendava, ki nudi pomoč pri rehabilitaciji zdravljencev odvisnosti od alkohola ter drugih psihoaktivnih snovi, njihovih družinah, deluje v širšem lokalnem okolju na področju preventivnih dejavnosti in ozavešča glede škodljivosti čezmernega pitja in zlorabe alkohola.
Z njim smo se pogovarjali o njegovih osebnih izkušnjah in opažanjih.
Kakšen je vaš prvi spomin na alkohol?
“Prvi spomin na alkohol? Po končani osemletki me je življenjska pot odpeljala iz male vasice v veliko Ljubljano, kjer sem ob poklicnem šolanju lahko že kaj zaslužil in prišel do lastnih denarnih sredstev. Živeti v revni družini in zelo mlad priti do svojega denarja je pomenilo, da lahko vstopim v svet odraslih, to pa sem lahko storil s pomočjo alkohola. Spominov ne moreš odstraniti in ko se ozrem v tisti čas, ugotovim, da sem že takrat začel svojo pot v zasvojenost. Kako ponosen sem bil, ko sem se ob vikendih vračal domov in lahko v vaški gostilni naročil pijačo (vsekakor alkoholno) vsem navzočim ter poravnal račun z lastnim denarjem. Ja, bil sem res »frajer«, mladostnik, enakopraven odrasli pivski družbi.”
Kako se je v vaši družini in bližnji okolici užival alkohol?
“Doma v družini sem že kot otrok doživljal vse zlo, ki ga povzroči alkoholizem. In kako sem se sam odzval na to? Enostavno bežal sem od doma. Ampak kam? K pivski družbi, kjer sem se počutil enakega in odraslega. Ko danes poskušam razumeti svoja ravnanja v mladosti, ugotovim, da sem preprosto izpustil eno obdobje življenja, saj sem od otroka preprosto postal samostojna odrasla oseba.
Tako sem že v svojem osemnajstem letu našel svojo sedanjo soprogo in se zelo mlad poročil. Poroka je pomenila spremembo življenjskega okolja, preselil sem se v Lendavo, tudi zaposlitev sem zamenjal in dobil delo doma. Vse to, pa še rojstvo hčerke in sina, ni vplivalo na moj odnos do čezmernega pitja. Rekel bi, da sem prišel iz dežja pod kap. Priženil sem se k družini, kjer se brez alkohola ni dalo preživeti dneva. Ženini starši so imeli v lasti večji vinograd. O tem, koliko vina in drugih alkoholnih pijač se je popilo na delovnem mestu v takratnem podjetju, boljše, da se ne spomnim. A življenje je šlo svojo pot, ne da bi kdaj razmišljal, kaj vse to pomeni. Vse je bilo normalno in v okolju sprejeto.”
Kdaj ste prvič opazili, da je alkohol v naši družbi preveč dostopen in prevečkrat zlorabljen?
“O tem, kako dostopen je alkohol v naši družbi in prevečkrat zlorabljen, sem začel razmišljati in ugotavljati v času, ko sem že pri sebi ugotavljal, da sem prestopil mejo zmernega pitja in zašel v zasvojenost. Takrat je bilo že prepozno, da bi kaj naredil oz. spremenil svoj odnos do pitja in opijanja. Saj ne, da nisem razmišljal o tem in večkrat doživljal občutek sramu, a kaj, ko je bila zasvojenost že tako daleč, da preprosto brez alkohola ni šlo. Absolutno je moja odgovornost, da sem se zapil, vendar zdaj ugotavljam, da mi nihče, razen ožjih družinskih članov, ni niti poskušal pomagati. Žal, je marsikomu tudi na delovnem mestu celo to ugajalo, saj sem bil velik deloholik.
Na lastnem primeru lahko zagotovo zatrdim, da družba s takim strpnim odnosom celo spodbuja alkoholizem. Žal je vse preveč stereotipov in zakoreninjenih zmotnih prepričanj. Naj samo citiram izjavo ene od mater dijaka srednje šole, ki je se prijateljici pohvalila: »Naš je zelo priden, se ne drogira, le napije se ga«. Besede niso izmišljene, so resnične in pogubne.”
Ste abstinent?
“Abstinent sem že šestnajsto leto in trdno prepričan v to, da je tako prav. Glede tega pa sem spremenil svoja razmišljanja o abstinenci in bojazni, da zdravljeni alkoholik ne more biti zmerni pivec ter zaradi tega, ne sme uživati alkoholnih pijač. Osebno se s tem ne obremenjujem več. V moji zavesti prevladuje prepričanje, kako lepo je življenje brez alkohola. Večina zdravljenih se obremenjuje s tem, kako ne sme razmišljati o kozarcu vina ali drugih alkoholnih pijačah, jaz pa se ne obremenjujem. Moj slogan je preprost: »Hvala ne pijem, to je moj način življenja«. Zakaj? Ker želim biti svoboden, živeti svoje življenje in biti JAZ.”
Kako doživljate srečanja, kjer se popiva?
“Tudi glede tega sem si ustvaril svoj odnos. Naj samo omenim, kako težko je bilo v začetku po bolnišničnem zdravljenju, ko spoznaš, da celo nekateri tvoji bližnji sorodniki nočejo podpreti tvojo novo pot brez alkohola in naenkrat prekinejo odnose. Osebno te hudo prizadene, a vendar postaneš s takšnimi “zavrnitvami” tudi močnejši. V obdobju zdravljenja je zelo pomembno, da imaš v svoji bližini nekaj ljudi, ki te razumejo, ti stojijo ob strani ter spodbujajo. A vseeno je vse na tebi, saj si moraš popolnoma na novo ustvariti svoj drugi jaz v lastni družini, med bližnjimi, v delovnem okolju in družbi, kar je najtežje.
Skozi te osebnostne spremembe utrjuješ svoj novi značaj in odnos v družbi. Sam ne moreš živeti, družba je tista, ki pove, kdo in kaj si. Zelo rad se družim in predvsem spoznavam nove ljudi, vendar tam, kjer se čezmerno popiva, me preprosto NI. Tudi če gre za ožja družinska srečanja, slavja, se zahvalim in se ne udeležim. Če pa že grem, družbo zapustim ob tistem času, ko zaznam, da je pri nekaterih alkohola preveč. Ne glede na vrsto srečanja, kjer nekdo popije le kozarec, dva in je v mejah, sem zraven in me popolnoma nič ne moti. Nasprotno, vsakemu, ki nadzira količino popitega alkohola, iskreno čestitam.”
Imate morda kakšno zanimivo zgodbo, da bi jo delili z nami?
“Zgodb je veliko. Ena je na primer, da so bili sodelavci veseli, ker so imeli nekoga, ki ne pije in so na vsakem izletu ali srečanju že v naprej določili voznika. Iskreno so bili za to hvaležni, včasih pa sem pri nekaterih zaznal občutek grešnosti ali sramu, zakaj sam ne more enako. Čutil sem, da sem nekako postal vzor drugim.
Doma nimamo nobenih alkoholnih pijač in pri nas tudi nikogar ne postrežemo s kozarcem vina ali drugo alkoholno pijačo. Na ta račun smo domači slišali marsikatero, a smo rekli prav, naj jim bo, pa še nasmejati smo se znali. Danes smo vsi ponosni na našo vztrajnost, ki se je že bogato povrnila. Osebno sem zelo ponosen na vse pozitivne vplive na mojo spremembo in utrditev samospoštovanja. Tako sorodniki, kot znanci so dognali, da so se pri meni res zgodile spremembe, predvsem to, da sam odločam o svojem življenju in življenju družine. To pa me je povzdignilo, utrdilo in odprlo pot v življenje brez alkohola.”
Zakaj vi osebno podpirate akcijo 40 dni brez alkohola?
“Akcijo 40 dni brez alkohola zelo podpiram predvsem na podlagi lastnih izkušenj, saj sem prepričan, da so le takšne javne akcije način, kako se približati ljudem in jim ponuditi možnost, da začnejo razmišljati o sebi in svojem odnosu do alkohola. Posameznik lahko karkoli naredi le v ožjem okolju, vendar to pomeni trden boj, akcije, v katere so vključeni mediji in pridejo v javnost, pa so nekaj drugega. Še posebej sem vesel, da ima letošnja akcija podnaslov: »Mlad; vesel; pogumen«, in je poudarek na mladih.”
Ste opazili kaj posebnega v času trajanja akcije? Se v družbi morda manj pije?
“Če se ozrem nazaj v čas trajanja akcije v prejšnjih letih, menim, da je med ljudmi čutiti določen interes in se jih kar lepo število odloča preživeti 40 dni brez alkohola. Zanimivo je slišati, ko se posamezniki med seboj nagovarjajo ter drug drugega spodbujajo, da se pridružijo akciji. Prav zanimivo je slišati pogovore po končani akciji, ko slišiš, kako drugače in lepo je živeti brez alkohola, predvsem pa ugotovitev, da alkohol niso pogrešali in da so živeli bolje. V družbi kot celoti sicer ni opaziti, da bi se pitje vidno zmanjšalo, vsekakor pa je številka abstinentov v času akcije kar velika.”
Kako poskušate svoj pogled do alkohola prenesti na mlajše?
“Ja, mladi so posebna zgodba glede zlorabe alkohola, kar me še posebej žalosti. Javna tajna je, kako se mladi, predvsem ob vikendih in raznih dogodkih opijajo, celo tekmujejo med seboj, kdo se bo hitreje in bolj napil. Alkoholizem med mladimi je res zelo pereč problem in naj spet ponovim že napisano: nihče se s to težavo noče soočiti, ne doma v družini, ne v šolah, zdravstvu ali še kje. Ko smo se v društvu Zarja odločili, da nekaj naredimo, smo ugotovili, da smo žal skoraj osamljeni. Uspeli smo, da imamo vsaj enkrat v šolskem letu na osnovnih šolah po eno šolsko uro delavnice z učenci 8. in 9. razredov. Ugotovitve so zelo pozitivne, vendar je to žal premalo. Na šolah smo namestili zelo primerne plakate opremljene z osnovnimi informacijami o zlorabi alkohola in kam se obrniti po nasvet, prav tako med učence razdelimo zloženke. Ne morem pa mimo dejstva, da kljub temu, da sami člani društva ponudimo šolam prostovoljne oblike sodelovanja, pa na srednji šoli naletimo na negativen odziv. Resnično v premislek vsem. Za starše bi bila primerna misel: Otroka ne zdravijo čudežna zdravila, ampak način življenja.”
Berete knjige? Katero knjigo bi priporočili nekomu, ki živi v družini, kjer alkohol zaznamuje družinsko življenje?
“Knjiga je moj sopotnik. Bral sem tudi v mladosti, kasneje pa sem to zanemaril. Danes brez knjige ne gre, skoraj ne mine dan, da si ne bi vzel čas in nekaj prebral. Zanima me skoraj vse, predvsem s področja družboslovja in sociologije, biologija, zgodovina, ekonomija, do romanov, ki si jih privoščim za sprostitev. Sem velik ljubitelj narave, kjer sem tudi našel svoj del sveta. Ko čutim, da nekaj ni v redu, stopim na vrt in sadovnjak, če ne drugega pogledam rastline, včasih kako tudi rečem in zadeva deluje.
Tistim, ki živijo v družini, kjer je veliko alkohola bi mogoče priporočal naj preberejo: »Zgodbe upanja« – Maja Rus-Makovec in »Čutim, torej sem« – Izidor Gašperin. Drugače pa o vseh tegobah današnjega časa in življenja najdemo v knjigah. Zdaj lahko rečem, našega dragega prijatelja, duhovnika in doktorja lateralnih ved g. Patra Gržana. Vsak bo našel kaj zase, naj omenil le dva naslova; »Kaj si želim od življenja« in »Ali si upaš«. Že naslova povesta veliko.”
Kakšen je vaš nasvet nekomu, ki je že večkrat od drugih slišal, da preveč pije?
“Vem, v kakšni hudi stiski je oseba, ko sliši pogovor o zasvojenosti, še posebej ko gre za njega. Že sama omemba, da je nekdo že postal alkoholik, zbudi ogromno negativnih čustev, kaj šele, ko omenimo da bi bilo potrebno bolnišnično zdravljenje. Groza, vse drugo, samo to ne.
Mogoče za razmislek, pristopimo do posameznika drugače, ne ga etiketirati kot pijanca. Dajmo mu možnost, naj razmišlja o tem, kako naj spremeni svoj način življenja v celoti in predvsem najprej, da občutek sramu spravimo na minimalno raven. Zelo pomemben del, ki vpliva na uspeh, je vsekakor moj oz. njegov JAZ. Si res to ti, si še naprej želiš biti nekdo drug ali boš sprejel sebe takega, kot v resnici si. Poskušajmo ljudem nakazati pozitivne motive za spremembo življenja.
Marsikdo bi se verjetno odločil za zdravljenje, le težko stori prvi korak.”
Glede alkohola v naši državi Božo Pongranc še meni, da naši zdravstveni programi ne sledijo družbenim spremembam in da na državni ravni ni čutiti volje, da bi se soočili s to problematiko, prav tako ne na lokalnem nivoju pri zdravstvenih domovih.
“V Sloveniji imamo kar lepo število raznih nevladnih organizacij, klubov, društev in drugih, ki se poskušajo spoprijeti s to težavo, vendar imam občutek, da vidnega uspeha nekako ni, vsekakor so tudi pozitivne izjeme. Upravičenih vzrokov je veliko (denar, kadri), a vendar mislim, da bi lahko naredili dosti več. Akcija 40 dni brez alkohola je ena od zelo pozitivnih oblik in načinov, podobnih akcij, ki najdejo mesto v medijih, bi bilo potrebno veliko več. Združiti vse oz. vsaj večino, ki verjamejo, da lahko kaj naredimo na tem področju. Če bi bili v medijih navzoči vsaj polovico, kot na primer drugi tir, bi verjamem dosegli premik v razmišljanju ljudi. Zelo pomembno je, da postanemo vidni v celotni družbi.”
Božo Pongrac je pripravljen pomagati vsem, ki potrebujejo njegovo pomoč in nasvet. Pišite mu na [email protected] ali ga pokličite na tel. 031 477 236.