Odraščanje ob narcističnem staršu

terapija, pomoč,
Foto: Profimedia

Biti odrasel in reči, da tvoj starš ni v redu ali celo, da je do tebe škodljiv, da te izkorišča, ponižuje in ti zavida, je pri nas orjaški tabu. Zlasti če gre za mater.

Toda vsi naši starši so bili nekoč otroci. Odraščali so v obdobju, ko se praktično ni govorilo o psihoterapiji, o duševnih motnjah in težavah, v obdobju, ko je bil tisti, ki je potreboval pomoč psihiatra, označen za »norega« (in marsikje je še danes tako), v obdobju, ko torej ni bilo na voljo ne znanja ne pomoči, ko se še sploh ni govorilo, denimo, o zasvojenosti z odnosi, o osebnostnih motnjah, o toksičnih odnosih itd. Njihovi starši so odraščali v obdobju, ko je bila prva skrb preživetje, mnogi zaznamovani s travmami druge svetovne vojne. (In če gremo še dlje v preteklost, bomo odkrili le še bolj kruto življenjsko okolje.) Kako bi lahko v takih razmerah vzcveteli samozavedanje, zaupanje v svet in vase, delovanje iz ljubezni, sposobnost čutiti sebe in drugega, drznost biti pristen?

Uvid je prvi korak

Nihče ni kriv za to. Tako je pač bilo. Zdaj je drugače, kajti čas je prinesel zorenje človeka in človeštva. In še bolj drugače bo – ko bomo zmogli biti pristni, ko bomo zmogli svoja čustva čutiti, (konstruktivno) izraziti in deliti v resnično bližnjem, intimnem odnosu (»intima« nima v tem pomenu nobene neposredne zveze s spolnostjo).

Kako lahko rastemo, kako lahko spremenimo sebe in s tem svoje potomce? Tako, da pogledamo resnici v oči. Težavo lahko začnemo reševati, šele ko jo (u)vidimo in prepoznamo. To pomeni: ko uvidimo, kaj ni bilo v redu z odnosom naših staršev do nas, lahko poskrbimo, da ne bomo ponavljali istih ali sorodnih napak. To zares uvideti pa pomeni temeljito pogledati vase, v svoje otroštvo, in z odraslimi očmi opredeliti, kaj je bila naša odgovornost, ko smo bili otroci, in kaj ne. Kaj nam je bilo »naloženo«. In česa nismo dobili, pa po tem še vedno hrepenimo in to iščemo na napačnih mestih, pri neustreznih partnerjih in celo pri lastnih otrocih (s čimer nadaljujemo postarševanje). Ko sprevidimo napake svojih staršev in ko resnično razumemo in začutimo, kako so vplivale na nas – in zakaj so jih delali – lahko to prerastemo, kar pomeni: odpustimo in se naučimo delati drugače. Z drugimi besedami: staršem lahko zares odpustimo in morda tudi začutimo kanček resnične ljubezni do njih (in ne tiste »ljubezni«, ki smo se je naučili kot otrok in je omadeževana s strahom, občutkom sramu in krivde, z dolžnostjo ali slepim oboževanjem), šele ko prepoznamo njihove napake in razumemo, zakaj so jih delali. Ko začutimo do njih iskreno in globoko sočutje, ker se zavedamo, kako hudo je bilo njim, ko so bili otroci. Do te točke ne vodi nobena bližnjica. Z nobeno afirmacijo ali duhovnimi modrostmi (npr. o dušnih dogovorih) ne pridete tja, če ne greste prej skozi zelo težek, razdirajoč, a očiščujoč in odrešujoč proces samospoznavanja in ozaveščanja širše in globlje slike.

Poiščite pomoč

Ko boste vstopili v proces ozaveščanja in celjenja, boste potrebovali nekoga, ki vas bo sočutno poslušal. In na neki točki tudi nekoga, ki vas bo podprl še kako drugače in vas vsaj majčkeno usmeril. Poiščite pomoč. Samo branje in izobraževanje o tem ne bo dovolj. Številne težave, težki spomini in travme so skriti v podzavesti, v nezavednem, v telesu. Pri zdravljenju je ključen celovit pristop, ki vključuje delo na zavedni, umski ravni (npr. psihoanalitična psihoterapija), na čustveni ravni (npr. relacijska družinska terapija, EFT), na telesni ravni (terapije, ki se ukvarjajo s telesnim izražanjem in izpuščanjem travm, gestalt) in na duhovni ravni – v približno tem zaporedju. Ne pričakujte, da vas lahko kdo »ozdravi«; lahko pa vam pokaže pot, vas pouči o strukturi zdravljenja in vam preda orodja, s katerimi se boste ozdravili sami. Ta moč je v vas – in to je nekaj najlepšega, nekaj, česar vam ne more nihče vzeti. Samo odkriti jo morate. Samo spomniti se morate – kajti nekoč ste se je že zavedali.

Dovolite si začutiti tudi tisto, kar boli. Ne recite »Tak/-a pač sem«, ker to preprosto ne drži. Smo taki, kakršne so nas »naredili«. Kdo? Ne le starši, tudi širša družina in sorodstvo, sosedje, vaška skupnost, vrtec in šola. Ko nam v odraslosti življenje začne na razne neprijetne načine kazati, da nekaj ni v redu – je to klic, ki ga ne smemo preslišati. Klic k temu, da očistimo sebe in svojo rodovno linijo bolečine, zavor, obupa, bežanja od sebe (kar se po rodovih kaže z alkoholizmom, samomorilnostjo, depresijo – običajno nediagnosticirano, s splavi, neželenimi otroki, zavrženimi otroki, s prekinjenimi stiki med člani družine/rodbine in še in še), da zase in za svoje potomce ustvarimo drugačno, lažjo, svetlejšo pot, pot, na kateri bodo sočutje do sebe, delovanje iz ljubezni, iskrena bližina, zmožnost zares videti, slišati in sprejemati bližnje ter prevzeti odgovornost za svoje ravnanje, mišljenje in čutenje nekaj samoumevnega.

Med temeljnimi knjigami, ki vas bodo v tem procesu podprle, je pravkar izdana knjiga avtorice dr. Claire Jack Odraščanje ob narcisu; 7 korakov, s katerimi zacelite rane iz otroštva. Naročite jo lahko tukaj. O pomenu branja knjige Odraščanje ob narcisu in nekaj odlomkom iz knjige pa lahko prisluhnete tukaj.

Avtor
Piše

Aleksandra Kocmut

Aleksandra Kocmut je pod psevdonimom Loti Palmer izdala knjigo V opoju narcisa. Vodi terapevtsko-podporno skupino Vrtnice in se ukvarja s terapevtskim svetovanjem. Zasnovala je Program samookrepitve, katerega cilj je okrepiti se do mere, da lahko izstopimo iz toksičnih odnosov in zacvetimo. V pomoč za delo na sebi je izdala tudi kartice za delo z notranjim otrokom z naslovom Tukaj sem … in čustveni dnevnik z naslovom Tu sem zase. Vse o tem in še marsičem najdete na njeni spletni strani www.kasandra.si. Kratka predavanja o narcizmu objavlja tudi na spletni platformi YouTube.

Več novic

New Report

Close