Angleščina pozna izraz counterparenting, protipomenko coparentinga (sostarševanja, tj. sodelovalnega starševanja ločenih staršev, pri čemer je glavni cilj dobrobit otroka).
Counterparenting bi lahko imenovali “antistarševanje”, “izpodbijanje starševanja”, “starševanje, ki nasprotuje starševanju drugega starša”. To je nekaj, v čemer se znajdemo po odhodu iz narcističnega odnosa – oziroma v čemer se znajde naš otrok.
Odhod iz narcističnega oziroma zlorabljajočega odnosa je vedno smiseln
Poudariti velja, da je odhod iz narcističnega odnosa vedno smiseln, čeprav se potem zgodi, da je otrok, ko je na stiku z narcističnim staršem, ob tem staršu sam, brez prisotnosti drugega starša. To je za otroka zelo stresno in lahko tudi travmatično, zato se zavzemamo za manj stikov, nikakor pa ne smemo pristati celo na deljeno oziroma skupno skrbništvo, ki je povsem nedodelana strategija. A o tem kdaj drugič.
Odhod iz narcističnega odnosa je smiseln že zato, ker s tem otroku pokažemo zgled, da se v zlorabljajočih odnosih ne ostaja, temveč je treba take odnose zapustiti, poiskati pomoč, poceliti izvorne rane in si dovoliti zaživeti polnovredno. Drugi razlog je, da s tem, ko si končno ustvarimo dom, v katerem ni prisoten toksični starš in partner, otroku ustvarimo zavetje – končno dobi en dom, ki je resnično varen in miren. Četudi mora ta dom zapuščati, ko gre na stik, ve, da ta dom obstaja in da se bo vanj vrnil.
Dokler pa smo z narcisom pod isto streho, otrok nima nobenega zavetja in nobenega varnega doma.
Lastni otrok je za narcisa sredstvo – tako kot vsi drugi ljudje
Ker so za narcisa drugi ljudje le sredstva, ki služijo njegovim koristim in potrebam, bo tudi otroka brez slabe vesti, celo ponosno, izrabljal za ta namen.
Med najpogostejšimi neustreznimi ravnanji toksičnega starša so:
- Blatenje drugega starša otroku
Oče otroku (tudi če je komajda malček) govori grdo o mami na različne načine, ki segajo od zelo prefinjenih do golo brutalnih (vključno s temu primernimi žaljivkami in psovkami); blati pa ne le materin značaj in njeno početje (pri čemer si žal marsikaj kar izmisli), kar že samo po sebi hudo prizadene otroka (otrok se namreč čuti kot del obeh, mame in očeta, in če se enega od njiju blati, to otrok doživlja tudi kot blatenje sebe), temveč tudi njeno vlogo matere, saj daje otroku dobesedna ali medvrstična sporočila, da mama otroka nima rada, da ga bo zapustila, da mu skuša škodovati, da ga bo “zafurala”, da ji za otroka ni mar itd.
- Neusklajenost starša z otrokovimi potrebami
Toksični starš uporablja otroka, da ta zadovoljuje njegove potrebe, namesto da bi bilo obratno (in bi starš zadovoljeval otrokove potrebe). Čustva, denimo, ki jih čuti toksični starš, prenese na otroka (bodisi v obliki trpečega jamranja ali jeznega obrekovanja drugega starša in drugih ljudi ali kot direkten verbalni napad na otroka), namesto da bi jih predelal vsaj s pomočjo kakšnega prijatelja, če že odklanja psihoterapevtsko pomoč. Upošteva svoje izbire, želje, načine, ne otrokovih, kar doseže bodisi s strogo avtoritarnostjo, čustvenim izsiljevanjem ali pa s prefinjeno, lahko tudi “prijazno” manipulacijo. Ni v stiku z otrokovim čustvenim in psihičnim svetom, včasih niti z otrokovimi kognitivnimi sposobnostmi in od njega posredno ali neposredno zahteva, da čustvuje in misli tako kot on. Otroka nauči skrbeti zanj (npr. “Če boš to počel, bo očka žalosten”, “Če ti kupim balon, ne bom imel za kruh in bom lačen”, “Vedno moraš imeti najraje očeta”), ko pa skrb (in pozornost in podporo) potrebuje otrok, dobi od takega starša sporočilo, da je prezahteven, razvajen, nemogoč, poreden, da si ne zasluži ljubezni, da je slab ipd., lahko pa ga doleti tudi kazen.
- Zatiranje otrokove pristnosti
Ob takem staršu ima otrok dve izbiri: bodisi bo pristen in bo pristno izražal svoja čustva, telesne občutke, psihofizične in čustvene potrebe, želje, strahove, mnenja … – bodisi bo vse to zatrl in ravnal tako, da bo oče zadovoljen, saj otrok nujno potrebuje občutek, da ga imajo starši radi in ga sprejemajo. Ob toksičnem staršu si mora otrok ta občutek, ki je temeljna pravica vsakega otroka, prislužiti s tem, da zatre, zavrne, zanika sebe in postane (sčasoma patološki) ustrežljivec, tisti, ki je tiho, priden, ki nima potreb, ki skrbi za starša, ki je tu zato, da bo izživel sanje, ki jih staršu ni uspelo realizirati, ipd.
- Zasliševanje in uporabljanje otroka za »poštarja«
Toksični starš otroka bodisi v živo ali po digitalnih kanalih zaslišuje, kaj počne mama, kje je, ali ima drugega moškega, kaj si je kupila ipd. Gre za tehniko nadzora, pri čemer je otrok zlorabljen kot “nadzorna kamera”. Otrok je močno razpet med tem, kaj naj pove očetu, da ta ne bo “hud” ne nanj in ne na mater (kar je nemogoče doseči, seveda pa otrok tega ne ve in zato vseeno poskuša), in tem, kaj naj o vsem tem pove materi. Naloženo breme je zanj namreč pretežko in rad bi se zaupal materi, obenem pa se boji, kaj bo, če bo mati potem očetu “kaj rekla”, saj ve, da bo potem oče spet “hud” nanj ali pa ga bo celo kaznoval.
Včasih pa toksični starš celo želi, da otrok njegova sporočila posreduje nekdanji partnerki. To mu neposredno naroči: “Povej mami, da …” Ali: “Vprašaj mamo, ali …” Žal tu ne gre za običajne reči, npr. “Povej mami, da bom jaz opral tvojo bundo in jo dobiš naslednjič, ko se vidiva,” temveč za stvari, ki so absolutno stvar odraslih, ki so nepredelane vsebine, kakršne bi moral nagovoriti na psihoterapiji, ipd. Recimo: “Povej mami, da če ti ne bo kupila oblačil roza barve, jo bom prijavil na CSD.” Ali: “Vprašaj mamo, zakaj je že tri mesece brez službe. Očitno misli, da bo živela na moj račun.” Ali: “Povej mami, da če misli iti zaradi stikov na sodišče, od mene ne dobi niti centa več.” Itd.
Gre za nadaljevanje nasilja nad nekdanjo partnerko in otrokom, za grožnje, izsiljevanje itd. To je zloraba otroka.
Naslednjič preberite: Po vrnitvi s stika
Opomba: Avtorica članka se zaveda, da so lahko vloge tudi obrnjene, torej da je narcistični starš mati, varen starš pa je oče. Tudi v nasprotnih vlogah velja enako: gre za psihološko (lahko pa tudi finančno itd.) nasilje nad nekdanjim partnerjem in otrokom.
