“Med je hranilno in energijsko bogato živilo. Vsebuje kar do 80 odstotkov sladkorjev, od tega večino enostavnih. Poleg številnih organskih kislin vsebuje tudi vitamine (predvsem iz skupine B, pa tudi vitamin C ter folat) ter minerale (baker, železo, natrij, fosfor, kalcij, magnezij, selen in druge),” pišejo na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), kjer navajajo še, da med vsebuje tudi nekatere encime, hormone ter druge biološko aktivne snovi, zaradi katerih medu in drugim čebeljim izdelkom pripisujemo številne koristi za zdravje ljudi. “Ker je med živilo, mu ne moremo pripisovati zdravilnih učinkov, vendar ugodno vpliva pri različnih prehladnih obolenjih in vnetjih,” pravijo, a obenem opozarjajo: “Seveda pa ob vsem tem ne smemo pozabiti, da je med predvsem energijsko bogato živilo, saj vsebuje različne mešanice sladkorjev. Pomembna sladkorja v medu sta glukoza in fruktoza. Sladkorji so velik dejavnik tveganja za metabolni sindrom, sladkorno bolezen tipa II, debelost ter karies. V dnevni prehrani zato priporočamo omejevanje uživanja sladkorja, tako belega, rjavega, kot tudi ostalih umetnih in naravnih sladil, kamor uvrščamo tudi med.“
V dnevni obrok hrane naj ne bi vključili več kot 10 odstotkov prostih sladkorjev v okviru energijsko priporočenega jedilnika oziroma ne več kot 3 žličke sladkorja na 4 MJ (1000 kcal)/dan ali približno od 1 do 2 žličk medu na 4 MJ (1000 kcal)/dan. To predstavlja dnevno 2 do 3 žličke medu za otroke in 3 do 5 žličk medu za povprečno telesno aktivne odrasle. Za primerjavo: z eno žlico medu zaužijemo enako količino sladkorja kot z eno pomarančo. (Vir: NIJZ)
NIJZ priporoča uživanje različnih vrst medu (smrekov, akacijev, hojev, lipov, cvetlični in drugi), vedno glasnejši pa so tudi glasovi, ki pravijo, da ga je treba uživati z leseno žlico. Je to res?
Manj zdravilen, če uporabimo kovinsko žlico?
Med naj bi imel zaradi svojih sestavin zdravilne in antibakterijske lastnosti ter podpiral celjenje ran. Ker se pH vrednost medu giblje med tri in štiri se bakterije namreč ne morejo razmnoževati, piše Fitbook. “In ko to kislo okolje pride v stik s kovino, lahko povzroči kemično reakcijo – vsaj tako se domneva. To pomeni, da lahko med reagira s kovinsko žlico. Možne posledice so lahko poslabšanje roka uporabnosti in kakovosti ter popačenje okusa, zato so v preteklosti uporabljali lesene žlice, posebej razvite za med.”
Dr. Melanie von Orlow, predsednica Berlinskega čebelarskega združenja, sicer pravi, da ne vidi razloga, zakaj med ne bi smel priti v stik z drugimi snovmi. “Čeprav je med nekoliko kisel, so izdelki iz nerjavečega jekla seveda popolnoma primerni za pretakanje medu iz kozarca v ali na hrano,” pojasnjuje. Za uživanje medu je po besedah strokovnjakinje mogoče uporabiti tudi steklo in porcelan.
Kaj meni o leseni žlici? “Čeprav se les še vedno pogosto uporablja za mešanje in porcioniranje hrane, ga je veliko težje očistiti zaradi vrzeli in razpok. Zato je mešanje medu z leseno trikotno palčko med čebelarji upravičeno šlo ‘iz mode’.”
Z Orlov se strinja tudi dr. Marc-Wilhelm Kohfink iz čebelarskega podjetja Pflanzengarten. Po njegovem mnenju se uživanje medu še posebej dobro obnese s plastično žličko, prav tako nima pomislekov glede kovinskih žličk iz nerjavečega jekla ali srebra. “Med je kemično kislo živilo, zato odsvetujem uporabo aluminijastih žlic, saj je znano, da aluminij reagira s kislino,” je še dodal.
Bolj kot na pribor bi morali biti pri uživanju medu pozorni na temperaturo. Hrane po pisanju Fitbook ne segrejete nad 38 stopinj Celzija. “Najbolje ga je uživati iz kozarca pri sobni temperaturi,” svetuje Orlov.
Med shranjujte v temnem in hladnem prostoru. Kozarec naj bo tesno zaprt.
