Se vam je že zgodilo, da je otrok prišel iz šole z željo po bolj zdravi prehrani. Ne glede na to, kakšno se vaša družina sicer prehranjuje, se vam je to najbrž zdelo pozitivno.
Lahko pa je tudi začetek motenj hranjenja.
Strokovnjaki pravijo, da motnje hranjenja prizadenejo ljudi vseh starosti, spolov in okolij, in študija objavljena avgusta v reviji JAMA Pediatrics, kaže, da ima 5 % otrok, starih 9 in 10 let, motnje hranjenja.
Motnje hranjenja lahko izvirajo iz travm, genetike, telesne podobe, družbenega pritiska, motenj prehranjevanja ali kombinacije vseh teh dejavnikov, je dejal Tom Quinn iz organizacije Beat iz Velike Britanije.
Vendar pa ima lahko tudi to, kar govorijo odrasli, določen vpliv. Študija, objavljena julija v reviji BMJ je preučevala, kako so se učenci, ki so jih tehtali v šoli, odzvali na to, ko so šole o rezultatih tehtanja obvestile družine ter jim sporočile, ali se otrok uvršča v območje zdrave telesne teže. Študija je pokazala, da so učenci – tudi tisti, ki so bili v območju normalne teže – pogosteje poskušali shujšati, ko so družine prejele pisma.
Jasno je, da je negativen govor o telesni teži lahko škodljiv, vendar je študija pokazala, da so tudi pozitivni komentarji o telesni podobi, negativni. Zdrav odnos do hrane, telesa in telesne teže lahko otrokom omogoči srečnejše življenje, odrasli pa naj pogovore oblikujejo tako, da jim pomagajo, so izpostavili strokovnjaki.
Ravnovesje je ključ
Piškoti, brokoli, ribe na žaru, sladoled, krompirček in mandlji: Verjetno bi seznam takoj razdvojili na dobra in slaba živila.
Vendar pa lahko takšno označevanje hrane dejansko prispeva k slabemu odnosu do hrane in telesa, je dejal Hanson.
Veliko vedenj se označuje kot zdravo vedenje, čeprav so v resnici zelo podobna vedenjem, ki povzročajo motnje hranjenja.”
“Namesto da govorimo o hrani kot o dobri ali slabi, zdravi ali nezdravi, se lahko osredotočimo na ravnovesje,” je dejala Lisa Damour, klinična psihologinja iz Ohia, specializirana za razvoj najstnic.
To pomeni, da je poudarek na celostnem pristopu z veliko prijetnimi dejavnostmi, dobrim počitkom, športom, pozornostjo do znakov telesa in raznoliko prehrano, je dejala.
“Njihova telesa potrebujejo veliko sadja in zelenjave, veliko zdravih beljakovin, vsekakor pa lahko in morajo vključevati tudi hrano, ki je prijetna samo zato, ker je zabavna,” je dejala Damourjeva.
Bodite pozorni, kaj govorite
Pomembno je, da ste pozorni ne le na to, kaj otrokom govorite o njihovi teži, temveč tudi na to, kaj vas slišijo govoriti o sebi in drugih.
Morda občudujete drobceno telo nekoga na televiziji, pohvalite izgubo telesne teže prijatelja ali pa glasno obžalujete svojo lastno negotovost: Hansonova pravi, da bodo vaši otroci na podlagi tega, kar bodo slišali, začeli oblikovati svoje mnenje o teži, ne glede na to, na kakšen način jo oblikujete.
Veliko tega, kar slišijo, jim govori, da so manjša telesa oziroma nižja telesna teža boljša in da je pridobivanje teže nekaj slabega.
“Večina odzivov otrok temelji na opazovanju. Najprej je treba preučiti vzorce v družini.”
Sprememba načina, kako se pogovarjate o telesih v prisotnosti otrok, je dober začetek, vendar je morda težko razvozlati sram in stigmo iz lastnega besedišča. V tistih primerih, ko vam iz ust izleti kritična pripomba ali pohvala o telesu nekoga drugega, otroku razložite, zakaj ste ravnali tako, priporoča Hansonova.
“Tudi, če se zgodi, da poskusite hlače od lanskega leta, ki vam niso več prav in po nesreči o svojem telesu izjavite nekaj neprimernega, se lahko kasneje vrnete na to temo in otroku obrazložite, da to izhaja iz vašega starega načina razmišljanja in da zdaj skušate o svojem telesu razmišljati drugače.”
Spremenite razmerje
Vemo, da ima lahko kritiziranje telesa in teže negativen učinek, kaj pa pozitivni komentarji o telesu, na primer “Tako si lepa” ali “Oh, v kako dobri formi si!”?
Tudi to je zapleteno, pravijo strokovnjaki.
“Nikomur ne bom rekla, da svojemu otroku ne sme reči, da je lep,” je dejala Lisa Damour. Toda, kar želimo storiti, je zagotoviti, da resnično pazimo na to, koliko časa komentiramo otrokovo posodo in koliko časa komentiramo otrokovo vsebino”.
O otrokovem telesu se lahko pogovarjamo na načine, ki niso osredotočeni na videz, na primer pohvalimo njegovo moč ali gracioznost in poudarimo vse, kar mu telo omogoča, je dodala.
Otroku povejte, kako poseben in očarljiv se vam zdi – pazite le, da večino časa govorite o značaju in ne o videzu, je dejala.
“Komentiranje telesne teže ima veliko slabih strani, ne glede na to, kaj govorite. Če imate možnost, da tega preprosto ne počnete, menim, da je to najboljša možnost.”
