V vaši rubriki nisem zasledil športnega zdravnika, zato sem se odločil, da vprašanje naslovim kar na družinsko medicino. Če je narobe, me boste že usmerili!

Rad bi slišal mnenje strokovnjaka o naslednji zadevi:
V zadnjem času me je popolnoma prevzelo gorsko kolesarjenje. To pa predvsem zato, ker je bila po sredi neka stava. Na ta dogodek, ki sem ga uspešno zaključil v svojo korist sem se pripravlaj več kot mesec dni in to tako, da sem se skoraj vsak dan povzpel na hrib (Šmarjetno goro višinska razlika 300 m na poti 2 km.). Čas ki sem ga dosegal v začetku in sedaj se je bistveno skrajšal tako, da sedaj prekašam tudi fante, ki so mlajši od 20 let (jaz bom star naslednje leto 50 let).

Res, je da sem se prej rekreativno ukvarjal s tenisom, vendar pa se z napori s kolesom na hrib tenis ne more primerjati. Dobil sem tako kondicijo, da me tenis sedaj sploh ne “vleče” več, ker se pri tenisu “premalo” utrudim.

Moje vprašanje je naslednje:
Ali lahko tako nadaljujem, ali moram bistveno zmanjšati napornost treniga in preiti na lažje oblike vožnje s kolesom, v kolikor ne želim preveč tvegati?

Lep pozdrav Božo

Kar se tiče same napornosti katere koli telesne dejavnosti, vam bo utrujenost postavljala najboljše meje. Seveda pa ji morate prisluhniti, kar je včasih ob zastvljanju vedno novih in novih ciljev težko. To načelo velja za zmogljivost vaših notranjih organov – srca, pljuč itn.

Pri gibalno zahtevenejših telesnih naporih pa se morate zavedati težav, ki se lahko pojavijo v zvezi z gibali – zlasti sklepi in kitami. Hrustančno in vezivno tkivo s starostjo izgublja prožnost in se pri večjih obremenitvah tudi hitreje obrablja. Pri ekstremnih naporih obstaj tudi malenkostno večja verjetnost za raztrganje katere izmed kit, npr. Ahilove tetive.

Upam, da upoštevate tudi lastno varnost in ste se ustrezno zaščitili pred možnostjo poškodbe zaradi eventualnega padca.

Vsekakor vam želim obilo užitkov ob kolesarjenju, saj nihče ni prestar, da ne bi bil telesno aktiven do svojih zmožnosti. Naj vam Abraham ne bo za izgovor.