Živjo!

Kot že nekajkrat, se bom tudi tokrat obrnila na vas… Sem v 32. tednu nosečnosti in vse skupaj se je začelo odvijati tako, da mi grozi prezgodnji porod. Celo nosečnost sem se krasno počutila, sedaj pa se je moj delovnik popolnoma spremenil. Nenavajena na neprestano počivanje mi je res težko, vendar pa bom za otročička pretrpela to ležanje in strah, da bom postala kot “cunja”, se pravi fizično nepripravljena na porod.

Prosim mamice, ki imate izkušnje z nedonošenčki, če mi lahko posredujete vaše izkušnje, predvsem kako ste preživele čas, ko je bil otročiček v inkubatorju, kako je steklo dojenje… V starejših postih sem prebrala, da jih večina hodi na fizioterapijo, ampak to pa je tudi vse, mene pa tako zelo zanima… pa tudi v knjigah še nisem našla veliko podatkov.

Hvala vnaprej in veliko užitkov z vašimi sončki!
Ana

kar se tiče dojenja nedonošenčkov ti priporočam knjigo Dojenje in materinstvo iz srca. Pa tudi sicer je odlična.

Hvala, ta knjiga je že na kupčku za branje!
LP; Ana

Draga Ana!
Tudi meni je v prvi nosečnosti grozil prezgodnji porod. V 26 tednu so mi ustavljali popadke in jih tudi ustavili, v 28 tednu pa so mi dali injekcije za razvoj plučk pri plodu. Skratka opremili so me za primer prezgodnjega poroda. Bila sem čisto straumirana, žalostna, zbegana. Bila sem v solzah, ko je k meni stopila zdravnica v ljubljanski porodnišnici, me prijela čez ramena in rekla. Gospa, odločite se, da boste donosili pa boste…Vse je bilo izrečeno z veliko topline. In res sem rodila v 38 tednu, kar pomeni, da je bil mali donošen. Zaradi nizke porodne teže je bil na intenzivni, sicer ni bil v inkubatorju je pa bil v topli posteljici z infuzijo v galvici in strašno drobčkan, pa mi ga je vseeno uspelo dojiti in dojila sva se skoraj 20 mesecev. Zdaj me že fajn meče na finte, skratka vse O.k.
Pa še to. Zdaj spet čakam, vsak čas bo in so me tudi pripravljali na to, da se lahko zgodi prezgodaj. Ko sem bila v 30 tednu mi je rekel zdravnik, da zdaj se pa da že marsikaj narediti, tudi, če se otrok že rodi. Ampak jaz sem se odločila, nosila bom do konca in sem še kar noseča 38 tednov…
Ne obupaj draga Ana. Vem kako se počutiš. Počivaj in se pusti crkljati… Umiri se, ker to ogromno pomeni in ubogaj, kar ti bodo naročili zdravniki. Skrbi, da bo tvoja nosečnost trajala, ker vsak dan šteje. Ne se preveč pripravljat na nedonošenčka, saj bo vse dobro in tega znanja sploh ne boš rabila!
Želim ti, da boš še dolgo v enem kosu in objeta s tistimi, ki te imajo radi in imajo veliko optimizma.
L.p
Eva

Draga Ana!

Najprej naj napišem tisto, kar so ti že povedali zdravniki: 32 tednov je že kar v redu, tudi če bi rodila prezgodaj, seveda v porodnišnici z ustrezno opremo za nedonošenčke. Sredstvo za dozorevanje pljuč si gotovo tudi že dobila, zato se kar pomiri.
Prvič sem nepričakovano rodila prezgodaj (34 tednov), zelo me je skrbelo za otročka, a se je vse v redu izteklo. Sdaj je krasen fant, velik, večji od vrstnikov. Rodil se je majcen in drobcen (2270g, 47 cm), pet dni je bil v inkubatorju, tja do enega leta je dohitel in tudi prehitel vrstnike v višini in teži. Obiskovala sva razvojno ambulanto, še vedno ga tja pokličejo na sistematske preglede. Zelo rad gre tja, zabavno mu je. Pravijo, da je vse v najlepšem redu, da pa ga bodo spremljali še naprej (vse vodijo najmanjn do vstopa v šolo).
Ko sem zanosila drugič, me je bilo prezgodnjega poroda neznansko strah. Precej časa sem preležala v bolnici, ampak če mi verjameš ali ne, rekla sem sebi in drugim (sestram, zdravnikom, babici v materinski šoli..), da sem se ODLOČILA DONOSITI. Kar smjali so se mi (imela sem krče, kasneje popadke, CTG je kazal skokovite krivulje popadkov, pri 35. tednih so rekli, da bom vsak čas rodila).
A glej si no, naenkrat se je vse umirilo, poslali so me domov in rodila sem natanko na termin poroda krasno veliko deklico (4020g, 53 cm).Ne znam ti povedati, kako ponosna sem bila na svojo dojenčico, ki sem jo lahko imela kar naprej ob sebi. Rekla sem ji, moja televizija in sem jo kar naprej vsa evforična gledala. No, malo sem zašla…
Celo drugo nosečnost sem v glavnem preležala, porod sem imela tako rekoč idealen, vse je šlo hitro, gladko, skratka super. Tudi sama sem se bala, da ne bom imela kondicije in da bodo težave. Pa ni bilo nič takega.
Tako Ana, vsedi se, se umiri in se odloči donositi. Vse bo v redu, držim pesti in javi, kako bo šlo!

Lep pozdrav, Vesna.

Pozdravljene!

Najlepša hvala za vaše izkušnje in lepe želje. Upam, da bo tudi moj otročiček zares ugotovil, da mu je pri meni še vedno lepo in bo ostal tam kjer je vsaj še kakšen mesec.
Pravzaprav me še najbolj straši moja ginekologinja, ki jo bom najverjetneje zamenjala po porodu. Vsakič, ko pridem k njej na pregled (tudi danes), me čisto panična pošlje direkt v porodnišnico, kjer me potem mirijo in tolažijo. Že dvakrat me je poslala v porodnišnico in, hvala bogu, me je tam sprejel dr. Pušenjak, ki mi je vlil pogum. Ne razumem svoje ginekologinje, da ne razume, da mi dr. Pušenjak (še) noče dati injekcije za razvoj pljučk, ker se baje otročiček še vedno dobro počuti, pa tudi vrat imam še vedno dovolj dolg – 31 mm. Kot sem razumela njo, naj bi otroček moral ven!?!

Po obisku v porodnišnici pa sem zopet optimistična in imam občutek, da bova vsaj še mesec dni skupaj!

Ana

Živijo!
Rodila sem nepričakovano v 34 tednu. Sin je imel težave z dihanjem, zato je bil en dan v inkubatorju, nato pa še 4 dni na intenzivni negi. Največji problem je bilo dojenje, ki nama ni uspelo. Sploh ni imel razvitega sesalnega refleksa, tudi po steklenički je trajalo 10-20 min. za manj kot pol dl. Povrhu vsega je dobil še zlatenico in bil pod lučko do 12 dneva. Zaradi tega pa je bil stalno zaspan. Mislim da sta to stvari s katerima razčisti že sedaj. Verjetno boš imela probleme z obema. Psihično se pripravi, po potrebi se poveži s svetovalkami za dojenje(meni je žal da se nisem) in delaj po svoji glavi in vesti. Moj sin je tretji dan po porodu shujšal za 250g. Mene je kar zvijalo in niben me ni razumel. Od osebja ne pričakuj preveč, vsekakor pa zahtevaj odgovore na osnovne probleme. O prognozah ti ne bodo hoteli govoriti nič, vendar to ne pomeni da je kaj narobe. Mene je najbolj skrbela teža (najnižja je bila 2250g). Od mene so zahtevali dojenje, mleka pa res nisem imela, zato sem se z eno sestro zmenila kje je adaptirano mleko in sem ga po dojenju dodajala, do količine ki so jo priporočali na tečaju. Čez en mesec se je sin že zredil za 600g, nato pa 6 mes. po celo kilo na mesec. Sedaj je zdrav triletnik, bolan je bil največ prvo zimo v vrtcu, sedaj pa le kakšen prehlad ali dva na leto. Sploh ni nujno, da boš imele otroka v inkubatorju, če pa ga boš, boš hodila več ali manj kadar boš hotela k njemu in ga lahko crkljala. Ne boj se ga prijeti, ker ga ne boš poškodovala. Meni so šele zadnji dan na intenzivnem pokazali kako dojenčka najlažje dvigneš. To sem videla prvič in je fantastična fora (svojo roko daš med nogice, z dlanjo pa ga primeš za glavo. Refleksno te objame z rokicama, ti pa ga z eno roko lahko prenešaš, obračaš…). Skratka rodila boš drobno, srčkano detece, nekaj dni se boš lovila, tretji dan boš jokala, potem pa boš uživala, ker bo otrok najkasneje do enega leta dohitel vse vrstnike. Moj je sedel samostojno pri 7 mes., shodil šele pri 14 in pol, v tam času pa je tudi že precej govoril. Tu je prehitel vrstnike, je bil pa dalj malo bolj štorast.
Ne skrbi in uživaj! Sara

veveriva, mislim da je tukaj tale tvoja ginekologinja res malo cudna. po cem pa je sploh sklepala da ti grozi prezgodnji porod? glede na dolzino maternicnega vratu mislim da se niti slucajno ni za bati kasnih taksnih stvari. ob zacetku poroda ko se zacnejo popadki, se maternicni vrat zacne najprej krajsat, potem tanjsat in glede na tvojo dolzino se ti to ni zgodilo. ali je rekla da je kaj narobe z otrocickom ali s tabo? ne razumem v cem je fora. Te zdravniki znajo biti res eni “bumbarji”.
Mislim pa da je dr. Pusenjak zelo v redu in bi mu na tvojem mestu zaupala. Kar mirno, prepricaj se da bo vse ok in bo, bos videla! Drzim pesti,
lp minka

Veverica, kot so ti pisale že ostale – veliko optimizma in narediti vse, da rodiš čim bližje roku.
Kakšna je rizična nosečnost ne vem, moja je bila idealna, dokler mi ni v 28 tednu odtekla voda in še isti dan sem tudi rodila. Teža otroka je bila kar dobra 1390g. Nekaj njegovih sosedov v inkubatorju je imelo težo pod kilo, da ne govorim o otrocih rojenih po 24 tednih nosečnosti… Pričakuj, da bo otrok prve dni zgubil na teži procentualno več kot sicer donošeni, ampak nekje v 14 dneh se teža vrne na začetno. Zlatenica je pri nedonošenčkih skoraj obvezna, pa tudi močnejša in dlje traja, kot pri donošenih. Problemi z dihanjem – glede tega ne vem, ampak mlajši kot so bili, večje so bile težave zaradi bolj nezrelih pljuč. Pri 32 tednih večinoma niso bili na respiratorju, morda so rabili kisik…
Glede dojenja – ker so preslabotni, da bi sesali sami, jih najprej hranijo po sondi (mleko si izstiskaš v “laktariju”, vse te naučijo sestre), nato pa po cuclju. Glede na razvitost refleksov in moč, se nato poskusi še z dojenjem.
Na začetku se morda ustrašiš številnih žičk in čevčic, ki so napeljane do tvojega otroka v inkubatorju, ampak kmalu ugotoviš, da so tam predvsem za “kontrolo” in pomoč in da otrok še kako ni povsem nebogljen. Sicer pa, starejši kot je, manj je težav. Moj otrok je bil v porodnišnici na oddelku za intenzivno terapijo dva meseca, najprej v inkubatorju, nato v topli posteljici, nato v vodni… Na začetku je bil na respiratorju, nato na kisiku… Mesec preden bi se moral roditi je imel dve kili in se je dojil in takrat sva odšla domov.
Ne skrbi. Ekipa zdravnikov in sester na oddelku intenzivne nege je prekrasna – zelo so prijazni, odgovorijo ti na vsako vprašanje in te o marsičem poučijo preden greš domov. Je pa dobro, da veliko sprašuješ. Meni je manjkalo edino to, da mi nihče na začetku ni razložil, kako približno se ponavadi stvari razvijajo. Na srečo se mamice s podobnimi težavami vedno najdemo med sabo in od takih, ki so imele otroka na intenzivni že dlje, sem izvedela veliko.
Poleg tega nedonošenčkom posvečajo veliko pozornosti – preden greš domov, te fizioterapevtka nauči pravilnega rokovanja – kako dvigovati, kako previjati…, kar ne bi škodili niti donošenim, izbrani pediater te ponavadi napoti tudi k razvojnemu pediatru, ta pa na fizioterapijo… Tako je otrok spremljan veliko pozorneje kot donošeni in če bi bilo kaj narobe, je več šans, da se to zelo zgodaj ugotovi.
Torej, ne delaj si prevelikih skrbi, kaj bo, če se nosečnost zaključi prezgodaj – vse bo dobro. Vseeno pa se potrudi, da bo trajala čim dlje. V kolikor ti ne uspe – javi se, da ti sporočim telefonsko in podrobneje opišem, kako je kaj potekalo.

Prav zares sem vam zelo, zelo hvaležna, da ste si vzele čas in mi podrobno opisale vaše izkušnje. Ogromno mi pomeni, da se nekdo, ki me sploh ne pozna, tako zelo potrudi… Najverjetneje si lahko predstavljate moj strah in skrbi.

Midva sva sicer (lahko rečem) zelo optimistična in ne pričakujem ekstremno zgodnega poroda, ampak vsake toliko časa me pa zagrabi strah. Še posebej zaradi ginekologinje in njenih reakcij.
Velika težava je tudi v tem, da pod srčkom nosim majhnega otročka, ki so mu pri 31. tednih ocenili dobrih 1400 g teže. Ampak baje se še vedno dobro počuti in mu vse funkcije delujejo normalno. Lahko rečem, da je tudi zelo živahen in za to sem mu neizmerno hvaležna, saj mi vsaka brca vlije novo mero veselja in poguma, ter mi da vedeti, da je še vse dobro…

Še enkrat najlepša hvala. Upam, da bo kakšen izmed mojih odgovorov ali mnenj kdaj prinesel toliko vere in upanja kakšni drugi mamici.

Ana