Pozdravljena dekleta,

moja hčerka hodi v vrtec z deklico, ki ima za očka Nemca, mamica pa je Slovenka.
Že takoj na začetku me je fasciniralo, kako njihovi deklici (sedaj sta stari 6 in pol in štiri, razumeta in govorita 3 jezike. Starša se med sabo pogovarjata striktno angleško, ker mamica ne zna tako dobro nemško, očka govori z otroki v glavnem nemško, mamica slovensko, skratka zdi se mi enkratno, kako ti otroci preklapljajo med tremi jeziki.

Ali je tu na forumu kakšen tak primer oz. kaj menite o tem ?

LP,Kaja

Kapo dol pred otroci! Res so se sposobni nauciti vse zivo, vsrkati nenormalno kolicino novosti – vec imajo na razpolago, vec osvojijo.
Ne pa mi. Jaz se po vseh letih solanja se v anglescini ne znam sprosceno pogovarjati, ko pa pride zraven se nemscina, pa tako ali tako vse zamesam. Za jezike nisem bila nikoli talent, zato me taki primeri sploh cisto fascinirajo.

Poznam podoben primer, samo da je on francoz, in da živijo v franciji, njuni otroci pa obvladajo tekoče francoščino , slovenščino in nemščino, pa tudi angleščina jim ni tuja. Poznam pa primer, kjer je ona slovenka in on iz švice, pa otroci ne obvladajo slovenskega jezika, živijo v švici, ker jih pač mamica ni naučila.

Sami smo živeli dve leti v Avstriji. Ker nismo vedeli kdaj bomo prišli nazaj, smo po nasvetu pediatra hčerko pri letu in pol vpisali v nemški vrtec. (da se uči govoriti oba jezika hkrati). Po približno enem mesecu je razumela večino tega kar so vzgojiteljice zahtevale od nje in kmalu tudi začela govoriti malo v nemščini, malo v slovenščini (uporabila je besedo v tistem jeziku, kjer se lažje izgovori). Pri njenih dveh letih smo prišli nazaj in počasi je slovenščina izpodrivala nemščino. Hotela sem jo vpisati v kakšno jezikovno šolo, pa ne najdem nobene, ki bi poučevala tako majhne otroke. (večina začne pri petih letih) Upam, da ji bo vsaj malo ostalo v podzavesti in ne bo tako kot mama, ki po nepregledem številu tečajev in dvo letnem življenju zunaj, še vedno tolče nemščino bolj za silo.

Mi bomo. Ampak še nismo, ker dete še ne govori preveč (16 mesecev je star). Kombinacija bo slovenščina-norveščina-esperanto. Vidi se pa, da že funkcionira v vseh treh jezikih. Najprej smo opazili, da ga je zmedlo, kadar je kdo govoril kakšen četrti jezik – takrat je kar nehal početi, kar je pač počeltakrat in gledal v tistega, ki je govoril. Zdaj se pa še odziva na navodila v vseh treh jezikih in tudi prve besede so prišle, ampak jih dedki in babice nekako slišijo več kot midva z možem, očitno sva bolj stroga. Definitivno pa pravi mama po slovensko, pappa po norveško in še en par jih ima. Se že prav veselimo, kako bo, ko bo res spregovoril.

Moja sestra je poročena z Italijanom in živi v Italiji. Ima 3-letnega sinka, s katerim ona govori izključno slovensko, oče pa izključno italijansko. Fantek prehaja brez kakršnihkoli težav iz enega v drug jezik in celo svojemu očetu ( ki ne zna slovensko skoraj nič) prevaja v italijanščino, kar govori moja sestra-seveda gre tukaj za kakšne enostavne fraze.Otrok popolnoma obvlada ob jezika; če pa hoče kaj poudarit pa pove v slovenščini in italijanščini.Sestra mu nikoli ni prevajala, ampak je kar govorila slovensko in otrok je sam od sebe akceptiral oba jezika.

Tako si jaz predstavljam normalno večjezično družino. Ne morem pa si predstavljati, da bi mama govorila s svojim otrokom izključno v tujem jeziku, to gre vendar na škodo spontanosti in prisrčnosti, saj je treba vsako besedo prevesti.
Poznam (slovensko) družino, kjer oče s svojim sinom od rojstva govori izključno v nemščini. Saj otrok zdaj nemščino res obvlada, a njun odnos je nekako papirnat. Taka večjezičnost se mi zdi patološka.

Sem brala zgodbo o mešani družini Aleša Debeljaka, kjer mama z otroci govori izključno angleško, oče pa kakor kdaj in otroci prav odštekano mešajo različne izraze v istem stavku.

Lenja

Pozabila sem povedati, da v družini, ki sem jo omenila v prvem prispevku , govorijo otroci z mamico slovensko z očkom pa slovensko in nemško. Očka perfektno obvlada slovenščino, saj dela v slovenski firmi. Otroci ne mešajo jezikov in prav zanimivo je poslušati, kako tolčejo nemščino z očkom.

Sošolka iz gimnazije pa živi v Ameriki in je poročena s Čehom. Imajo tri hčere stare od 14 do 9 let. Zanimivo je to, da je sošolka vedno govorila, da materinega jezika ne bodo nikoli zanemarili. Ko pa je bila poleti tu na dopustu in sva klepetali,
sem opazila, da najmlajša ne govori slovensko.Razume že, pove pa zelo težko. Sošolka je rekla, da se doma res zelo malo pogovarjajo slovensko in priznala, da je kar sama kriva za to.

LP,Kaja

to je popolnoma noramalen pojav. sama sem prebrala kar nekaj literature o tem, ker sem med studijem napisala seminar na to temo, predvsem zato, ker se je moja najboljsa prijateljica preselila v nemcijo.
najpomembnejse pri vsej stvar je ena sama stvar: jezik, ki ga govori ena oseba mora biti vedno isti. torej npr. mati mora vedno in v vsaki situaciji govoriti v slovenscini, oce v nemscini. tako otrok popolnoma loci oba jezika in je fluenten v obeh jezikih do najkasneje 6 leta starosti.

lp k.

Hola!

Mi smo dvojezična družina. Jaz sem Slovenka, mož je Perujec in tamala je vsakega po malo. Mi nismo nič kompliciral. Midva z možem govoriva pretežno špansko, jaz s tamalo slovensko, razen ko sva kje kjer nočeva, da naju vsi poslušajo (beri: razumejo), mož se pogovarja z njo po špansko.
Hčerka je do 4 leta sicer govorila predvsem slovensko, špansko pa je vse razumela, pogovarjala pa se je z možem v španščini le, če sta bila sama. Potem smo bili v Peruju 2 meseca, kjer je že tretji dan začela tekoče govoriti španščino (tudi z menoj).
Zdaj je stara 4,5 leta in zelo dobro obvlada oba jezika, celo v vrtcu mi je vzgojiteljica rekla, da je tudi njena slovenščina bistveno boljša v primerjavi z drugimi otroci in da ima zelo bogat besedni zaklad. Sicer pa je pri nas vse dvojezično: knjige, kasete, pesmi, risanke in pogovori, igrice…
Ima pa bratranca in sestrično, enako iz mešane družine, pa govorita samo slovensko, ker so bili starši mnenja, da bosta sicer imela težave pri govoru. Ironija je, da se je pri dečku to res zgodilo in sicer tudi zato, ker se oče, ki ne obvlada dovolj slovenščine (izgovorjava) z njim pogovarja v slovenskem jeziku. Otrok pa je osvojil nepravilno izgovorjavo.
Zato mislim, da je najbolje, če vsak govori z otrokom v svojem jeziku.
Sicer pa je zelo dobra stran na netu od Šuss-a, kjer ti super svetujejo tudi glede te teme.

Lep pozdrav!

Sonia