Najprej vsem lep pozdrav. Doma imamo dvoletnico, ki nas kar precej zaposluje. Tri tedne nazaj, se je naša tričlanska družina povečala na štiričlansko. Hčerka je dobila sestrico, ki jo ima (vsaj za zdaj) zelo rada. Do zdaj se še ni nikoli v nobeni obliki pokazalo, da bi ji hotela narediti kaj žalega (ali z udarcem ali kakorkoli drugače). No, vseeno imamo z njo kar nekaj dilem. Do danes še ni pokazala nobenega zanimanja za kahlico. Če ne pazimo, se noče niti vsesti nanjo (se pa zna zgoditi, da gre rada samo sedeti, še posebej, če se ji potem v celoti kdo posveti, tako da beremo knjigico, se igramo, ipd.), vendar še nikoli ni hotela iti na kahlico, če jo je tiščalo kakati, nikoli ne pove, kdaj bi morala iti, ve pa povedati, da je kakala, da jo je treba previti, seveda zna tudi vse pripomočke za previjanje pripraviti, da jo potem kdo še previje. Ponavadi vemo, da bo šla kakat, saj se gre skrit (ponavadi v drugo sobo), ampak na kahlico niti pod razno takrat ne bi hotela iti. Če ji to predlagamo, se spusti v jok in vse kar dobimo za odgovor je glasen NE. Kaj predlagate, kaj bi ukrenili, saj je res že čas, za opravljanje te potrebe v kahlico, da ne govorim, da me vsi sprašujejo, če že kaka v kahlico (vsaj kakati bi pa res morala)… Poskusili smo že z vsem, s prigovarjanjem, z razlago, z podkupovanjem, grožnjami, tudi brez pleničke smo jo že pustili (sicer res samo za kak dan)… tudi nerodno ji je, če se kakšen vrstnik ali kdo drug pobara nad njenim kakanjem v pleničko, ampak za zdaj kaka (in lula) samo v pleničke.
Zdaj pa še druga stvar. Ta punca me zna pošteno spraviti ob živce. Z mano počne vse. Od cukanja, grizenja, udarjanja z svojo rokico po kateremkoli delu mojega telesa… da o tem, da me niti malo ne uboga če ni razpoložena, ne govorim. Torej, seveda zna biti prijazna, rada mi pomaga pri gospodinjskih opravilih, me boža, lupčka, vedno prileti k meni, če se udari, če je bolana, išče mojo bližino, spi pri meni, in preden zaspi obvezno položi svojo roko na moja prsa (dojila sem jo do leta in pol potem pa se je navadila rokico pristavljat ob zijo, kot pravi), vendar se vse lahko v trenutku spremeni. Začne me cukati, rečem, da boli, da prosim, da me neha, nato (ker nič ne pomaga) rečem, da ne bo več zize, na koncu pa jo še udarim (ne zelo), na kar se pogosto še nasmeji. Seveda ves ta čas cuka ali počne kaj drugega za mene nič prijetnega. Seveda nič od tega ne počne z atikom (oz. zelo redkokdaj, zelo zelo redkokdaj). Razen da tudi njega ne uboga ves čas, vendar veliko več. Kaj pravite bo minilo, ali pa bi morali biti naši vzgojni prijemi drugačni, da ne bo nazadnje postalo tako, kot me ves čas opozarja tašča z: Boš videla, kako boš ti še boga, ko bo velika…
Upam, da mi boste znali odgovoriti na ta dva vprašanja, in povedati, kako ste vi premagovali ti dilemi.
Nena

Vsa scena mi je zelo znana, saj imam tudi jaz dvoletnico. Lula v kahlico in stranišče, seveda ko se ji zljubi. Kaka izrecno v pleničko. Preizkuša vse mogoče meje, tudi cuka, tepe, grize. Seveda mene.Torej gre za neko normalno prehodno obdobje, ki je pri nekaterih izrazitejši. Izraža svoja čustva, tudi agresivnost pri ljudeh, ki jim zaupa in so ji blizu. Od tebe bo to zahtevalo veliko strpnosti, pozitivnega preusmerjanja, nikakor pa ne drenja, grdih besed in udarjanja. Vem, da jo imaš rada, zato ti svetujem, da s tem prenehaš in gledaš na stvari bolj dolgoročno. Pride trenutek, ko bi tudi jaz kar popenla, pa grem v drugo sobo in se nadiham svežega zraka. Deluje – vedno imam v glavi, da je moja deklica svoja oseba, s svojimi potrebami in hotenji – potrebuje trdo oporo in jasno postavljene meje. Nobenih zamer in grobega ravnanja pa vama bo obema lepo. Besedica UBOGATI mi postaja vedno bolj tuja – le zakaj pa bi me morala ubogati ravno tisti mument, ko se to zahoče meni – vedno sem se zalotila, da to odgovarja takrat le meni in nikakor ne njej. Ja, vse skupaj izgleda zelo zapleteno, pa ni. Zato srečno, poskušaj pozitivno delovati in dobila boš veliko lepega in grde stvari ne bodo več tako grde.
LP, Vita

Nena!
Tudi moja dveletna hčerka še ne kaka na kahlico, pa se mi to sploh ne zdi problem.Zakaj? Zato, ker vem, da bo s tem začela, ko bo v njeni glavici za ta korak vse nared… Seveda ve, kdaj se je pokakala.Saj res ni prijetno skakati naokoli s pokakano rito….Moj starejši sinko je kakal v pleničke zelo dolgo (lulati je sicer začel prej v kahlico) in predvsem moj tast je bil že prav grob do njega, saj ga je vedno spraševal le “a še kakaš v hlače? fuj te bodi” Bila sem prav nesrečna in ko so mi res že vsi sitnarili, da zdaj je pa že čas, da greš z njim k zdravniku, zaradi tega, je pri treh letih odsekal in začel uporabljati kahlico. Torej s tem, ko otroka stalno opozarjamo, ta čas samo podaljšujemo… Ne obremenjuj se s takimi komentarji in ko bo za njo prišel pravi čas, bo tudi kahlico začela uporabljati. Verjemi!
“Do zdaj se še ni nikoli v nobeni obliki pokazalo, da bi ji hotela narediti kaj žalega (ali z udarcem ali kakorkoli drugače).” Draga Nena, to kar pa opisuješ v spodnjem delu svojega pisma, je njena reakcija. Na ta način te opozarja, da je ona tudi še tu.Nikar ji ne brani zize. Vprašaj jo, če bi ona tudi pila mleko… Daj ji za probat…Boš videla, da ji ne bo všeč, saj je ona vendar že velika punca, zize pa so za dojenčke. Če pa bi ji bilo slučajno še všeč ji pa ob večerih daj malo. S tem si boš samo zagotovila dovolj mleka za mlajšo punčko.
Veliko veselja ob otročkoma in čim več ravnanja po SVOJEM občutku ti želim!
Lucija

Pri nas imamo pleničke še vedno na ritki (26 mes.), sine pa vsake toliko izrazi željo po kahlici. Imam pa podoben problem kot Nena, saj smo se sicer že odvadili od dojenja, še vedno pa me mora tam božati, ko želi zaspati. To pomeni, da mu to daje neko varnost, ga pmirja. Vse prav in okej, če me ne bi ščipal!!! Če mu povem, da mami boli, reče le, ne, da me ne. In nadaljuje. Nadesni dojki imam znamenje, ki ga vsake toliko dodobra poščipa, da me že kar malo strah kakšnih sprememb. Saj veste, bolezenskih. Ne vem, kako ga naj odvadim, saj so mirne besede bob ob steno, če sem huda, začne milo jokati (očitno mu to zelo veliko pomeni), udarcev pa pri nas ne delimo (kot da bi kaj pomagali!). Imate morda podobne izkušnje in kako ste kaj rešile situacijo?
T.

Tudi mi imamo doma dvoletnico (27 mesecev), ki je čez dan lepo hodi na kahlico lulat, tako, da je doma že brez plenic.
Problem; na noben način noče kakat na kahlico, pokaka se v hlačke ali pa takrat, ko ima na ritki pleničko.
Kar se tiče cukanja, brcanja in udarcev (seveda z njene strani) jo nekako skušamo odvaditi tako, da ji damo jasno vedeti, da tako vedenje ni zaželjeno. Če nadaljuje, se sama (ali pa mož) toliko odmakneva, da naju ne doseže.
Čeprav večino časa spi v svoji posteljci, občasno spi tudi pri naju. Zdaj že točno ve, da ne sme po nama plazat in naju cukat in brcat, ker če to počne gre nazaj v svojo posteljico. Seveda joka in čez par minut jo gremo iskat, če še vedno razgraja, gre spet nazaj in tako se zadeva ponavlja… Kmalu ji je postalo jasno, da se pri očitu in mamici aja in ne cuka, brca ali pleza po postelji.
Zadnjič, ko je porivala hčerko od sestrične, sem jo prav tako odstranila (šli sva v njeno sobo), zamotila z drugimi stvarmi in čez nekaj časa sva se vrnili.
Zadeva je malo naporna in zahteva doslednost, ampak se splača.

Mojemu, sedaj štiriletnemu sinu, pri dveh letih niti na misel ni prišlo, da bi se vsedel na kahlico ali na stranišče. Seveda je vedel, kdaj se je pokakal, saj je prišel povedat in mi je tudi prinesel svežo pleničko in vlažne robčke. Na kahlico se ni vsedel niti kasneje. Prvi poskusi sedenja na stranišču so se pričeli okoli tretjega leta, a so se že na začetku končali s popolnim uporom. Pri treh letih in 3 mesecih pa smo v enem tednu opravili s kakanjem in lulanjem, seveda v stranišče.
Naj povem, da je prva hčerka že pri 20 mesecih lepo lulala in kakala na kahlico, druga pa se je na kahlico vsedla in jo tudi osvojila pri 32 mesecih. Nikoli in grizla, praskala ali cukala.
Pri drugorojenki so pomagale podobne metode kot pri Silvy, zlasti doslednost, krajša odstranitev v drugi prostor; natančna, a kratka razlaga, da to boli in podobno. Pri njej je vedno pomagala racionalna razlaga in pomaga še sedaj, ko ima že 7 let.
S ščipanjem, grizenjem in praskanjem pa smo imeli veliko dela s sinom in ga imamo občasno pravzaprav še sedaj. Metode, kot jih je opisala npr. Silvy, niso bile uspešne, saj je že pri 7 mesecih preplezal sleherno ograjico in spi od tedaj v družinski postelji. Vsak poskus odstranitve ali preusmeritve pozornosti se je končal s pravim besnilom. Včasih je pomagal močan objem, a ne vedno. Cukanje in ščipanje sta pravzaprav odraz neke stresne situacije, ki je ne more razrešiti sam. Če uspem ugotoviti, kaj povzroča njegovo agresijo, je stvar hitro rešena (žal pa mi ne uspe vedno). Cukanje in ščipanje je bilo namenjeno samo družinskim članom, saj je bil vedno izjemno nežen do majhnih otrok. Dojenčki, ki so prihajali k nam na obisk, so bili deležni pravega malikovanja, prinesel jim je igrače ipd.
Ker sta se zlasti drugorojenka in sin dolgo dojila in tudi spala pri naju v postelji, so mi zelo dobro poznani rituali božanja in ljubkovanja. Sin se še sedaj včasih uspava, da me boža po obrazu, ponoči pa včasih reče: “Narobe glava”, če me ne doseže. Ti trenutki seveda postajajo redkejši in redkejši.
Pozdrav!
Nina

Draga Nena,

tudi jaz imam doma punčko, staro 20 mesecev in v mesecu januarju 2002 pričakujem še enega otroka. Tudi pri nas ne gre na kahlico, mogoče samo občasno, vendar še to samo lulat. Kaka vedno v pleničke, vendar vedno pove:
“Mami, stran, kakam!”. Imam prijateljico – otroški psiholog in ona vendo pravi, da naj otroka ne silimo na kahlico, ker edino kar je še njeno, je kakanje in lulanje. Za vse bo prišel čas, zakaj če začneš prezgodaj, se rado zgodi, da bo kasneje kaj narobe – psihološko ( saj tako mi pravi prijateljica). Pusti času čas, če hoče naj gre, če ne pa ne.
Kar se tiče vzgoje oz. udarjanje, grizenja, vam vsem priporočam knjigo “ABC odlične vzgoje”. Vnjej najdeš nasvet, da je treba otroka odločno in dosledno opozarjati, da je udarjanje in grizenje prepovedano. Sama naredim takole:
Ko me udari ali ugrizne, ji mirno vendar odločne rečem: “To ni dovoljeno” in jo primem za usta ali za roko. Potem jo pelejm v kakšen kot ali drugo sobo in jo enostavno ignoriram. S tem ji dam vedeti, da ne bo pridobila moje pozornosti, če me bo grizla ali tepla. (v sobi ali kotu je približno eno minuto, nato se vrnem ali pa jo ogovorim, vendar nikoli ne pogrevam, kaj se je zgodilo). Kadar grize druge otroke, je postopek ravno tak, s tem da več pozornosti namenim otroku, ki ga je ugriznila, zakaj kaj hitro se zgodi, da ima otrok, ki grize več pozornosti ( zakaj si to storila, tega ne smeš,…)
Upam, da ti bo moj nasvet koristil! Marsikdo me ne razume oz. ne razume moje vzgoje, vendar potrebno je vedeti, da vzgajaš otroka za življenje. Nikoli pa je ne udarim ali ugrizne(tudi za šalo ne), zato ker ji s tem povem, da je to dovoljeno.
Pri otroku je zelo pomembna doslednost.

Lep pozdrav in veliko uspeha
Rafaela

Draga Rafaela!
Zanima me, kako ti uspe odpeljati deklico v drugi prostor. Pri nas smo tudi (in še vedno) sinu rekli: “Au, tega se ne dela;”. Poskusi odstranitve so bili pa povsem neuspešni. Ko smo ga recimo hoteli odpeljati v drug prostor, se je vrgel na tla in se pričel dreti na ves glas ali pa se je zagnaj v nas. Pravzaprav je vsak neprimeren dotik sprožil naval besnila. Navali besa pa niso bili kratkotrajna stvar, saj so običajno trajali tudi pol ure.
Pozdrav!
Nina

Ne vem, če sem bila dovolj jasna glede ščipanja pri nas. Ne gre za agresivno ščipanje ali grizanje, pač pa ima naš mali očitno še ostanke od dojenje in mu primanjkuje tovrstnega crkljanja, ker mi da vedno, ko se pakira spat, roko v izrez obleke in me prične božati po dojki, včasih pa to, če je zelo nervozen preraste v ščipanje, kar me seveda moti. Če mu reče, , da me boli (saj ni tako hudo, pa vendarle je moteče) mi reče samo, da me ne! Prošnje ali pa dogovori, da se veliki fantje dajo rokico, ko gredo spat, ne pomagajo veliko. se pa to dogaja odkar sva se nehala dojiti, prej se je preprosto pocrkljal na dojki, potem pa zaspal in dal mir, zdaj pa očitno nekako kompenzira tisto crkljanje skozi dojenje s ščipanjem in božanjem moje kože. Naj povem, da to dela samo meni, če spi pri babici, je ne gnjavi, pa tudi očku da mir. Seveda pa noče iti spat z nobenim drugim, če sem jaz doma – takrat je na sporedu samo mami.
Ima katera podobne izkušnje in kako ste otroka odvadile tega ščipajočega rituala, ki mi gre včasih prav na živce?
T

Pri nas je še sedaj včasih podobno (zlasti pri razburljivih dogodkih, stresu, ipd), s tem, da je naš pač starejši, da se je dojil do tretjega leta in da sem uspela malo rokico prestaviti malo višje. Ob uspavanju me sicer nikoli ni ščipal, je bila pa tista mala rokica kljub temu sposobna zelo nenavadnih gibov. Stvar smo uspeli omiliti na 2 načina:
1. da sem skrajšala čas uspavanja, gre spat, ko je res zaspan, da kar pade v posteljo (okoli 22.30);
2. držala sem ga za rokico in jo vedno znova preusmerjala (100 in 100 krat).

No ja, da te potolažim. Prijateljičin 7-letnik včasih prihčlača v družinsko posteljo in se uspava tako, da boža mamico po vratu.
Nina

Draga Nina,

do sedaj še nisem imela težav. Razložim ji, da je tako vedenje neprimerno oz. ni dovoljeno in da bo šla v kot. Seveda je tudi pri nas včasih zelo hudo takrat. V tistem trenutku se potem odločim, da sama zapustim prizorišče in hodim iz prostora v prostor ter jo popolnoma ignoriram( si pojem, plešem,…)
Upam, da sem kako pomagala!
Rafaela