Pozdravljeni!
Moji starši so približno takšni:
OČE:vedno hladen, z mlajšo sestro(3leta) se lepo razume. Nikoli me ne sprašuje o zasebnem življenju, o šoli…le kdaj pa kdaj kakšno malenkost.
MAMA:veliko je zdoma, ko je doma je v redu, ampak tudi njej ne morem zaupati.V zadnjem času ji je pomemben samo še denar se mi zdi.

Navadila sem se že, da se pri nas doma malo pogovarjamo. Oziroma saj ONI se, ampak jaz se z njima ne. Vedno bolj tuji si postajamo. Zato tudi med vikendi čim več časa preživim s fantom, vse samo da nisem doma. Tako si želim, da bi se z mamo pogovorila o fantu, o problemih, ki jih imam, ji zaupala težave, želim si da bi me objela, me potolažila. Od očeta si želim kanček pozornosti.Ne vem kaj naj. Sploh se ne znam več pogovarjati z njima, sem navajena molčati. Niti sanja se jima ne da sem imela težave s prehranjevanjem, da imam spolne odnose, kam hodim, ne nič. Zdi se mi da jima je vseeno. Še mojega fanta imata raje, bolj sta prijazna do njega kot do mene. Kaj naj storim? Zakaj ste starši tako zakomplicirani??Želim si imeti take starše, kot so bili 5 let nazaj, ko smo se imeli prav fino. Ah saj je itak brezveze. Ampak rada bi svetovala tistim, ki imajo najstnike:res ne maramo da se kdo preveč vtika v nas in nas posiljuje z vprašanji, ki se jih ne tičejo. Starši bi morali otroke spodbuditi, da sami pripovedujejo o tem kaj se jim je zgodilo in, da jim zaupajo če je kaj narobe. Veliko ljubezni,
TEJA

mmm TEJA to si pa zadela u nulo, lepo povedano

LP, miki

Zdravo Teja!

Težko je živeti doma, če imaš občutek da je vsem vseeno kaj se dogaja s tabo oziroma vse jemljejo samoumevno. Si morda poskušala narediti prvi korak TI?
Povej mami odkrito v obraz da bi se želela z njo pogovoriti o svojih težavah;prehranjevanju, spolnosti… pa ne takrat ko se ji nekam mudi, takrat ko je doma, morda po kosilu ali pa skupaj specita kakšno pecivo in se lahko vmes pogovorita.

Naj ti povem, da sem sama odraščala v družini kjer se je oče vdal alkoholu, mati pa je odšla z drugim moškim. Hvala Bogu sem imela ob sebi resnega fanta, čeprav je od mene starejši 7 let, jaz pa sem bila 16.letnica. Nihče razen njega me ni razumel, tudi starejša sestra, ki me šiša za 12 let, mi je reklavečkrat med vrstticami “jaz imam svojo družino in svoje probleme”. Povem ti da bi krepko zašla da ga nisem imela. Nihče mi ni dal priložnosti. V šoli je šel en letnik po gobe, potem pa me je prijel v roke in tukaj sem danes. Splavala sem ven. Naredila sem šola, šla v službo, imam dva otroka, sedaj sem končala še fakulteto. Dober občutek je ko se ozreš nazaj, inugotoviš da si se rešil nočne more. Če v fatnu prepoznaš vrednote ki jih sama cenihš in spoštuješ je to potem to; je vljuden , te spoštuje,…vse to sama preceni in razmisli.

Morda imaš kakšno teto s katero se dobro ujameš, bi se morda ona pogovorila s tabo in tvojimi starši, V vsakem primeru pa vedi TO ŽIVLJENJE JE SAMO TVOJE. Ne krivi drugih za svoje spodrsljaje, vzemi se v roke, preberi kakšno pametno psihološko knjigo, ki ti bo dala moč, uči se na napakah drugih da ti bo kakšna stvar prihranjena. Zastavi si jasne cilje KAJ ŽELIŠ DOSEČI, ti naj bodo konkretni, določi si načrt kako jih boš dosegla…Morda sta starša v fazi ko bi sama potrebovala pomoč in nasvet koga, morda sta se sama zgubila na poti starševstva..

V glavnem pogum v roke. Oglasi se nam na forumu, pa ti bomo z veseljem ponudile kaj v razmislek. Mlada si in pred tabo je še celo življenje. vendar ne pozabi vsak je sam svoje sreče kovač. starši pa kakršnikoli že so, vseeno so tvoji starši. Pri meni je bilo potrebno obdobje 15 let, da se je zadeva spremenila. dolga doba ni kaj, medtem je oče umrl, mati pa je spoznala napako in moški je odšel. sedaj je krasna babica, ki čuva svoje vnučke.

Vsak človek rabi pozornost, naj je to mati, oče ali ti. Vzemite si čas zase. Življenje je prekratko da bi ga metali proč. Z očetom pa nisem imele nikoli prilike imeti pogovora – vedno sem odlšala, pa me še sedaj boli..ker ga več ni in nisem imela priložnosti da bi razjasnila stvari. Morda bi morala storiti prvi korak jaz.

Draga Teja,
poskusi ti narediti prvi korak. Če se s starši ne moreš pogovoriti jima napiši pismo. Mislim, da je to dober uvod v začetek pogovora. Na papir boš lažje in predvsem bolj preudarno napisala kar ti leži na duši. Predlagam ti, da pošlješ vsakemu staršu svojega in jih tako opozoriš na svoja čustva in probleme.
Ne obupaj, morda tvoji starši mislijo, da si že odrasla, da nimaš problemov, opozori jih nase.
Veliko poguma in še enkrat ne obupaj.

Teja,

koliko pa sta stari ti in tvoja sestra ? A je ona 3 leta mlajša ali je stara 3 leta ?

To bi znalo pojasniti ravnanje tvojih staršev.

LP,Kaja

Kaj misliš s tem?

Teja,
čisto te razumem, ker sem odraščala v podobni družini kot ti. Oče je bil obrtnik in ga cele dneve ni bilo doma, pa še takrat ko je bil, nismo imeli nič od njega, ker je bil utrujen ali pa pijan. Vsaj nasilen ni bil. Mama je hodila normalno v službo in je bila zelo nedostopna. Z njo se nisem imela kaj pogovarjati, niti ji zaupati problemov, nič. Imam še mlajšega brata in mlajšo sestro. Brat je bil Bog, sestra je bila itak flegma in se ni za nobeno stvar sekirala, jaz pa sem trpela. Držali so me čisto na kratko, nikamor nisem smela, nisem imela prijateljic, hodila sem samo v šolo in domov in nikamor drugam. Na žalost nisem imela nikogar, niti fanta ne, da bi mi stal ob strani. Svoj čas sem preživljala v knjigah, pesmicah, zgodbicah, pa sem drugače zelo družaben tip.
V šoli nisem imela problemov, brez posebnih težav sem končala srednjo šolo in se vpisala na faks. Problem pa je nastal v četrtem letniku, ko se mi je dobesedno strgalo in sem začela kaditi, včasih tudi piti in iskati ljubezen. Ne bi govorila, kolikokrat sem se nasankala pri fantih, ker sem bila tako naivna in tako željna ljubezni. Seveda sem veljala za lahko. Potem sem tudi pustila faks, s tem pa se je doma definitivno končala vsa starševska ljubezen do mene.
Kmalu potem sem spoznala krasnega fanta, ki je danes moj mož, ko sem prvič v življenju začutila, da me nekdo spoštuje. Seveda ga doma niso mogli sprejeti in sva kmalu začela živeti skupaj. Počasi so se tudi odnosi z mojimi starši otoplili, ampak samo do nekega dne, ko smo dokončno pretrgali vse stike. To je bilo tudi za najin odnos boljše, saj sva se velikokrat skregala ravno zaradi mojih staršev.
Potem sem počasi začela spoznavati tudi duhovnost in duševnost človeka in kar nekaj let sem rabila, da sem lahko začela tudi razumeti določena ravnanja in odpuščati.
Oče je že umrl in vesela sem, da sem vse zamere že prej odpravila, tako da s tem nimam več problema.
Torej, kakšnega pametnega nasveta ti ne morem dati. V končni fazi moraš iti skozi življenje na svojih nogah, popolnoma se lahko zaneseš le nase, če pa imaš ob sebi razumevajočega fanta, je pa to samo sreča zate.
Pa veliko sreče na življenjski poti!!