Pozdravljene!

Upam, da mi lahko katera odgovori oziroma pomaga, saj se začenjam spraševati ali je z mano kaj narobe ali kaj.

Sem v prvem trimesečju nosečnosti. Otroka se oba z možem zelo veseliva. Problem je v tem, da sem jaz postala obupno “zlobna”. Najraje bi se z vsemi skregala, na nekatere ljudi sem enostavno postala alergična (najreje jih sploh videla ne bi, problem je v tem, da so to sorodniki), tudi v službi, če me kdo samo čudno pogleda ali kaj reče, kar ni v skladu z mojimi pričakovanji, jim zamerim in kujem načrte, kako bom zamenjala službo.
Včasih se ustavim in pomislim, da pa to ja ni dobro, da se v meni kopiči toliko negativne energije in potem še dodatno krivim te ljudi, ki kao da moram o njih razmišljati (slabo seveda), namesto da bi razmišljala o otročku in to me še dodatno ujezi,…. Skratka, en začaran krog.

Se zdim sama sebi že malo čudna, saj sem si zmeraj predstavljala, da ko bom pa noseča, me bo pa kar raznašalo od sreče in bom najbolj zadovojna oseba na svetu.

Ne vem, ali je to neposredno povezano z nosečnostjo ali ne. A se je komu kaj podobnega dogajalo?

Hvala za odgovore.

Tudi jaz sem imela kratko obdobje čudnosti, pa me je minilo samo od sebe. Po mojem laičnem mnenju so to hormoni in druge spremembe, ki jih mora dati telo skozi.
Brez skrbi, bo minilo.
Tina

Najprej te lepo pozdravljam.Ne boj se nisi zlobna vendar občutljiva saj si noseča..Vsaka stvar ti gre na živce.Jaz imam dva otroka in vsaka nosečnost je bila drugačna.Ko sem bila noseča sem bila začetku tečna preperljiva,za vsako stvar sem se bala,na jok mi je šlo,samo če me je kdo grdo pogledal ali pa rekel ne.Na koncu nosečnosti pa sem se samo smejala tudi če ni bilo smešno.Tudi sama nisem vedela kakšne volje bom.Spreminjala sem jo tako da niso vedeli kakšne volje bom čez pet minut.
Vse bo minilo,ko boš rodila se pa tistim opraviči.Upam da bodo razumeli ali pa naj se gredo sulit.Ti se pa veliko gibaj in ne misli na slabo.Želim ti sreče tebi tvojemu otročičku in možu ki bo moral imeti veliko živcev teh devet mesecev.Potem bo bolje.

Živjo!

Zame so rekli, da sem verjetno najbolj tečna nosečnica, kar jih je. Vse me je motilo – hrup, cigaretni dim, za vsako malenkost bi klicala policijo ipd. Ker me je bilo strah za otroka. Pri meni je trajalo celo nosečnost, po porodu pa nekako še tudi, saj sem bila še vedno jezna, če se ni vse vrtelo okrog mene. Sigurno gre za hormone. Vendar pa sem vedno bolj prepričana, da gre tudi za prepričanje, ki ga ima ženska o tem kako bi se okolica morala obnašati do nosečnice, predvsem mož, starši, sodelavci; pa tudi kakšno mora biti okolje nasploh (primerno, brez hrupa, brez prepirov, nihče ne sme oporekati ipd). Sama sem imela zelo stroga merila – češ, otrok je vendar na prvem mestu in nič drugega ni bolj pomembno.

Ko sem se sprijaznila, da imajo drugi svoje življenje, je postalo vse bolj znosno. Na nek način to priporočam tudi tebi.

LP, čim manj se obremenjuj z vsem, saj bo vse v redu!!!

Nihanje v razpoloženju je vendar čisto normalno, le nam nosečnicam se amplituda neznansko poveča. Tudi jaz sem bila na začetku neznosna. Pravzaprav mi ni bilo nič všeč in če me je kdo hotel prepričati, da je vse v redu sem jokala. Zdaj proti koncu nosečnosti (32 tednov) je že dosti bolje. V glavnem se smejim. Tudi v prvi nosečnosti je bilo tako. Ne sekiraj se! Tisti, ki te imajo radi te razumejo in bodo tudi hitro pozabili, tisti, ki ne..pa saj je tako vseeno kaj je z njimi.

Drži se!
Eva

Živijo, tudi jaz sem v prvem tromesečju in imam podobne težave. Tudi mene prime zloba in večkrat se znajdem v prepiru. In si razlagam, da gre za nagonsko varovanje otroka, ker se večkrat zalotim, da se počutim ogoroženo od okolice in izjav ljudi, ki so mi blizu. Ta problem rešujem tako, da se vzdržim komentarjev in da zadržujem jezo. Malo pomaga, vedno pa ne. Vendar ko berem zgornja sporočila sem takoj boljše volje. Želim ti lepo nosečnost, Bina

Po tem zlobnem obdobju sem dobila napad pospravljanja in čiščenja. Z LESTVIJO SEM HODILA OD OMARE DO OMARE IN JIH DRGNILA, MOŽ PA JE OBUPOVAL. Še pomest ni znal tako, da bi bila jaz zadovoljna.Bila sem tečna zaradi drobtinice na tleh, če brisača ni visela na svojem mestu, sem se skoraj zjokala. Ampak, tako pospravljeno kot takrat nisem imela nikoli več.Prepričana sem,da če bi bila taka še nekaj časa, bi mož ušel, z otroci vred.
Ali je še katera od vas imela tako izkušnjo?

Sploh ne morem verjeti kako smo si podobne.

Tudi jaz sem bila na začetku obupna, ne bi rekla ravno zlobna. Imela sem napade histeričnega joka, čeprav prej nikoli nisem jokala. S partnerjem sva skupaj že devet let in me je prvič videl tako jokati ravno v nosečnosti. Bil je popolnoma prestrašen. V službi sem tudi grozila z odpovedjo ipd. Bila sem zelo živčna.

Sedaj sem v 28.tednu nosečnosti in kar žarim od veselja. Smejim se cele dneve, če že kdo prst pokaže. Malo preveč sem se zredila in ko mi partner reče, da sem bager se najbolj smejim (če bi mi to rekel pred 3 meseci, bi otrok ne imel očeta).

Do solz sem se nasmejala, ko me je vprašal: “Zakaj imajo nosečnice velika prsa?” rekla sem, da ne vem in je odgovoril: “da imajo tudi moški kaj od tega!” Drugače nisem ravno premožna v oprsju.

Skratka, imam velik smisel za humor, tudi kuham sedaj zelo rada (prej je bilo bolj nujno zlo). Partner mi je že obljubil, da bo poskrbel, da bom non-stop noseča, HA HA HA!!!

Brina nič se bati, pridejo še zelo zelo lepi trenutki. Baje je večji problem poporodna depresija, pa več o tem kasneje.

LP vsem

Iris