nočna (!) trma pri triletniku
Dobro jutro!
Moj sin, ki je pravkar dopolnil tri leta in je bil za razliko od hudo trmaste in sploh precej “težke” sestre vedno pravi sonček, nam zadnje čase hudo greni življenje. Trmari za prav vsako stvar; ko gremo ven, se prav za vsako stvar, ki mu jo hočem natakniti (bunda, kapa, rokavice…), vrže ob tla in traja obupno dolgo, da se pogodimo (v tem mrazu bi šel rad ven brez vsega!). In tako naprej.
Vse bi še nekako šlo, če ne bi svojih trmoglavih seans izvajal ponoči, ko vsi spijo.
Ponoči se skoraj vsako noč zbudi od mraza, saj se razbrca in od hladu polula –
v spalno vrečo ga preprosto ne morem dat, ker jo sovraži, včasih to naredim potem, ko že zaspi, pa se vseeno zbudi in začne besneti prav zaradi spalne vreče. Potem pa se začne. Jok, jok, jok. Karkoli naredim, je le še slabše. Bojim se, da bo zbudil celo družino, pripravljena (in navajena) sem ga peljat v svojo posteljo… vendar ne pomaga nič. Samo dere se. Traja lahko tudi kako uro, danes npr. ni šlo drugače kot da sem ob pol šestih zjutraj (po enournem poskušanju vsega mogočega) vstala in šla z njim v dnevne prostore). Potem se je sicer umiril, čeprav sem grozno jezna in ga bolj ali manj ignoriram. Je pa zmagal – spravil me je iz postelje, takorekoč sredi noči. Mislila sem, da sem imela s hčerko najboljšo možno šolo obladovanja trme, ampak otroci radi presenečajo… Je pa zanimivo, da je hčerka – odkar trmari mali – postala pravi angel.
Ima še kdo izkušnje z nočno trmo? Kaj storiti? Podnevi je le nekoliko laže…
eva
PS: upam, da nisem bila predloga, ampak v tej uri… zaspana in jezna… sem morala nekomu povedat.
Mogoče bi šlo s tole varianto. Preden ga oblečeš, mu pokaži dva puloverja, on pa naj izbere, katerega bo oblekel in tako naprej.
Glede nočne trme, pa ti povem lahko le to, da je naša vnukinja podobna. Ponoči se prebudi in joka. Pa ji nič ne pomaga. Ne duda, ne čaj. Mislim, da je tečna predvsem zaradi tega, ker ni naspana. Tudi podnevi, če se ne naspi, je podobno sitna, in takrat utihne šele takrat, ko se namesti v njej ugoden položaj in se crklja.
Ne smemo pa je takrat s čim motiti. Po kakšni uri pa se umiri.
Jaz vnukinjo, ko podnevi, ko jo dam spat in želi vstati samo držim, tako da ji to preprečim. Seveda se nekj časa joka, ker ji to ni prav, ampak potem pa hitro zaspi.
Neznam ti prav svetovati, saj si sama naštela že veliko variant. Imeti boš morala močne živce in veliko potrpljenja z njim. Poskusi biti tudi čimbolj mirna, ko se vse to dogaja.
Želim ti čimmanj budnih nočnih ur.
lp
“…, ki mu jo hočem natakniti (bunda, kapa, rokavice…), vrže ob tla in traja obupno dolgo, da se pogodimo (v tem mrazu bi šel rad ven brez vsega!). In tako naprej.”
Ja, ja, ja, mislim da bi rad malo več svobode pri odločanju, ker se počuti totalno odvisn in ujet, takšni otroci se že tud želijo sami dokazat in raziskovat na vseh področjih, trma pa se odraža na tak način..daj mu malo več svobode pa boš vidla da se bo tud na mali spremenil – čez čas, ne pričakuj kar čez noč sprememb. Pa dosti sreče in potrpljenja.
LP, miki
Ah, ja, ti trmoglavci, pred časom sem napisala, da je šel naš štiriletnik v nogavicah in v spodnjicah v vrtec (eno ulico, potem pa ga je minilo). Dva meseca kasneje so se razmere precej spremenile. Opažam, da ima otrok napade trme predvsem tedaj, ko doživlja nekaj novega; česar ne more predelati. Napade nočnega tuljenja smo intenzivno doživljali med drugim in tretjim letom starosti. Ne vem, če bi temu lahko rekla trma. Pravzaprav je tedaj to izgledalo kot izbruh nočne more, ki ga ni bilo mogoče pomiriti prav z ničemer. Če tak izbruh pri vas sproži vreča, je pač ne uporabljajte. Obleci mu toplejšo frotirasto pidžamo, ki naj bo narejena v obliki pajaca, sobo pa topleje ogrejte. Včasih zelo pomaga, da si otrok v trgovini lahko pidžamo sam izbere.Včasih smo nočni izbruh preprečili tudi tako, da sem ga takoj ob pričetku močno stisnila k sebi, da me je dojel, me spoznal in se pomiril. Res pa je, da naš sin spi v družinski postelji in sem bila ob teh napadih zraven. Razmisliti je potrebno tudi, ali se morda dogaja nekaj novega ali posebnega: vstop v vrtec; nova aktivnost; nov prijatelj; uspeh starejšega otroka;….?
Pozdrav!
Nina
ker imamo mame vedno občutek krivde, čeprav so otroci tisti, ki bi ga včasih morali imeti… naj pojasnim, da ima naš mali pravo kolekcijo šalov in kap, med katerimi lahko izbira, prav tako pižam…skratka, odločitev je vedno (v začetku) njegova. obleče se pa itak šele takrat, ko mu smrtno resno (otroci običajno še kar vedo, kdaj gre zares, čeprav žal ne čisto zmeraj) ukažem, kaj se mora obleči – oz. to storim sama. moram tudi povedat, da tisto ponoči prav gotovo ni nočna mora, niti ne pravi jok, ampak čisto pravo teženje.
vseeno hvala vsem za odgovore. tako pomaga, da nisi sam. pravo odkritje ste!
eva
prespana noč je tudi pri nas pravi luksus, mali ima skoraj vsako noč svoje probleme- išče igračke, slači pižamo, itd, itd. še najbolj smo navdušeni, kadar nas vrže iz postelje kakšno uro pred budilko (!!). je pa res, da se stvari postopno izboljšujejo, odkar se vsak večer z njim resno pogovarjamo. mislim, da razume, če mu razložimo, da ponoči vsi spimo in da smo utrujeni, če nas budi.
Ufff kaj nas še vse čaka 🙂
Naša mala petmesečna trma ima take napade predvsem zvečer, ker nikakor noče
zaspati. Ne pomaga nič. Dude sploh ne mara, če jo primeš in crkljaš se še
bolj dere, če ji poješ ni nič boljše (hehe mogoče nimam posluha), nobena
igrača ni dobra, skratka vsak večer jok do onemoglosti.
Včasih edino pomaga, da ji daš flaško z čajem in potem upaš, da se bo umirila.
Ampak potem, ko popije 2 dcl čaja, je čez 2 uri tako polulana, da se spet zbudi
in zadeva se ponovi.
Pa sem se tolažil, da bo bolje, ko bo malo starejša, da ji bomo lahko kaj
razložili.
Ja ja starševska ni lahka :))
Al ima kdo še kak zvit nasvet za te male trmice?