Pozdravljeni obiskovalci!

Ta teden je kar bolj raztresen vsaj moj. Ne vem sicer kako vi posamezniki premagujete vaše težave s strpnostjo. Nisem namreč najbolj potrpežljive narave, kar mi dela kar precej škode.

Sama stvari urejam in delam dokaj hitro potem pa še od drugih pričakujem da se bodo tudi sami hitro obrnili in potem me to jezi. Na koncu pa naredim težave samo sama sebi- to sem že spoznala problem pa je v tem, ker si ne znam pomagati.

Nestrpna sem do otrok, ker se zjutraj pol ure sprehaja kot mesečnik v pođami preden se odpravi v kopalnico,…. ko gremo od doma je spet treba vse priganjati, pa vidim da naredim še slabše. Ko dela nalogo bi prej naredil in povedal vse drugo samo naloge ne, meni pa raste pritisk in napetost.
Vem da je strpnost primernejša, ne znam pa najti prave načine, da bi se ohladila preden eksplodiram, zavpijem ali pripeljem po zadnjici. Otroka pa se mi v istem hipu še smejeta, kar me še bolj razjezi. Prosim za nasvete.

Po horoskupu sem oven- aprilski, res sem zgovorna, trmasta oziroma jaz rečem vztrajna. nekaj najbrž že drži na tem. Včasih tudi ne odstopim od kompromisa, ker sem tako rekla jaz, ne vem ali se bojim da bo ranjena moja avtoriteva. včasih niti sama ne vem zakaj sem tako na hudičevo vztrajna ko pa delam škodo vsem. Morda je vzrok v psihi, iz otroštva.. ne vem.
ali so tudi med vami ovenčki, kako tolerirate ne/strpnost. včasih občudujem ljudi ki so flegmatiki – bo ko bo, če bo. Meni se to zdi neodgovorno zlasti pri delu. Ali se motim?

Prosim za nasvete in lep pozdrav iz zasnežene dolenjske.

Joj, Anja poglej malo nižje na post V čisto svojem svetu, tam smo klepetali o takih mesečnikih.
Jaz sem bivši mesečnik, bi lahko rekla, zato razumem tvoje in otrokove poglede. Se pa strinjam, da je, če ga priganjaš, se slabše, tudi sama sem bila. Tvoj čas in tvoj ritem je pač drugače kot otrokov. NIč hudega, le na tebi kot mami je, da se prilagodiš otrkovemu ritmu, vse planiraj petnajst minut plusa, obleko pripravite že zvečer itd. Dejstvo je, da boš ti sicer še naprej izgubljala živce, otroka ne bosta nič bolj hitra, le morda bolj nervozna, ker bosta imela občutek, da za mami ni nikoli dovolj hitro.
Lp
T

zDRAVO

saj ta spodnja rubrika me je tudi spodbudila k pisanju. Vse to si mislim, to namreč da delam škodo, vendar ne vem kaj naj storim da bom sprostila napetost na miren način. Kaj delate ve, štejete do 10 da se ohladite, ali se sploh ne jezite?

Živjo, jaz kot mati male mesečnice včasih v notranjosti dobesedno norim, vendar se prisilim, da se v veliki večini primerov obvladam s tem, da – kot praviš sama – štejem do 10 (včasih moram tudi do 20) ali pa jo pogledam in si rečem, ej, to je tvoj otrok, taka je, kot je in je prav nekaj posebnega, pa se pomirim in jo raje pobožam in rečem : Hej, copatki te čakajo, da jih obuješ, dolgčas jim je (no, tudi jaz imam srednje dobro razvito domišljijo, ha.ha), pa zebe jih, pogrej jih hitro z nogicami, pa je življenje spet lažje – do naslednjič….
Mislim, da bi si morali starši takih malih mesečnikov dnevno polniti akumulatorje s potrpežljivostjo :))
Lp, Ali

Bravo Ali.

Veš kaj, ravno kar sem ugotovila, da mi manjka domišljija. Preveč sem resna, in se sploh ne znam spustiti na nivo otroka. Poskušala bom na ta način in srčno upam da mi bo uspelo. Čeprav je teorija eno praksa pa drugo.

res je nekje moramo najti izvor za polnjenje akumulatorja za potrpežljivost.

LP

Živio!
Jaz sem pa marčevski oven. Kot sem že v prejšnji rubriki napisala, se krasno ujemam s strelko realistko, moja zasanjana devička pa me včasih spravlja ob pamet. Tudi jaz včasih vpijem, rukam, težim ipd, pretepam pa nikoli. Imam tudi balkon, kjer občasno hladim izbruhe (jasno, da svoje). Moram pa reči, da so me otroci v vseh teh letih že do dobra strenirali. Po dnevu mojega vpitja so imeli namreč odličen vzorec in seveda so potem oni vpili še trikrat huje (in še triglasno, ker so pač trije), uporabljali so tudi iste stavke. Ko sem najbolj jezna, pospravljam, pospravljam, štejem ipd. Ne boš verjela, naučila sem se celo molčati. Tudi jaz imam večkrat občutek, da se ne znam spustiti na nivo otroka. Pravzaprav sta pri nas “tradicionalni” vlogi staršev zamenjani. Mož je bolj čustven, poln domišljije (včasih tudi svetobolja in svetožalja, ha,ha), skrbi za duhovno hrano, jaz pa se ukvarjam s športnimi igrami, organizacijo financ, počitnic ipd.
En ovenski pozdrav!
Nina

No Nina a ti nekaj povem, tudi jaz imam doma strelca – partnerja, sedemletnika ki je devička in malo ovničko ki je stara 2 in pol leti. Krasna kombinacija a ne?

Tudi jaz opažam isto, kot si opisala ti. Vpijem jaz, vpijejo oni in res uporablja iste stavke, geste… ampak nekaj mi ne da, da bi se ustavila. Ko pride vrhunec moje jeze, kaj storiti takrat saj se mi zdi da štetje ne pomaga najbolj. Jaz devički govorim svoje litanije on mene vpraša čist nekaj x, sploh me ne posluša in je res v svojem svetu. Moj strelec pa tudi hitro reagira na napake. Vidim da moja jeza še poslabša situacijo, saj bi morala biti kot nek blažilec. sedaj mi včasih to tudi uspe, prej se tega nisem niti zavedala, ampak moram na tem delati še več.

Morda obastaja o tem kakšna dobra knjiga, ki je vredna branja?

Lp

Najprej en lep zasnežen pozdrav vsem skupaj,

Sama sem po horoskopu devica(ne tista, ki ima opravka samo s čiščenjem itd., kakor opisujejo horoskopi), mož je škorpion, starejši sin (4 leta) škorpijon, mlajši
(2 leti in pol) pa lev. Skušam biti mamica in prijateljica obenem. Ampak problem pa nastane, ker sta oba do skrajnosti trmasta. Starejšemu že lahko nekako dopovem, mlajšemu levčku pa ne. Izgubljala sem živce in si jih hodila hladit na teraso 3x vdihnila in prišla nazaj čisto v redu (malo sem se morala prisiliti, da sem si nadela vesel obraz). Komaj sem stopila v sobo, je levček že začel vpiti in me poditi, zaprla sem vrata in šla opravljat kakšno gospodinjsko delo. Ampak sem se pa po domače povedano sekirala. Potem se si pa rekla, da bom temu naredila konec. In fazi, v kateri se nahajta moja dva mušketirja, zaenkrat vžge.
Ko vidim, da je stvar že prevroča, da bo eden od njiju vzkipel (recimo pri preoblačenju…) se čisto počasi odmaknem, sicer ne predaleč, in začnem govoriti bolj umirjeno in tiho (ampak še tok,da me sliši)- ker to vžge, če hoče slišat, kaj govorim, mora avtomatsko tudi sam utiškat svoj tenor. Nadaljujem pa s samogovorom, da sem mislila, da se bomo lahko pogovorili in zmenili na lep način, pa ne gre, pa da ju imam tako rada, pa da se igram z njima in trobezljam
vse mogoče stvari, ampak glas vedno stišam in govorim v užaljeno umirjenem tonu. Do sedaj sta ponavadi, ko sem se obrnila stala za mano kot kup nesreče, oba tiha in resno zamišljena. In potem sta pripravljena na vse: na pogovor, na npr. da bo oblekel puler zaradi katerega se je pred 10 min metal ob tla itd…
Ne bom vas več matrala s svojim pisanjem, ampak pri meni je to trenutno še najboljše. Je pa res, da se dostikrat spustim na nivo otroka, čeprav je res, da nimaš vsak dan potrpljenja za muhe naših malčkov. Ampak so naši in radi jih imamo.

Še enkrat brez zamere glede pisanja, pa vsem skupaj veliko veselja in radosti in seveda Srečno Novo leto

Sanda

Najprej en lep zasnežen pozdrav vsem skupaj,

Sama sem po horoskopu devica(ne tista, ki ima opravka samo s čiščenjem itd., kakor opisujejo horoskopi), mož je škorpion, starejši sin (4 leta) škorpijon, mlajši
(2 leti in pol) pa lev. Skušam biti mamica in prijateljica obenem. Ampak problem pa nastane, ker sta oba do skrajnosti trmasta. Starejšemu že lahko nekako dopovem, mlajšemu levčku pa ne. Izgubljala sem živce in si jih hodila hladit na teraso 3x vdihnila in prišla nazaj čisto v redu (malo sem se morala prisiliti, da sem si nadela vesel obraz). Komaj sem stopila v sobo, je levček že začel vpiti in me poditi, zaprla sem vrata in šla opravljat kakšno gospodinjsko delo. Ampak sem se pa po domače povedano sekirala. Potem se si pa rekla, da bom temu naredila konec. In fazi, v kateri se nahajta moja dva mušketirja, zaenkrat vžge.
Ko vidim, da je stvar že prevroča, da bo eden od njiju vzkipel (recimo pri preoblačenju…) se čisto počasi odmaknem, sicer ne predaleč, in začnem govoriti bolj umirjeno in tiho (ampak še tok,da me sliši)- ker to vžge, če hoče slišat, kaj govorim, mora avtomatsko tudi sam utiškat svoj tenor. Nadaljujem pa s samogovorom, da sem mislila, da se bomo lahko pogovorili in zmenili na lep način, pa ne gre, pa da ju imam tako rada, pa da se igram z njima in trobezljam
vse mogoče stvari, ampak glas vedno stišam in govorim v užaljeno umirjenem tonu. Do sedaj sta ponavadi, ko sem se obrnila stala za mano kot kup nesreče, oba tiha in resno zamišljena. In potem sta pripravljena na vse: na pogovor, na npr. da bo oblekel puler zaradi katerega se je pred 10 min metal ob tla itd…
Ne bom vas več matrala s svojim pisanjem, ampak pri meni je to trenutno še najboljše. Je pa res, da se dostikrat spustim na nivo otroka, čeprav je res, da nimaš vsak dan potrpljenja za muhe naših malčkov. Ampak so naši in radi jih imamo.

Še enkrat brez zamere glede pisanja, pa vsem skupaj veliko veselja in radosti in seveda Srečno Novo leto

Sanda

Zdravo,

prava tema zame, jaz sem po horoskopu bik s podznakom device, punčka pa ribica s podznakom strelca. Mislim da so podznaki še kar pomembni, če ne bi bili vsi bikci pa ribice podobni.

Jaz sem trmasta kot bik in natančna kot devica, punčka je pa zasanjana k ribica in ostra kot strelec, zato pri nas konfliktov ne manjka. Jaz sem zelo hitra in neučakana oz. nestprna, hči pa počasna, in zasanjana. Tudi sama ne vem za nobeno pametno rešitev, derem se in derem pa nič ne pomaga, kot Anja pravi samo same sebi škodimo, samo žal tudi jaz si ne znam pomagati.

Zato toliko bolj cenim trenutke ko si lahko “napolnim” baterije in življenje gre naprej……….