problem
Lep podrav vsem obiskovalcem foruma!
Na vse vas se obračam z vprašanjem oziroma, če mi lahko katera napiše svoje mnenje, če je imela podoben primer in kako ga je rešila!
Zgodilo se je da sem zanosila, otročka se zelo veselim, saj sva s partnerjem že nekaj časa skupaj in se razumeva. Pa tudi on se veseli otroka.
Moj problem je ta, da sem še študentka in na začetku sem si še dopovedovala, da bom zmogla tudi študij, a bolj ko se bliža porod, manj sem optimistična, da bom uspešno zaključila študij (porod imam konec februarja). Naj povem, da imam do konca še pet izpitov in diplomo.
Med nosečnostjo sem si zadala cilj, koliko izpitov bom opravila, pa ne najdem koncentracije, ne volje, ne potrpljenja, da bi zdržala za knjigo. Zavedam pa se da se bo po porodu težje vsesti za knjigo!
Ne vem kaj naj, partner me vzpodbuja in me tolaži! Ampak jaz sem vse manj optimistična!
Bolj kot karkoli drugega, verjetno potrebujem kakšno vzpodbudno besedo od nekoga nevtralnega! S svojo živčnostjo in nepotrpljenjem, pa otročičku samo škodim!
Ali je bila katera v podobnem položaju?In kako je rešila situacijo?
LP, deja
zivio deja!
sama sem tudi se studentka. studiram medicino in imam do konca se 2 izpita, rok pa imam aprila. hocem ti povedati le to, da bos zmogla vse ce se bos zares odlocila. sigurno je tezje studirati z majhnim otrocickom, ampak po drugi stranipa ima to, da se studiras veliko pozitivnih lastnosti. ne skrbi, ko se bos odlocila sesti za knjigo ti bo partner ali kdo drug priskocil na pomoc pa bo slo. bos videla. nas faks traja dolgo in imam kar nekaj kolegic, ki so imele otrocka med studijem (ena celo 2), pa jim tudi faks prav lepo uspeva, ceprav ni ravno najlazji. so pac “izgubile” kaksno leto, kar pa je precej normalno.
ne skrbi, vse bo ok.
lp minka
ps: kdaj pa imas rok?
Aloha!
Zanimivo! Tudi jaz sem še študentka (pravzaprav sva oba z možem – oktobra sva se poročila) in tudi jaz imam rok aprila. Otroka sva načrtovala, saj imam do diplome le še en (sicer težek) izpit. Status sem si podaljšala za pol leta in mi poteče zadnjega marca, torej predno bom rodila.
Sprva pa sem tudi jaz obupovala. Motivacija za učenje je že, volje pa od nikoder!!! Nič mi ne pade samo od sebe z neba : ( Sicer pa to že itak sama veš, kako je.
Ampak zdaj sem se preprosto nehala obremenjevati s tem. Sredi decembra imam izpit – malo sem pripravljena, ne pa tako kot bi morala biti. Ampak zdaj je na prvem mestu otrok! Resnično se ga veseliva, tako kot vidva, in prepričana sva, da se bo vse prav lepo izteklo! Tudi vidva bi se morala preprosto sprijazniti s tem, da vaju zdaj čaka le še cel kup veselja in sreče. Sicer bodo z otrokom prišle tudi skrbi, ampak vse se da narediti, če se le hoče!
Mislim, da je res težko delati izpite v prvih mesecih po porodu, ko je zate vse skupaj še zelo novo in precej naporno, zato ne pričakuj, da boš junija naredila dosti izpitov. Ampak, ne skrbi, pride nov junij, pa september, pa spet … Časa je še dovolj in izpitnih rokov ne bo zmanjkalo.
Tudi jaz poznam primere, ko so punce REDNO delale faks tudi z otrokom. Zakaj bi bile potem me izjema?
Vse pride ob pravem času, zato ne obupuj in uživaj v tem prelepem času!
LP
Simona
Mislim, da ni potrebe za veliko skrb. Sama sem začela s podiplomskim študijem na porodniškem dopustu. Prva predavanja sem imela, ko je bil mali star 1 mesec. Gre sicer bolj počasi, a če si vztrajna, ne bo nobenega problema. Le malo discipline bo treba in kakšna babica, da kdaj vskoči za kakšno varstvo.
LP
maja
Naj ti povem, Deja, da sem noseča končala celotni 3 letnik, da mi zdaj (sin je star 2 leti) manjka do konca še diploma. Torej sem študirala ob otroku cel 4. letnik. Je težko, to ti ne bom lagala, hkrati pa je to bila zame blazna motivacija. Študiram namreč že 8 let, ker vmes honorarno delam – v zadnjih dveh letih sem naredila za faks več kot prej skupaj v šestih.
Mi smo se organizirali, ko so časi za izpite, pomaga mož s tem, da mi otroka odpelje kam, da imam mir. Ko še ni bil v vrtcu, je bil dopoldne pri babici ali pri varuški, jaz pa sem se učila v knižnici. Vse gre, če le hočeš. Tudi sama sem študentsko dete, moja mama je vse končala v roku, kljub temu, da me je imela že pri 21. So pa tudi profesorji, ki ti gredi strašno na roke, če vedo, da imaš doma enga mulčka, zato se tega ne boj povedati.
Vse bo šlo – edino propročam ti, da si kljub temu vzameš vsaj 3 mesece po porodu, in ne misliš na faks, takrat je čas, da spoznaš to bitje, ki ga boš spravila na svet, in ne za knjige. Po zakonu o Visokem šolstvu (70. člen) imaš pravico do podaljšanja študija (ne le absolventa, kateregakoli letnika!) za eno leto za vsakega živorojenega otroka (in to ne glede na to, ali si že ponavljala kdaj, bila vpisana pogojno in ali si si že podaljšala absolventa!). Pa še nadomestek za starševstvo ti pripada.
T.
Najlepša hvala vsem za spodbudne besede!
Tudi sama si dopovedujem, da bom zmogla, saj imam ob sebi krasno družino!Partner se veseli, da bo lahko čuval otroka in se igral z njim, tudi moja mami mi pravi, da bo ona popazila na otroka,….
Pa vendar, strah me je tega, da ne bom kaj zamudila v njegovem razvoju, ko bom sedela za knjigo. Rada bi bila jaz tista, ki bi prva videla njegov prvi nasmešek,….
Vem, da bom zmogla, saj imam krasne ljudi okoli sebe: In če ste vsi vi tako optimistični, moram biti tudi jaz!
Še enkrat hvala vsem za vaše vspodbudne besede!
Ja, tudi jaz se pridružujem čestitkam za Sonjo! Lep dan vsem!
Deja!
Samo voljo moraš imeti, pa bo šlo!
Seveda je velikega pomena tudi to, da imaš ob sebi ljudi, ki ti bodo pomagali!
Glede otrokovega prvega nasmeha pa,….saj ni rečeno, da bi tudi drugače prva videla vse njegove prve nasmehe in druge vragolije!
Zorganiziraj si čas, in pač takrat ko dete spi, izrabi čas za učenje!
Veliko uspeha in optimizma!
Zdravo,
mogoče malo manj težavno pa vseeno, sama sem ostala ko je otroku bilo 6 mesecev, brez dedijev in babic, brez sosedov, skratka, čisto sama. Pa še brez službe sem ostala po porodniški, pa vsega je bilo..
Sedaj sem se po 5 letih odločila vpisati podiplomskega, ne vem če bo šlo, upam da bo, vidim po teh tolažečih pismih da se da…….
Z firbec me zanima, a je kakšna samohranilka na podiplomskem da me mal potolaži….
Živio!
Samohranilka nisem, čeprav se ob večnih svojih in moževih dežurstvih včasih tako počutim. Ob treh otrocih sem končala specializacijo (4 leta), pa podiplomski študij. Veš, vse je stvar motivacije in organizacije, ki pa ravno v mesecih pred porodom najbolj popusti. Vsa pozornost je takrat namenjena prihajajočemu bitjecu in tako je tudi prav. Ampak vse se vrne…
Pozdrav!
Nina
Rdeča kapica!
Ja to imaš pa prav, kdo nam je pa kriv, da smo med študijem zanosile!
Veš, ne poznaš me in ne poznaš mojih zdravstvenih problemov, da bi me lahko obsojala!
Otroka se veselim in sem pripravljena nanj, tako tudi moj partner! In sem na začetku bila sama popolnoma prepričana, da mi bo uspelo, pa vendar, življenje prevečkrat ne poteka tako, kot si začrtaš in pride kaj vmes, kar ti zamaje voljo, prepričanje, samozavest,……. In takrat človek rabi vspodbudo, potrbuje le prijazno besedo in pa besedo nekoga, ki je doživel podobno in rešil problem uspešno!
Sama sem po naravi optimist in sem pač zašla v manjšo krizo, iz katere pa vidim izhod, vendar ob spodbudah drugih, predvsem tistih, ki so podobno že doživeli!
Upam, da sama nikoli ne boš zašla v kakšne krize in probleme, v kar pa močno dvomim, takrat bi te pa jaz želela vprašati – ali si sama kriva za vse to!??
Obsojala te ne bi in ne bom, ker vsi smo samo ljudje, ki delamo napake, pa daleč od tega, da je tale otročiček napaka!!
Življenje ti ne bo vedno naklonjeno in se boš znašla pred problemom, ki pa se ne bi zdel tako velik in nerešljiv, če bi ti nekdo naklonil lepo besedo in te potrepljal po ramenu in rekel:saj bo šlo!
Lep pozdrav vsem!! In hvala vsem za lepe besede, veliko mi pomeni!
Tale Rdeča kapica pa ima res neke neumesne pripombe, po moje. Kar nekam v slabo voljo me je spravila danes zjutraj, ko sem prebirala njena sporočila na tem in forumu malo nižje. Pa vendar, občudujem dekleta, ki so se odločile za otroka med študijem oz. poleg otroka še študirajo. Vse se da, če imaš vsaj majčkeno volje in vem da te novopečenim in bodočim mamicam ne manjka.
Bravo mamice študentke in vse ostale, saj se na nek način vse življenje učimo.
Rdeča kapica pa naj gre malo na obisk k babici v gozd, mogoče ji bo ona povedala kakšno lepo misel na to temo….
Še en moj preblisk za Rdečo kapico. Nihče mi ni kriv, da sem zanosila med študijem. Za to sva se z možem zavestno odločila, ker sem tudi sama študentsko dete, ki je kar tri leta preživelo v izredno mamini pozornosti, ker je še študirala. Pravzaprav si kar ne morem predstavljati, da bi imelo moje dete šele 11 mesecev in bi jaz morala v službo. Saj ne, da je zdaj vseskozi doma, kje pa, je že kar nekaj časa v vrtcu, vendar sem kot honorarc in študent jaz tista, ki razpolagam svojim časom. in ni lepšega, kot če se že od 14. uri odločim, da je danes prelep dan, da bi bili narazen in grem po mulca v vrtec. Pred tem sem pisala članke, se učila, malo klepetala z dekleti na forumu, skratka, nisem se po riti praskala. Oba z možem imava isti poklic – oziroma ga bova imela po moji diplomi. Sva novinarja, kar pomeni, da nimava fiksnega in predvidljivega urnika. Menim, da ima otrok pravico do tega, da vsaj eden od naju ve, kdaj bo končal s službo in da gre po njega, tako da ni cele dneve z babicami in dedki.
Verjemi mi, Rdeča kapica, da tako zelo ljubim te trenutke z otrokom, da jih niti pod razno ne bi zamenjala. Niti za opravljene izpite in diplomo ne!
T.