bivši partner – oče
Zdravo,
pred nekaj dnevi sem popolnoma po naključju zvedela, da moj bivši partner in oče moje punčke s svojo partnerico pričakuje otroka. Zelo me je prizadelo, da sem to izvedela od drugih, in tudi osebno me je prizadelo. Res pa je, da sem si to predstavljala, da se pač to bo zgodilo prej ali slej, samo zdaj pa sem čisto šokirana.
Kako naj reagiram? Oče je po naravi izredno, izredno molčeč in ima zelo zaprt značaj. Skratka z njim se nisem po razhodu nikoli pogovarjala o naijnem otroku. On pride na obisk kot bi prišel k sosedovi Polonci, nič ne reče o sebi, nič ne sprašuje naju, samo igra se s punčko in čez uro ali dve gre. To je vse. Ne o delitvi stanovanja, ne o vzgoji otroka, ne o ničemer se noče in ne želi pogovarjati. Že tisočkrat sem poskusila pa neče, zdaj pa ne vem, kako naj se v tej situaciji postavim? Ali naj čakam njega, da mi on pove??
Vprašaj ga! Pa ne na napadalen način, ker postanejo moški (večina) potem še bolj zaprti in molčeči. Še vedno pa mu dovoli stike s hčerko, ker je to edino fer do punčke. Za prihajajočega otroka pa moraš punčki razložiti (po posvetu z bivšim), da bo to njen polbratec ali polsestrica. Dovoli ji, da spremlja nosečnost očetove sedanje partnerice. Vem, da bo zate čustveno zelo težko, vendar se poskušaj postaviti v hčerkin položaj. Očeta ima verjetno zelo rada, zato mora z njim ohraniti stike, pa tudi dojenčka bo verjetno sprejela, če ga boš ti. Da pa se noče pogovarjati o vzgoji otroka, je morda zato, ker se boji, da se bosta sprla, morda meni, da ti dobro opravljaš to vlogo sama. Morda bi bilo le bolje, če bi punčko tudi kdaj kam vzel, v kino, na sladoled, na lutke, morda bi bilo bolje, da več prisostvuje v njenem življenju. Nekaj pa je: očetje velikokrat “zanemarijo” svoje prve otroke, ko se pojavi drugi. Tega se velikokrat krive tudi mame, ker jih pač boli dejstvo, da bo njihova nekdanja ljubezen z neko drugo žensko imela otroka – nekaj, kar si mu prej samo ti podarila. Pa to vse skupaj ni pravično do otrok. To imajo pravico do staršev – enega, dveh ali celo treh (sin moje prijateljice redno letuje z njenim bivšim možem in njegovo drugo ženo ter polbrati) – pravico ima do vseh, ki ga imajo brezmejno radi. Vprašati se moraš, kaj te v bistvu moti pri dejstvu, da bo imel bivši otroka z drugo, potem pa moraš narediti tako, da bo za tvojo punčko najbolje.
Sori, ker sem morda butnila mimo, a sem ena tistih “otrok”, ki so zaradi novih punc in slabih odnosov za nekaj let izgubila očeta. Dolgo je trajalo, da smo ponovno našli stik – in sem odrasla, kaj bi bilo še, če bi bila otrok.
T.
Mogoče si res malo mimo udarila, pa tudi jaz nisem dobro povedala vsega.
Velikokrat sem ga prosila naj si poskuša z najino punčko ustvariti bolj samostojni odnos, velikokrat sem ga poskušala prepričevati, da je dobro za otroka, če ji on razloži da ima drugo tetico in da ji pokaže kje živi in da si kdaj pa kdaj vzame čas samo za njo. Pa žal do sedaj se zadeva ni premaknila tudi za milimeter. Če gre s “tetico” na dopust reče najini punčki da gre s prijatelji v hribe, če gre s tetico čez vikend tudi reče da je bil s prijatelji. Povedal ji je da stanuje pri babici, in ko otrok pride k babici in zagleda v otroški sobi očetovo posteljco, si misli, da oči res spi pri babici. Ko je pri nas na obisku pove, da gre v službo, pa sem mu stokrat rekla, da naj raje reče grem domov k svoji punci ali teti, ne pa da se otroku zlaže. Samo tako pač je. Tudi njegovi starši nič ne pripomorejo da bi bila situacija bolj znosna. Ta druga “teta” je bivša punca njegovega najboljšega prijatelja in jo tudi jaz poznam zato pa ne razumem, da si ona ki ve za otroka ne prizadeva, da bi vzpostavili stik. Punčka ni nikoli videla to teto, in jo ne pozna in mi tudi reče: mami, ti se lažeš, oči nima drugo teto, sem ga vprašala pa je rekel da ni res…
Velikokrat sem mu rekla naj jo vzame k sebi domov, samo nobene iniciative z njegove strani ni bilo nikoli…………..
Zato ne vem, kaj naj naredim, se pa strinjam s tabo, da otrok potrebuje oba, in da bi morala vedeti za polsestrico al polbratca, in vse, samo če on noče niti slišati za stike s tetico, potem pa sedaj ne vem kako reagirati?
Hej, potem je pa morda problem drugje? Je ta odnos bivšega s tetico res tako blazno trden? Ne morem si predstavljati, da nekdo (ki je zaljubljen) pred lastnim otrokom skriva svojega partnerja. Morda sem malo preveč romantična (moj mož bi rekel, da gledam preveč filmov) toda, če bi tvoj bivši z uno drugo mislil hudo resno (odmisli, da je noseča), potem bi jo tudi vključil v hčerkino življenje. Edino vprašanje je še, če je tudi tetica sploh pripravljena za kaj takega, ali pa je ena tistih, ki bi najraje vse njegovo življenje PRED njuno zvezo zbrisala. Da torej morda ONA ne pusti, da bi bila vajina hčerka bolj del njegovega in posledično tudi njenega življenja. Da pa ima s hčerko rad stike, kaže s tem, da se pojavlja, čeprav (tipično po moško) bolj poredko.
T.
P.S. Ženske imamo s svojimi otroci drugačno razmerje, kot ga imajo očetje – konec koncev smo bitje nosile v sebi 9 mesecev. Pričakovati, da bo imel oče takšen odnos do otroka je velikokrat nesmiselno, saj – predvsem tisti, ki kot otroci s strani očeta niso bili deležni kakega ljubečega odnosa (včasih je bila ljubečnost skoraj izključno stvar mamic) – preprosto ne znajo drugače. Otroci pa se kaj kmalu navadijo, da je mama naštimama tako, oče pa drugače. Kar je sicer škoda, a tako je.
Nives, ni ti lahko, kar čutim iz tvojega pisanja. Najraje bi včasih, ko berem vse vaše probleme (in moje) imela čarobno paličico, da bi zamahnila in odčarala skrbi. Kot dobra vila, a ne bi bilo fino?
Nives, meni se zdi, da je čas, da poveš otroku resnico. Vidiš da dete samo opazi, da se ji resnica prikriva. Ti pa njenemu očetu daješ s prikrivanjem potuho, na koncu boš pa ti kriva za nastalo zmedo. Ni prav, da se otroku laže in izkrivlja resnica. Sicer pa ne vem, do kdaj nameravata prikrivati resnico, do njene polnoletnosti? Naredi konec prikrivanju, na dan z resnico. To je najbolje za vse.
Zdravo,
ne prikrivam ničesar, sama ji redno in ob vsaki priložnosti povem, da jo ima oče rad, da pač ima eno tetico ki jo ima tudi rad in da je pri njej. Za njeno starost se mi zdi tole čisto dovolj. Sem ji tudi pred časom povedala, da ne more imeti sestrice od mene, ker je oči pri drugi teti in ker mami nima fanta. Ob tej priložnosti sem ji povedala, da bo sigurno enkrat oči imel dojenčka s ta novo teto, pa je velik problem v tem, da to sam oči ne priznava. Kadarkoli ga otrok vpraša reče, da mamica laže in da to ni res. Zato sem tudi hčerkici povedala, da jo prosim da mi verjame, da bo oči sigurno enkrat jo peljal k sebi domov in da bo vidla in tetico in da bo vidla kje oči spi, da pa jaz ne morem to narediti če on noče.
Hudo mi je ker si lahko samo predstavljam, v kakšni zmedi raste moj otrok, stokrat sem se z bivšim o tem poskušala pogovorit, pa se ne premakne za milimeter. Vedno reče, moje življenje je moja stvar….. ne drezaj vanjga………..
?????
Pozdravljena,
kaj pa če bi ti enkrat peljala hčerko k njemu, kjer sedaj živi, da bi videla, da ne živi pri babici in ima drugo teto in da bo res dobila polsestrico ali polbratca? Malce nesramno povedano, ampak verejmi, da bo še nakoncu najboljše tako, druče bo te hčerka videla- tako da lažeš kot ti je že povedala, in da mečeš slabo luč na njenega očeta. To pa ni res in to si ne zaslužiš ne ti in ne ona.
Ne, tega ne delaj! Otrok se bo tako počutil – ker bo zagotovo prišlo do pepira – kriv za vajin spor. Ne smemo uporabljati otrok kot orodje in orožje za naša nesoglasja. Morda bi bilo bolje, zdaj, ko tudi on pričakuje drugega otroka, da malo udariš po mizi (na samem) in zahtevaš, da se izjasni. Ker ne želiš, da tvoja hčerka odrašča v zmedenih razmerjih.
POzdrav
T.
Zdravo,
sem že večkrat dobesedno znorela in ni pomagalo nič, češ noben me ne bo komandiral, delal bom tisto kar mi paše……
Tudi pri denarju je tako, plačuje mi en znesek, ki ga po svoje razporedi in mi nakazuje tako: 3 jurje prvič, 4 čez en teden, 2 čez dva dni in tako naprej. Tisočkrat sem mu rekla, da bi bilo bolje če bi mi tudi 30. v mesecu nakazal za tekoči mesec, ampak naj bo to naenkrat in fiksni znesek, na katerega lahko računam, pa neče…… Pravi, če ti kaj ne paše pejt na socialno tam ti bodo določili manjši znesek, (ker dela na črno) in zato bodi raje tiho in se ne pritožuj……
Pa še to, ne vem kje stanuje, ker mi tega ni hotel povedati. Zgodilo se je že da je hčerka, ko je bila še dojenček enkrat dobila hudo virozo, pozimi, ponoči in to v času vikenda, in seveda oči ni vedel, da je otrok v bolnici do ponedeljka zjutraj, ko sem mu to omenila (zraven tudi očitala, logično) mi je hladno odgovoril: No, saj si se znajdla a se nisi?
Verjetno ta pravega odgovora niti ne potrebujem, hotela sem slišati mogoče kakšno drugo mnenje, ali podobne izkušnje na to temo……..
Res si v nerodni situaciji. Mislim, da je najbolje, da odgovoriš hčerki ko te vpraša po resnici kar veš ( glede tetice, z otročičkom počakaj ). Ostalo prepusti očetu. Verjamem, da je težko ko ti deklica pravi da lažeš ampak za naprej je bolje da ji govoriš resnico, da ti bo lahko zaupala. Lahko bo deklica srečala očka s tetico in takrat bo vedela kdo govori resnico. Zaenkrat je še majhna in je normalno da brani očeta.
Draga Nives,
vidim, da ti ni niti malo lahko. Doživljaš kar hude travme in resnično mi je žal zate. Zdaj malo boljše razumem, zakaj si s takšno alergijo reagirala na nekatere moje poglede. Jaz bi na tvojem mestu reagirala enako.
Zdi se mi,da tvoj bivši ni kaj prida vreden. Ampak po moje globoko v sebi še nisi razčistila s sabo nekaterih stvari v zvezi z njim. Ni nujno, da ga ( še vedno ) ljubiš, gre najbrž za druge travme, saj je stopnja tvoje prizadetosti še zelo visoka.
Ne glede na to, kako se vede do deklice, to trenutno ni vajin največji problem.
Ni res, da čas rešuje probleme, sami smo tisti, ki moramo o njih temeljito razmisliti in sprejeti ODLOČITVE. Zdiš se mi dovolj samozavestna, da bi lahko temu naredila konec.
Ne dovolim, da se tako vede do mene in do mojega otroka! Tako bi si rekla jaz. Ni vreden, da se toliko ukvarjam z njim in njegovim življenjem. Kaj potem, če bo imel še enega otroka? Kot oče se ni ravno obnesel.Zmotila sem se o njem. Koliko boljših moških hodi po svetu! Zaslužim si boljšega, ne pa takšno strahopetno šlevo! In moja hči si zasluži boljšega vzornika za življenje.
Nisi nemočna, vsa moč je v tebi. Dokler boš toliko razmišljala o njem, trpela, se jezila…, ne boš svobodna, imel te bo ‘v pesti’. Kaj si to res želiš? Reši se ga ! Zadihaj!
Nič hudega, če si ostala sama z deklico. Koliko parov gre narazen! Hvala bogu, da sta se razšla. Dobila si novo priložnost, da si življenje urediš mnogo bolje!
Saj vem, da mi boš marsikaj spet zamerila. Ampak, verjemi, res ti želim dobro.
Lenja
Lenja!
Se sicer strinjam s tem, da je bolje, da sta šla narazen, ker slabo razmerje otrokom škoduje bolj, kot zadovoljna mama in oče narazen. Poudarek je na ZADOVOLJNA! Je pa tudi res, da ima otrok pravico do obeh, zato ne bi bilo pravično do hčerke, če bi Nives prekinila vse stike z bivšim. To stori vse preveč mamic in potem po možnosti še zastrupljajo male možgančke z bedarijami (ki pač izvirajo iz nezadovoljstva in frustracij zaradi razpadlega razmerja). Otrok ima očeta rad in verjemi, ko bo odrasla, ne bo razumela mamine odločitev, zakaj z očetom ni imela stikov. In komu bo to zamerila? Mami! Seveda je situacija povse drugačna če: oče pije, se drogira, pretepa, zlorablja ipd. Takrat čimdlje stran. Če pa je razpadlo razmerje, so otrociše vedno tu in kot taki potrebujejo vse ljubeče ljudi, kar jih imajo – vključno z babicami (mama bivšega) in tako naprej.
Nives, verjemi, da navijamo zate – ti pa kot odrasla oseba itak najbolje veš, kako boš reagirala v svoji krizni situaciji.
T.
Nives, po moje si storila vse, kar si mogla. Tvoj bivši partner očitno nima razčiščenih pojmov ne v zvezi z vajino zvezo, kot tudi z novo ne. Verjetno je najpametneje, da otroku nudiš osnovne informacije v zvezi z očetovim življenjem, vendar le, če otrok sam postavi vprašanje. Odgovori naj bodo vedno enaki in resnični. Ne sekiraj se, če bivši partner negira tvoje trditve. Če pa te to preveč moti, lahko otroku na vprašanje o očetovem življenju odgovoriš, naj vpraša očka. Povem ti, da so otroci kmalu sposobni razumeti, da imajo tudi odrasli težave v komunikaciji.
Pozdrav!
Nina
Zdravo in najprej hvala vsem za spodbudne besede,
res je, da sem v krizi, in niti najmanj ne zamerim Lenji, nasprotno zavedam se vsega kar si mi napisala, samo, narediti kakšen korak naprej vsaj v glavi je zelo težko, uglavnem vem, da nisem raščistila z bolečino ob najinem razhodu. Prizadela me ja prekinitev, ker se je zgodila v najmanj primernem trenutku, v nosečnosti. Da ne bo pomote, imela sva razmerje pred tem 10 let in od tega 6 let sva skupaj živela, tako da sva bila dogovorjena za otroka (vsaj men se je zdel tako), na uro sva gledala kdaj imam ovulacijo da jo lahko spočneva in ko sem zanosila se je vse obrnilo na glavo….. Osebno sem pa tudi zelo konzervativna in si še danes ne predstavljam (5 let je minilo) da bi imela drugega moškega ob sebi. Enostavno sem se zaprla vase kot školjka in si ne pustim blizu. Tudi z odnosi z drugimi imam težave, navzven delujem strašno samozavestno v bistvu sem pa “posračkan zajček”, ah, dost jamranja a ne?
Draga Nives,
kar malo sem se bala, kako boš reagirala, saj si ( razumljivo) zelo ranljiva. Čutim s tabo in kar ne morem nadaljevati s serijo starševskih zmot, ko pa si ti v stiski in potrebuješ pomoč.
Vendar ti mi vsi ,tudi z najboljšimi nasveti ,ne moremo pomagati, dokler ti ne boš pripravljena – nekaj storiti, nekaj spremeniti. Pestovanje bolečine in zamer toliko let ti lahko resno škoduje
( in posredno seveda tudi tvoji deklici ), lahko še zboliš. Posebej še, ker se nimaš komu zaupati in kažeš svetu drugačen obraz.
Poskusi si, Nives, odgovoriti na nekatera vprašanja , predvsem: KAJ je tisto, kar te še vedno tako močno boli v zvezi z bivšim.
Ali ga še vedno resnično ljubiš? Ali gre za prizadetost kot posledico njegovega ( nimam besed! ) dejanja, ko te je zapustil nosečo in predvsem, kako je to odmevalo v vajinem okolju? Ali si morda v podzavesti ne želiš, da bi se vrnil in bi živeli kot družina? Ugibam. Ko si boš na vsa ta vprašanja odkrito odgovorila, bo pot naprej lažja.
Predvsem, glavo pokonci, Nives. Reši se navlake v sebi. Ustvari v sebi prostor za novo ljubezen. Glej naprej, ne nazaj!
Glede stikov deklice z očetom pa se poskusi umakniti za tisti čas in ju pustiti sama. Mogoče bosta tako lažje našla drug drugega.
Vso srečo ti želim,
Lenja
Hvala ti Lenja,
težko je potegniti črto in v enem stavku povedati, razložiti in raščistiti s preteklostjo.
Moje življenjske sanje so bile rožnate: ko bom z nekom imela otroka bom z njem delila vse dobro in slabo do konca najinih dni, kot v pravljici……..
Te sanje so izgleda tako živo bile v moji podzavesti, da jih težko spravim ven…
Prizadeta sem bila tako močno, da sem se jokala kot dež skoraj 2 leti po dogodku, da se mi je srce trgalo vsakič ko sem pomislila na to da sva s punčko sami, da me je strah kako bova uspele same naprej, skratka polna sem bolečine, strahu, neizražene jeze…
Lenja, saj masko na obrazu znam prirediti, tako da vsakodnevnica niti ni tako huda, kot se mogoče sliši,
Draga Nives,
poskusi pogledati na zadevo s popolnoma druge plati. Ne ukvarjaj se toliko s svojo slabo izkušnjo ( mimogrede, saj ni tako katastrofalno slaba, ljudem se dogajajo mnogo hujše stvari – če kdo od bližnjih hudo zboli ali celo umre, to so hude stvari).
Si se pač zmotila , pa kaj. Kot da si edina.
Poglej, ogromno žensk ( vedno več!) si neizmerno želi imeti otroka, pa ne morejo zanositi, ta pa imaš prav gotovo krasno punčko! To je tvoja prednost!
Praviš, da se ti je sesula pravljica. Izgradi si novo ! Z novim princem! Predvsem – boljšim!
Dokler boš pestovala svojo bolečino in jezo in te bo strah, se tvoja nova pravljica ne bo mogla zgoditi.
Poišči si neko interesno dejavnost, kjer si dobra. Okrepila si boš samozavest, izboljšala samopodobo in spoznala nove ljudi. Vsekakor nekaj stori.
Če se hočemo v življenju premakniti naprej, moramo nekaj SPREMENITI. Brez tega ne gre.
Tako rada bi ti pomagala.
Lenja
Lenja,
ja opažam da si se zelo vživela v mojo zgodbo, za kar sem ti hvaležna.
Kar se tiče nove pravljice se bojim, bojim, bojim, če samo zagledam kakšnega moškega ki bi mi mogoče bil všeč se zaprem v lupinico in razmišljam: kdaj bi me pa ti pustil, zdaj takoj ali čez 10 let? Grozno se bojim novega razmerja…
Letos sem se odločila, da si (ker sem si to vedno želela) vpišem podiplomskega in to tudi čisto iz druge smeri, ker si službe kljub diplomi v stroki ne morem najti, zato in zaradi tega, da nekaj naredim s sabo, sem vpisala podiplomski. Včasih sem zelo v dvomih, če mi bo sploh to uspelo, ker sama s punčko zelo težko uskladim zadeve. Trudila se pa bom, navsezadnje sem si ga tudi sama plačala, in sem na to ponosna……..