tecnaril je tako zelo, da sem bila vedno slabse volje, na koncu sem ze za vsako malenkost nadirala vse okrog sebe. zdelo se mi je, da zaleze edino, ce zatulim na ves glas. vsa znervirana sem ugotovila, da tako ne gre. triletniki vendar tako super sodelujejo, ce jih vodis na lep nacin, napol skozi pravljicni svet in vendar po stalnih pravilih, ki se jih drzimo. ker tako pac je.
ali sem naredila napako, ker mu nisem prisolila klofute? ali bi prej prekinila svoj bes, ki se je pocasi nabiral? saj imate tudi vi taksne dneve, a ne?

Nikakor, klofuta ni rešitev. Tako le pokažeš otroku, da lahko v jezi tudi on buta ljudi okoli sebe. Sama mulca, ko ne morem več, ostro opozorim, da postajam huda in da bo kaznovan, če ne bo ubogal. Po RITI je dobil v svojih dveh letih točno 3krat po en udarec. Pa ne prehudo, toliko, da je prenehal izzivati. Po opozorilu ponavadi neha, če ne, si očistim glasilke in pljuča. Ti moram pa priznati, da prav voha, kdaj imam slab dan, in takrat dela vse vragolije, kar se jih lahko spomni. Poskušam pa ne nadirati prav vse okoli sebe, pač pa morda – če je mogoče – pokličem mamo, da pride za uro ali dve na obisk, da me razbremeni,ali pa prijateljico, ki ima tudi otročka, da gremo Z VOZIČKOM na sprehod. Ali pa možu (če je doma) rečem, da rabim brejk, in grem v spalnico brat knjigo, revijo, morda v banjo ležat v vročo vodo. Torej, sebi dam priložnost, da se malo oddahnem, potem je tudi malo vragec ponavadi bolj miren. Saj rečem, da vohajo!
T.

Ne, klofuta nikakor ni rešitev. Stvari poslabša in jih pripelje v začarani krog oziroma merjenje moči. O napadih besa pri Aljažu sem že veliko pisala, dejstvo pa je, da jih vedno ne prenesem povsem hladno. Enkrat je staknil eno po riti, poskusila sem tudi metodo tuširanja (pa je potem skoraj zamočilo pri sosedih), običajno pa ga pustim in hladim sebe. Ob bojnih seansah vseh treh otrok včasih tulim kakor tiger. (Se mi je pa nekajkrat zgodilo, da je “šlo čez”: ušla sem na balkon, da me ne bi videli in trikrat močno brcnila v balkonska vrata, pa še sočno in glasno sem preklinjala).
Pozdrav!
Nina

Klofuta triletniku? Si pričakovala da bo kdo podprl to dejanje? Upam da ne in da je blo zgolj povod za temo o načinih kaznovanja, v nasprotnem primeru ti lahko predstavim enega znanega psihiatra. Fizične kazni za mene ne obstajajo. Pa brez zamere.

LP, miki

Hej, tudi sama sem lahko trdila, da nikoli in res nikoli ne bom udarila otroka. Dokler ga nisem sama dobila. Ne podpiran fizičnega nasilja, toda včasih (3x v dveh letih) si tisti udarec po ritki res zasluži! Čeprav mi je potem v hipu žal. In zato poskušam vsakič skozi zadevo najprej predihati!
Lepo je, Miki, da se nam oglašaš kot nekdo, ki ima izkušnja iz drugega zornega kota – torej s stališča otroka – vendar ti moram povedati, da je zelo, zelo težko biti starš in tako zelo, zelo lahko je biti pameten general, če ti sploh (zaenkrat) še ni treba v bitko.
Naj se še tako pripraviš na vse preizkušnje, naj si še tako trden v svojih prepričanjih, prihod otroka to vse obrne na glavo. In to ne le v pozitivni luči. Rada imam svojega gusarja – to sem napisakla že najmanj 100 krat, toda včasih bi spakirala kufre in šla za kak vikend na Jamajko luft bremzat. Itak vem, da bi ga po dveh dnevih že pogrešala – z vsemi vragolijami vred.
T.

Da jih naš dobi po riti, mora biti že ZELO vragec ali početi kaj takega, kar je nevarno – ne nujno zanj, lahko tudi za objekt njegovega napada, npr. monitor. Ponavadi ga popokam v naročje in mu poskušam nekako razložiti, da to ne gre. Še večkrat ga pa zamotim ali začnem žgečkati in se začneva loviti, da pozabi, kaj je nameraval. So pa dnevi (ponavadi po par dni skupaj), ko kar čutim, da v meni malo vre, in takrat včasih preskušam, kako glasno lahko zakričim. Pa ponavadi nič ne pomaga. Aja, sin je star dve leti.

Kaj po dveh dneh! Že ko zaprem vrata avtomobila in gresta za kakšen dan k babici, mi je že dolgčas.Vse je preveč pospravljeno, vse na svojem mestu, ne spotaknem se ob nobeno igračo, pod nogami mi ne škrtajo nobene drobtine in zvečer, preden se odpravim v posteljo, ju grem pokrivat. A glej ga zlomka, postelje prazne.In potem se z možem smejiva in ugotavlava, da nama je pa čisto maaaalo dolgčas.Ja, včasih res ne vem kaj bi radi, vendar preizkušeno pomaga dober pogovor, takrat ko se vsi ohladimo.Pri nas je to ponavadi pred spanjem, po prebrani pravljici. Včasih pa vseeno ne veš, koga bi dal pod tuš: sebe ali mal dva vrageca, ki nas preizkušata.

ja, hvala za izkusnje, miki, k psihiatru ne bom sla, se manj pa k tistemu, ki ga imas verjetno v mislih, ker bom tisti cas raje izkoristila za druzenje s svojim otrokom. povedati pa moram, da se mi zdijo v taksnih ‘nervoznih’ dneh tudi resitve z babicami in eksoticnimi otoki neprimerne. z mulckom je treba spore resit, se pobotati in pocrkljati. brez tega ostanejo samo negativne izkusnje in nedokoncani problemi.
in, saj res, ja, tudi mi imamo doma balkon! ; )