Pozdravljeni!

Vesela sem odziva na predlagano temo. Mogoče smo spodbudili tudi kakšno mamico, ki ne razmišlja tako, da bo prevrednotila svoje poglede.

Danes je na vrsti NAPAKA št. 2 :

ZAVIJANJE OTROK V VATO

Razumljivo je, da želite, da vaši otroci ne bi trpeli in da ne bi doživeli niti najmanjšega razočaranja. Na žalost pa je razočaranje življensko dejstvo in vsi se moramo naučiti živeti z njim.

Dom je najboljše mesto, kjer se naučimo spopadati se s težavami, boljše, kot sta šola in delovno okolje. Namesto, da otroka ščitite pred resničnimi in namišljenimi problemi, ga raje naučite, kako naj probleme rešuje. To potrebuje od vas.

Če počnete namesto otroka stvari, ki bi jih lahko storil sam, mu s tem odvzamete možnost in priložnost, da bi se naučil živeti, pa četudi je to samo zavezovanje čevljev ali samostojno hranjenje. Hkrati pa ustvarjate odnos, ki temelji na odvisnosti.

Če ste jezni nanj in ga hkrati pomilujete ali če ne morete gledati, da se vaš otrok bori s čemerkoli, potem ga zavijate v vato in v resnici vzgajate velikega dojenčka! Saj tega ne želite, kajne?

Čakam vaše odzive in vas lepo pozdravljam.

Lenja

P.S.: Prisluhnimo Tinkari!

Hi, hi, zakaj pa meni? Sem pa res goflja, zato evo:
Popihaj in sestavi skupaj! Tako je naše pravilo. Seveda so primerih, ko otroka ne moreš pustiti, da sam izkusi določeno zadevo, ker bi ga s tem morda spravljal v smrtno nevarnost. A zdaj verjetno ne govorimo o takih stvareh. Govorimo o tem, da mora otrok svet odkriti z lastnimi čutili in si o njem ustvariti lastno mnenje. Ne nore živeti preko nas, ker potem ne bo znal živeti. Tudi bolečina in napake so del življenja, del učenja. Moja mama mi je vedno dovolila, da sem delala napake, da sem se zaletalava z glavo skozi zid, da sem se zaljubljala v napačne in še bolj mimo osebke, da sem se lotila 1000 in enega športa, da sem poskusila to in ono. Imeli smo red, doma smo morali biti takrat in takrat, toda napake sem lahko delala. Mama mi je sicer vedno najprej dejala: poglej, tako mislim jaz, če pa se ti ne strinjaš z mano, poskusi. In sem, včasih sem domov prijokala, v vedno odprto mamino naročje, ki ni nikoli dejala SAJ SEM TI REKLA!
Dejstvo je, da se svet vrti drugače, kot ko so bili majhni naši starši, še mi smo nekako drugače naštimani kot bodo naši otroci. Toda nekaj ostaja isto: naj bo pečica prevroča, ali hrib prestrm, da bi se s kolesom peljal navzdol, naj je treba obleči pulover, ker je zunaj mraz (mi gremo včasih tudi v pižami v vrtec, ker se ne želi obleči, pa kaj!), da je voda globoka – moj otrok lahko poskusi sam, jaz pa sem tam, “na dohvat ruke” kot so včasih rekli, da ga ujamem, če bo padel, da mu popiham rano na kolenu ali srcu, ga poljubim, mu rečem, da ga imam rada. In da bo lahko znova delal napake, ker je to pač življenje. Čupavo in dlakavo, se mi zdi, a ne?
T.
P.S. Poznam ljudi, ki otroke zavijajo v vato, ker menijo, da je to njihova odgovornost. Da morajo poskrbeti, da se otroku NIČ ne zgodi. A je naša odgovornost naučiti otroka, da bo sam poskrbel po najboljših močeh, da se mu nič ne bo zgodilo, da bo vedel, kje so meje življenja, zdravja in pameti.

Živjo, sem mama in to seveda nepopolna (in včasih grešim po vseh 7.napakah, katerekoli že bodo)- nobody’s perfect je že pred menoj rekel Garfield :).
Zanimivo pisanje; zanima pa me- ali si sama mama?
Ali

Mene pa zanima kaj bote na to rekle, evo vam primer: Otrok je star 4-5 let, hodi v vrtec. Vsako jutro se temu blazno upira, ker ve kaj ga v vrtcu čaka – 4 nasilni “prijatelji”, ki ga nenehno žalijo in pretepajo. Kaj boste storile v tem primeru? Posredovanja vzgojiteljic ne pomagajo, prav tako ne številni pogovori s starši malih nasilnežev. Mislite, da lahko psihično in fizično nasilje vzame otroku samozavest, ki bi ga mogla krasit v kasnejših letih, ko bi jo najbolj potreboval? Vsekakor je treba upoštevat dejstvo, da je eden proti štirim nemočen v vseh pogledih. Bi ga v tem primeru “zavile v vato” in ga prepisale v drug vrtec ali ne?Čakam na komentarje.

LP, miki

Prepisanje v drugi vrtec ali pa vsaj v drugo skupino bi v tem primeru ne bilo zavijanje v vato, vsaj po mojem mnenju ne. Ti na dogajanje v vrtcu – razen da posreduješ pri vgojiteljicah in starših – ne moreš vplivati, torej otroku ne moreš dati osnovne varnosti – ki je, kot sem napisala že v prejšnjem komentarju. Nasilni vrstniki so nekaj, kar je lahko nevarno – kaj delajo vzgojiteljice v vrtcu sploh ne pomislim!
Moj mali je od svojih vrstnikov mlajši za eno debelo leto (on 2, oni 3 in več), toda vzgojiteljica poleg neverjetne prijaznosti otrokom nudi tudi pravila igre in nasilje ter agresivnost ni dovoljeno. Otroci (14 jih je v skupini) se tega držijo, ker vedo, da ne deluje!
Moj primer, ki se mi tudi ne zdi zavijanje v vato – sina smo pred letom dni že vpisali v vrtec, ne bom povedala katerega, eden od LJ, pač. Vzgojiteljica je bila obup, otroci, stari od 13 mesecev do 2 let, pa drugega niso počeli, kot čepeli na tleh, se igrali s tremi igračami, ki jim jih je blagovolila dati s police (ostal je mela pospravljene), jedli in spali. K “sreči” je sine zbolel (en mesec po uvajanju ni bilo niti za drobtinico bolje), doma in pri babici je bil 6 mesecev, potem pa je šel v drug vrtec, z drugo vzgojiteljico, kjer se mi zdi, da je v dveh mesecih zelo napredoval pri ročnih spretnostih in v govorjenju. Težave ob uvajanju so trajale točno en teden, zdaj oddivja v igralnico napol preoblečen, včasih celo v kapi.
Torej – otroku moraš zagotoviti optimalno okolje, da se bo lahko razvijal. Nasilni prijatelji to zagotovo niso! Zavijanje v vato bi bilo, da otroku popustiš in da lahko ostane doma, obešen na tvoje krilo, in nikoli več ne gre v (DRUG!) vrtec. To je zavijanje v vato.

Jasno, da je v Mikijevem primeru potrebno ukrepanje (morda druga skupina v istem vrtcu, stroga prepoved nasilnežem, da se fantu približajo, morda tudi drug vrtec). Otrok se mora naučiti, kako naj rešuje svoje probleme. Nikakor se ne sme dovoliti, da bo žrtev nasilja. Če so problemi zanj preveliki, mora vedeti, na koga naj se obrne. Najprej na starše, ko bo odrasel, pa na policijo…To, da otroka prepustiš nasilnežem, ni zavijanje v vato

Še nekaj – agresivnost in žalitve lahko otroka oropata dostojanstva, predvsem pa je lahko kasneje zelo hud tudi na starše, ker ga pred tem niso obvarovali. Pa tudi sam bo morda ugotovil, da v določenih primerih agresija deluje in se je bo – napram šibkim – morda poslužil.
T.

Miki, iz tvojega prejšnjega pisanja se je dalo razbrati, da se ti je nekaj takega dogajalo; enako tudi moji sedaj 5-letni hčerki. In sem jo zavila v vato oz. jo zaščitila, ker je zadeva trajala več kot eno leto in prerasla meje normalnega zbadanja in tekmovanja med vrstniki…
Saj otroka vendar ne vozimo v vrtec zato, da ga bo tam vsak dan čakal nekdo, ki ga bo iz golega užitka tepel, zbadal, zmerjal, ščipal, praskal – in če je otrok nežen in nenasilen ter noče in ne zna odreagirati s silo, še vedno menim, da je dolžnost staršev postaviti se za otroka oz. mu pomagati do te mere, da se sčasoma zna sam postaviti za svoje pravice.
Pa čeprav bi bilo to zavijanje v vatko…
Saj sem napisala, da nisem popoln starš….
Ali

Seveda sem mama, imam krasno hčerko, ki že študira. Ko je bila mlajša, se nisem toliko ukvarjala s problemi starševstva ( ker tudi časa nisem imela ), a sem nekako vedno ravnala po svojem notranjem občutku in ( upam) večinoma pravilno. Seveda sem tudi jaz delala napake, nezavedno, nehote.
Te teme sem se lotila zato, ker opažam v svojem okolju in nasploh vse preveč zgrešenih pristopov. Starševstvo je izredno zahtevna in odgovorna funkcija, loteva pa se je vsak po svoje, brez znanja, na osnovi pridobljenih lastnih vzorcev iz otroštva ali pa, kar je še hujše, na način, s katerim pokriva neke svoje lastne čustvene primanjkljaje.
Zelo me prizadene, kadar opazim, da si ženska izbere moškega predvsem zato, da bo lahko imela otroke, ne pa zato, ker ga globoko ljubi. In potem se bolestno naveže na otroke, ki postanejo bistvo njenega življenja in kasneje živi življenja svojih otrok, ker svojega sploh nima. Da o moškem, ki je samo donator semena in sploh nima prave funkcije v družini, sploh ne govorim. In ker je moškega zavrgla, je v bistvu v ljubezenskem odnosu do svojih otrok, kar je zelo nezdravo ( posebej, če vzgaja sinove). Otroci vendar niso njena last!
Poleg tega nekatere dobre mame delajo napake, ker jim nihče ni povedal, kaj je prav in kaj ni.
Zato bi rada pomagala takšnim mamam, da bi lažje svozile skozi pasti in čeri odraščanja njihovih otrok. Jaz sem samo odprla teme, najboljše pa jim boste pomagale ve s svojim dragocenimi izkušnjami in spoznanji.
Saj si vendar vsi želimo, da bi naši otroci nekoč postali samostojni, srečni, samozavestni ljudje , kajne?

Prisrčen pozdrav vsem
Lenja

Miki, glede na to kaj ste že poiskusili brez uspeha iz lastnih izkušenj svetujem menjavo skupine, morda vrtca,…. Poprej se pa malo pozanimaj kam daš otroka, da ne prideš z dežja pod kap.
Eno je zavijanje otrok v vato, drugo pa pomoč pri krepitvi samozavesti.

Svetujem tudi relativno hitro ukrepanje.
Lep dan Ana

Pravilno si ugotovila, da sem pisal iz lastnih izkušenj. Pri meni se je to stanje nadaljevalo tud do konca 8. razreda OŠ, saj sem imel tiste 4 junake za sošolce. Naj ti tud iz lastnih izkušenj povem, da prepis v drug razred ali skupino ne pomaga dosti, saj so problemi na poti v šolo in iz nje ter med odmori. Takrat te noben ne more zaščitit, še najmanj pa se lahko iz tega kaj naučiš – kvečjemu, da je sila tisto, kar pomaga in potem to v kasnejših letih prakticiraš in s tem nabiraš potrebno samozavest. Sicer se sam tega ne poslužujem, saj si jo krepim na drugačne načine (nažalost dokaj neupešno). Tukaj potem pride do problema, ko starši spoznajo napako (če jo) in jo poskušajo popravit z “pravilnim” načinom vzgoje, ki pa je bil že v osnovi zgrešen. Določenih stvari se ne da spremenit in mislim da je v tem primeru najboljša rešitev prepis v drug vrtec ali šolo.

“…da je dolžnost staršev postaviti se za otroka oz. mu pomagati do te mere, da se sčasoma zna sam postaviti za svoje pravice.” – upam, da nisi pozabla da je ravno samozavest tisti faktor, ki te drži pri volji do življenja in pri takšnih stvareh, kot so “postavit se zase” itd. Kak se bo otrok, kljub tvoji pomoči (nažalost morda neuspešni) postavil za sebe, če ne pozna drugega vzorca kot – najbolj da popustim, da ne pride do problemov. Kot sem že omenil obstaja tud druga skrajnost ampak mislim da je še manj primerna kot ta druga.

LP, miki

Zdravo,

vse lepo in prav pri tvoji želji pomagati drugim, samo sama si povedala, da si ti tudi delala napake, da v času ko je tvoj otrok potreboval mogoče tudi drugačno obnašanje nisi imela časa za to. Zdaj pa pusti mamicam da delajo tako tudi one, vsaka dela tisto kar misli da je prav – instinktivno, kot praviš.

Sama sem mamica s tisoč napakami in tudi tisoč pozitivnimi stvarmi in pač na napakah se učimo in rastemo (duhovno).

Zato je moj predlog, da se malo drugače postaviš do mamic ki se ti “smilijo” ker delajo napake, pač..

Mogoče bi bilo dobro če bi zamenjala naslov teme na ZMOTE in ne NAPAKE, mal manj je agresivno, pa tudi ta tvoj post je med vrsticami precej agresiven, verjetno sama veš zakaj……..

Zdi se mi, da smo kot mame (in očetje) malce občutljivi, če nam nekdo pokaže, kakšno napako (oziroma zmoto) bi lahko zagrešili ali pa smo jo morda že. Okej, vsi delamo napake, to smo priznali, morda pa je dobro, da Lenjine predloge za diskusijo preberemo, premeljemo in pokomomentiramo ne le, da bomo lahko pokazali, kako pametni in zavedni starši smo, temveč zato, da bomo morda še boljši. Vsak starš, ki ljubi svoje otroke, dela in jih vzgaja po svojih najboljših močeh. Včasih so pota malce kriva, toda prav taki forumi in pogovori so lahko vzpodbuda nekomu, da dela dobro, ali pa pokazatelj, da je na svetu tudi drugačna možnost. Ali pa dve ali tri. Z mojim prispevkom zagotovo nikogar ne želim grajati, raznolikost mnenj daje barvu temu svetu, tu si želim le podajati svoje in prejemati izkušnje ter prepričanja drugih staršev. Ker smo pač vsi ljudje, a ne?
T.

Prav zanimiv odziv. Sama gledam na te napake kot na spoznavanje novega na poti k vzgoji otrok. Ne vem s kakšnimi problemi se bom srečevala, vendar so mi taki opomini v korist. Predvsem zato, ker spoznavam, kaj je tisto, kar lahko sama do neke mere izboljšam in vplivam na kvaliteto otrokove vzgoje, mu dajem zgled, ki mu bo kasneje koristil. Tako kot vsi se ne bom teh nasvetov držala 100%. Ker eno je teorija, drugo praksa. Ne bom razpredala kakšni so bili moji starši. Vem pa, kaj pomenijo takšne napake za otroka ko odraste in nima realnega pogleda na okolico. Vsekakor ne želim ponoviti njihove napake in so tile nasveti več kot dobrodošli.

Draga Nives,

sprejmem kritiko, vsaj deloma. Zmote so mogoče res boljši izraz.
Ni pa res, da se mi smilijo mamice, smilijo se mi otroci. Ker jim nekatere mame, ki se ‘motijo’, naredijo preveč škode in se potem zelo slabo znajdejo v življenju. Malo beri forume, takšnih Petrov je veliko.
Kar pa zadeva mojo agresijo, se temu boljše reče globoka prizadetost. Veš, v mojem najožjem okolju se dogajajo točno takšne zgodbe, kot sem jo opisala. Vsakodnevno sem priča grdim ‘zlorabam’ otrok v imenu ‘ljubezni’,poskušam pomagati, a naletim na gluha ušesa.

Zato bi rada na ta način pomagala, pravzaprav samo opozarjam na probleme.
Vsaka mama seveda lahko ravna po svoje.

Ste se kdaj vprašali, zakaj sploh imamo otroke? Zato, da bi nas osrečili in napolnili praznino, ki je v nas ali zato, da bi mi osrečili njih, jih naučili živeti in deliti srečo naprej?

Če se ti zdi, da delam škodo, bom odnehala.

Lenja

Živjo, Lenja, take in podobne “napake”, kot jim praviš (kot bi šlo za matematično šolsko) si po svojih besedah delala tudi ti. Napisala si tudi, da si se s hčerko v otroštvu (pre) malo ukvarjala.
Ali nisi morda tu ti zagrešila osnovne “napake” pa ti je zdajle malček žal?

Kot rečeno, sploh nisem popolna mama, kje pa, fakultete za starševanje pač še nimamo, kot ti se ravnam po instinktu, kako mi je uspevalo pa mi bo hči povedala čez desetletje ali dva… Če ga lomim, se ji opravičim, ji povem, da sem se zmotila, da sem samo človek…In hči me razume, me včasih celo potolaži in reče: ne sekiraj se, imaš pač slab dan :))

Težko je pridigati o starševstvu in opozarjati na neke napake, , ko pa miljon različnih staršev pristopa do miljona svojih različnih otrok z miljon različnimi pristopi.
In noben teh pristopov ni popolnoma napačen in noben popolnom pravilen. Starši smo ljudje, z otroci ne moremo (kljub poplavi vse bolj popularnih priročnikov za otroke in mladino) postopati po nekih navodilih za uporabo.

Res, Lenja, tele napake bodejo v oči- piši o zmotah ali drugačnih pristopih.
Lp, Ali

Draga Ali,

zelo se motiš. Ogromno sem se ukvarjala s svojo hčerko, jo vzpodbujala in ji stala ob strani v težavnih najstniških letih.
Če sem na kaj ponosna, sem predvsem na to, kaj je iz nje nastalo.
Samozavestna, uspešna, samostojna in predvsem srečna deklica, ki natančno ve, kaj od življenja pričakuje, ki si je znala izbrati
fanta, s katerim se odlično dopolnjujeta…
In največje potrdilo, da sem ravnala prav, dobim prav od nje, ko si želi, da bi njene bodoče otroke ( ko jih bo imela ), čuvala, ko bodo majhni, edino jaz.

Ne počutim se prijetno, ko se moram takole braniti.
Mogoče bom pa odnehala, saj nima smisla.

Lep pozdrav

Lenja

Jaz sem zelo hvaležna Lenji za to zamisel in pobudo, da bi vsak dan debatirali o eni napaki. Saj je vseeno, kako rečemo: napaka, zmota ali drugačen pristop. Namen je dober in zelo koristen, saj te spodbudi, da se malce zamisliš. Če dobiš več informacij, imaš na izbiro več možnosti za pravilno odločitev. Mislim, da Lenja nikogar ne sili, da bi ravnal po navodilih. Odločitev je naša. A zakaj bi živeli v nevednosti, če imamo možnost izmenjati kako izkušnjo?

No, upam, da se mi bo uspelo vključiti. Že dvakrat sem imela tekst napisan do polovice, pa je med tem prišlo novo sporočilo in me je seveda vrglo ven. Pogovor je od zavijanja v vato skrenil v druge vode. Morda bomo jutri imele novo temo? “Kdaj med mamami na forumu najpogosteje prihaja do nesoglasij”
Odgovor: 1. dojenje 2. različni vzgojni pogledi, ha,ha.

Kar se tiče samostojnosti, se strinjam, da je treba “trenirati” praktično od rojstva. Včasih smo zaradi sami sebe v tem
malce manj dosledni. Npr. jaz katastrofalno slabo prenašam packarijo, tako da sem samostojnosti v tem pogledu malce “omejila”.
V primeru maltretiranja v vrtcu bi zamenjala skupino. Prej pa bi seveda opravila temeljite razgovore z vzgojiteljico, drugimi starši, zlasti pa s starši otroka, ki maltretira druge. Ne smemo pa pozabiti tudi dejstva, da imajo nasilni otroci najpogosteje take vzorce obnašanja doma in jim je včasih potrebno (ali možno) pomagati.
Pozdrav!
Nina

Nives,

res ne bi želela biti groba, ampak zdi se mi, da si ti falila diskusijsko skupino. Nmen tele diskusijske skupine je, da mame (in očiji) neobvezno izmenjujejo mnenja o starševstvu; če nekdo vrže zanimivo drobtinjo, toliko bolje. Dokaz, da so Lenjine ‘napake’ zanimive, je obilen odziv, ki je visoko nad povprečjem.
Nives, jutrišnjo ‘napako’ kar preskoči. Pa bo življenje lažje.

Brez zamere.
Aja.