Hvala za vse odgovore imam pa se eno vprasanje Ali je zasvojenost bolezen? in kako zasvojenost pojmuje vlada in
zdravstvo.

Matjaž

Desetletja je veljalo, da gre pri odvisnosti od drog le za pomanjkanje motivacije, volje in moči osebnosti. S temeljitimi študijami naravnega poteka odvisnosti in z genetskimi, molekularnimi, nevrofiziološkimi in epidemiološkimi raziskavami je danes dokazano, da je odvisnost od drog bolezen z jasnimi in predvidljivimi znaki in znamenji.
Dodatni razlogi, zaradi katerih prištevamo bolezen odvisnosti med bolezni, pa so:
– Kljub različnim kulturnim, etičnim in socialnokonomskim okoliščinam obstaja jasna konsistentnost v anamnezi in znakih bolezni pri vseh posameznikih, ki so odvisni od drog.
– Tudi po dolgih obdobjih abstinence je velika možnost recidiva. Poželenje je pri osebi, odvisni od drog, tako močno, da vodi v nadaljevanje uživanja drog, kljub močno izraženi motivaciji in velikim socialnim pritiskom za prenehanje uživanja drog.
– Uživanje drog vodi do patofizioloških sprememb na možganih. Uživanje drog je tudi življenjski stil, ki pa zelo hitro povzroči strukturalne in funkcionalne spremembe možganov, ki so pri nekaterih genetsko predispoziranih pacientih lahko ireverzibilne.
– Bolezni odvisnosti so tudi v mednarodni klasifikaciji bolezni WHO in DSM IV uvrščene med bolezni (F 10 do F 19). Pri več kot polovici pacientov, po nekaterih študijah celo do 80 %, poleg bolezni odvisnosti ugotavljamo dodatne duševne motnje, ki jih je treba zdraviti sočasno z boleznimi odvisnosti. Tu seveda razne terapevtske skupnosti in komune ali druge alternativne oblike »zdravljenja« odpovedo.

Odvisnost je kronična, recidivirajoča in progredientna bolezen, pri kateri le približno tretjina vzpostavi trajno abstinenco, čeprav je tudi pri njih možnost povrnitve bolezni (recidiva) večja kot pri ostali populaciji.

Seveda pa tisti, ki z drogami še eksperimentirajo in od drog še niso odvisni, ne potrebujejo zdravljenja, ampak različne oblike psihosocialnih intervencij. Tudi nekateri že odvisni zmorejo vzpostaviti abstinenco brez zdravljenja, in ker nimajo pridruženih duševnih ali telesnih bolezni, ga tudi ne potrebujejo, čeprav ti brez različnih psihosocialnih intervencij oz. socialne rehabilitacije abstinence ne zmorejo vzdrževati. Dobro je znano, da so tako razvoj bolezni odvisnosti kot zdravljenje in rehabilitacija dolgotrajni in pogosto tudi doživljenjski proces.
Svojci tistih mladostnic in mladostnikov, ki z drogo šele eksperimentirajo, v veliki večini iščejo pomoč v mreži javne zdravstvene službe, saj programi terapevtskih skupnosti in komun zaradi načina njihove obravnave in nezmožnosti obiskovanja pouka za vse te mlade ljudi ne pridejo v poštev ter je za njih bistveno bolj smiselno, da poiščejo pomoč v kraju, kjer živijo in se šolajo.

Upam, da ste z odgovori zadovoljni, lahko pa pokličete v svetovalnico Odsev se sliši na Gornjem trgu 24 v Ljubljana in pri tem uporabljate brezplačni telefon 080 6373.

Veliko sreče, Odsev se sliši

Mislim da to ni čisto tak:) V prvi fazi, ko zasvojenec poskusi drogo še to ni bolezen (mogoče bolezen ki temelji na psihični bazi), šele kasneje se razvije v fiziološko potrebo kar vodi v bolezensko stanje.