mrtvorojeni otrok
Prijateljici se je teden pred rokom zalomilo. Na pregledu so ji rekli, da je nekaj narobe in jo poslali v porodnisnico, tam pa takoj rodit, a otrok je bil mrtev ze v njej. Kako naj ji pomagam. Sploh noce govoriti in se nas vseh izogiba. Se vecji problem je, da smo tri prijateljice, prva je rodila aprila, jaz avgusta, ona pa bi morala novembra. Ali naj ji sploh hodim pred oci s svojim fantkom ali naj se je izogibam? Zdi se mi, da izogibanje ne bo pomagalo, konfrontiranje pa se mi tudi zdi prevec bolece. aLi naj se skusam pogovarjati z njo o tem ali naj cakam, da bo sama kaj rekla?
Vida
Moraš ji dati čas, da preboli svojo bolečino. Čas celi vse rane. Življenje je včasih zelo kruto in nas na vse mogoče načine preizkuša. Veliko časa ji bo hudo, še posebno, ko bo gledala vajina otroka kako odraščata. Ob smrti otroka, pa čeprav se nista niti utegnila spoznati, ostane rana, ki se celi vse življenje.
Če ste res dobre prijateljice, se vama bo prijateljica čez čas odprla in zlila bolečino, da si bo vsaj olajšala dušo. Takrat ji stoj ob strani in ji pomagaj.
Zdravo,
prav pretreslo me je tole, moja mami je izgubila 2 x tako otročka pri porodu. Prvič sem bila stara 9 let in je rodila mrtvorojenega otroka, drugič sem bila stara 13 in je rodila in čez nekaj ur je otroček umrl. Od takrat sem imela žive traume glede nosečnosti, porodov, majhnih otrok, strašno me je bilo strah da se bo kaj hudega tudi meni zgodilo. MOja prva nosečnost je šla narobe, druga je srečoma končala srečno.
Ta zgodba mi je odprla stare “rane”, vem, da smo vsi skupaj doma vse živo skrivali od mame, kakršne koli zgodbe o otročkih, reklame na TV, v revijah, in srce se mi je trgalo ko sem jo gledala, zelo, zelo dolgo časa………..
Kaj naj ti rečem, ne vem, v grlu imam kepo ko si pomislim, kako se ženska počuti………….
pa lep pozdrav
Draga Vida!
Tudi moj prvi sin je umrl že v meni in se rodil mrtvorojen. To je bila moja zelo travmatična izkušnja, ki sem jo s pomočjo moža in res dobre prijateljice uspešno prebolela. Sedaj imam hvala bogu že drugega sina, ki je dopolnil eno leto.
Zaradi lastne boleče izkušnje lahko razumem, kaj doživlja tvoja prijateljica. Sama sem imela obdobja, ko sem ob pogledu na nosečnico ali dojenčka lahko samo jokala, včasih pa sem se spet lahko normalno pogovarjala. Glede na to, da si ti sedaj noseča, je verjetno tvoji prijateljici sedaj zelo težko komunicirati s teboj. Verjetno ima občutek, da ti pač ne moreš razumeti, kako je njej, saj si v veselem pričakovanju. Vseeno pa mislim, da je ideja, da ji pustiš sporočilo, da te lahko pokliče, kadar želi, še najboljša. Tako ji boš dala možnost, da te bo v trenutkih, ko bo sposobna komunicirati z nosečnico, lahko poklicala. In,ko te bo poklicala, ti svetujem, da jo samo poslušaš ter ji ne daješ nasvetov kot so: “Čas celi vse rane, saj si še mlada, boste že imeli drugega, pozabi,…”
Dejstvo je namreč, da je njen otrok mrtev in kljub temu, da jih lahko ima še veliko, tega več ne bo nazaj. Z njegovo smrtjo se bo morala soočiti, jo sprejeti in šele potem bo lahko nadaljevala “normalno” življenje.
Svoji prijateljici lahko posreduješ tudi mojo številko (tel. 041-253-448), da me pokliče, če se bo želela pogovarjati o svoji izgubi. Sama sem za pogovore na razpolago tudi vsem drugim mamicam, ki jim je umrl dojenček. Srečno!
Lep pozdrav
Ravnokar sem prebrala te vrstice in solze so se mi nabrale v očeh, saj sem v mislih ponovno doživela bolečino izpred 8-ih let. bila sem v 35 tednu nosečnosti, že na porodniškem dopustu, ko se mi je pripetilo isto. Mrtvorojen otrok. Zdravnik je rekel, se zgodi 1x na nevem koliko tisoč primerov, ampak zakaj se je meni???
Cel mesec sem se zaprla v stanovanje, niti praga nisem prestopila, nisem sprjemala klicen ne obiskov, razen partnerja, ki pa je žal odhajal v službo jaz pa sem ostajala dopoldne sama. Za umret ti povem. Potem sta me nekoč s prijateljico dobesedno postavila pred vrata in prepričala da smo odšli na skupne počitnice v tujino. prijateljica s osnovnošolsko hčerko in midva s fantom.
Potem se je začelo premikati na bolje. Šla sem med ljudi Odrasle- ne med otroke, dojenčke, ker je preveč bolelo.
Tudi ti ne hodi k njej z dojenčkom, ker se te bolečina ni niti malo dotaknila. Vem da poskušaš razumeti, ker je prijateljica vendar niti približno ni isto kot če to doživišč.
Težko je bilo ko je bilo treba v službo. Nov šok. sodelavka je rodila en mesec pred mano, zdravo punčko, ki jo je hodila kazata v našo pisarno. njen mož je rekel da se bom morala slej ko prej navaditi na to!!!
Bodi nežna z njo, potrebuje veliko razumevanja, ne vsiljevanja.
No čez pol leta sva se odločila s partnerjem da ponovno poskusiva, in čez leto sem rodila zdravega fanta ki ima že sedem let, imam pa tudi 2,5 letno hčerko.
Vse bo še OK samo volja in pogum. Lahko se mi še javiš. Pa tudi prihateljica lahko. Zdaj ravno odhajam.
Pozdravi jo v mojem imenu.
lep pozdrav,nevem kako naj zacnem, ko sem to brala me je zabolelo srce,tudi jaz sem lani dozivela isto in tega ne zelim nobenmu- niti naj hujsemu sovrazniku,bilo je zelo hudo ker sem pred porodom zvedela da je mrtva in nisem imela moci za porod ker nisem vedela za kaj naj se trudim…toda zanima me ce kdo ve kako je z obdukcijo ker so mi rekli da bom dobla po posti v roku 2 mesecev zdaj je pa mimo ze 8 mesecev,obdukcija pa je bla zato ker ni bilo na pogled nic narobe z otrokom.zato me zanima ker sem noseca vstopam v 7 mesec in me je zelo strah,iskrene sozalje zelim vsem mamicam ob takem teskem trenutku,jaz vam dam svoj msn ce si katera zeli dopisovati [email protected] lep pozdrav
Jaz sem svoji prijateljici rekla, da naj ne hodi k meni s svojim otrokom, saj takrat nisem bila sposobna taksnih stikov.
Sem pa zelo potrebovala stike z ljudmi, ki bi me bi bili pripravljeni poslusati ali vsaj sprejemati mojo zalost. Zal jih ni bilo.
Verjetno imas veliko dela s svojim otrockom, pa vendar ce imas moznost, pojdi do nje sama. Povabi jo na kavo, daj ji vedeti, da si tam.
CE bi takrat meni prijateljica poslala SMS, da naj jo poklicem ce jo bom rabila, tega ne bo storila. Sem pac taka, da tezko prosim za pomoc. Mi je pa veliko pomagalo, ko je potem druga prijateljica sama prisla do mene, me je klicala, se pogovarjala z mano vse sorte, mi dala obcutek, da je tam zame.Predvsem pa mi je dala obcutek, da ji ni tezko govoriti z mano, da se ji zdi normalno, da zalujem in da sem taksna kot sem takrat pac bila.