Drage moje:
vprašanje je družinska postelja. Moj mali Svit je bil pač dojenček, ki ni hotel spati. Zbudil se je po 17-krat na noč. Prve tri, štiri mesece je bilo še v redu, ker sem imela njegovo zibko pri svoji postelji in sem ga itak dojila. Potem pa je zibko prerasel in je šel spat v posteljico, ki v najino spalnico ne gre – živimo v stanovanju, ki sicer ima dve sobi, sta pa zelo majčkeni. Po dveh tednih sem bila totalno izčrpana zaradi nočnega letanj sem in tja, zato je mož privolil, da mali spi pri naju. Ker sva se zvečer (čez dan pa ne več) dojila nekako do 18 meseca, je to kar ustrezalo tudi meni. Zdaj se ne dojiva več, vendar je sin še zmeraj v najini postelji. Četudi zaspi v svoji, po dveh urah pricaplja k nama. Imate kakšno idejo, kako bi ga na najmanj travmatičen način navadila na njegovo posteljo? Morda pa bo sam prerasel to željo? Zdaj je v fazi “pusti, mami, bom sam” in morda bo prišla na vrsto tudi postelja?
Tinka

Ja, če te malo potolažim, imam podoben problem, le da je moj sin star že tri leta in pol. Ko je bil dojenček, je vedno spal v svoji posteljici, ki je bila pri nama v spalnici. Zbujal pa se je skoraj vsako noč 1-2x. Pred enim letom smo spalnico peselili v drugo sobo in od takrat ponoči pride k nama (ima že veliko posteljo in ne leze čez ograjo). Mogoče se zgodi, da 2x na teden prespi celo noč v svoji postelji. Problem je v tem, ker imava z možem klasično francosko posteljo, ki je kar dosti ožja od zakonske in smo potem vsi trije kar malo na tesnem, poleg tega marca pričakujemo novega družinskega člana. Kaj bo šele potem?
Zaenkrat položaj rešujemo tako, da ga ponavadi mož spečega odnese nazaj v njegovo posteljo. Upam, da se bo stanje izboljšalo, ko bo malo večji, čeprav mi je direktor povedal, da njegov sin, ki je v 8. razredu, še vedno vsako noč pride k njima.
To je šele kriza, kaj?

Počakajva na kakšen uporaben nasvet.

LP

Edini nasvet, ki ga imam zdaj jaz zate je: navadi otroka, da te bo poklical, ko te bo potreboval, da pri tebi, razen v nujnih primerih: bolezen, noče more ipd ne bo spal in to preden boste dobili drugega. Kajti, če bosta z možem z navajanjem na spanje v lastni postelji pričela šele mesec, teden pred ali celo z rojstvom novega otroka, bo to povezal z njim in zamera bo mnogo večja!
Sama nimam še namena imeti drugega, a dejstvo je, da moram stvar rešiti preden bo kriza. Ali pa se preprosto midva z možem preseliva v otroško posteljo, ha, ha.
T.

Še nekaj!
Kaj pa če bi otrokovo posteljo preprosto prestavila k svoji – jaz bi, pa ni prostora, – da bi sicer spal v svoji postelji, pa hkrati na dosegu roke, ki ga pomiri. Vidva pa bi tudi imela dovolj prostora, saj bi bila postelja zdaj en velik jogi!
T.

Jaz se ne sekiram- skoraj vsako noč se pretihotapi v najino posteljo ali dva otroka.Zjutraj šele ugotavljam. kateri se je prišel cartat.Problem je takrat,ko pridejo vsi trije-takrat smo vsi polomnjeni.
Mene ne moti,da pridejo k nama, ko bo čas,se bodo že odvadili. Najstarejši je star 12 let in pride le redko,morda če grdo sanja…

Za vaju z možem je to velik problem, za otroka pa ne. Nič ni lepšega, kot se nežno pocrkljati v maminem in očkovem objemu. Pustitega, še prekmalu bo ograsel in zletel iz vajinega gnezdeca. Potem pa si bosta rekla……..

preostali svet spi v družinskih posteljah, razen zahodna civilizacija dela iz tega probleme, kdaj ali če sploh spustiti otroka v posteljo. otrok potrebuje občutek varnosti, ki mu ga ponoči najlažje nudimo, če spimo skupaj.
Prijateljica ima štiri otroke in oooogromnoooo družinsko posteljo, na kateri spijo vsi skupaj od sedemletne deklice do enoletnega otročička in še vsi vmes.
Jaz v svoji družini prakticiram trenutno samo še z najmlajšim, štiriinpol letnim otrokom, da spi z menoj, šestletna deklica pa je pred pol leta sama zapustila družinsko posteljo in se preselila k večjemu bratu , tako , da spita sedaj na pogradu. Mislim, da otrok sam prerase to potrebo in da je lepo, da se mu omogoči spati skupaj s starši , če to želi.
Karikirano rečeno: nobena živalska samica ne vlači svojih mladičev spat ven iz brloga, ampak se pri spanju tiščijo mamice .

Pozdrav!
Nimam se izkusenj (se cakamo, cez tri dni imam rok), v knjigi Otrok od rojstva do sole pa sem prebrala, da pomaga, ce ga das spat v spalno vreco (tako, kot jo dobis npr. v paketu C). Tam pise, da je dobro s tem zaceti cimprej.
Veliko srece, Vesna

Pozdravljeni!

Mi smo spali skupaj skoraj do pubertete.
Seveda, ko sta bili že starejši, sta zaspali v svojih posteljah, ponoči pa sta se pretihotapili k nama.

Torej ti drugega kot počakati do pubertete ne morem svetovati.

lp

Tudi sama imam pozitivne izkušnje z družinsko posteljo. Menim, da je nekako naravno, da otrok spi s starši, saj je primerjava z živalskim svetom zelo dobra. Tudi pri nas smo dolgo spali skupaj in uživali v medsebojni bližini, otroška postelja pa je samevala. Nismo poznali nočnega vstajanja oziroma prebujanja ali celo morečih sanj. Otrok je zaspal miren in zadovoljen. Nikakršnih dud, cunjic ali drugih tolažilnih sredstev ni potreboval. Če je bilo treba, je brez problema zaspal pri babici, pa tudi samostojno spanje v vrtcu v naravi mu ni delalo nobenih preglavic.

Naš fant spi v spalni vreči od šestega meseca, pa ga to čisto nič ne ovira, da ne bi spal pri nama.

Dokler je bil sin še v spalni vreči, smo imeli tudi skupno spalnico, poleti, ko je bilo precej vroče, pa sem ga dala spat brez spalne vreče. Jeseni, ko smo spalnico preselili, pa tudi pod razno ni hotel več v vrečo. Sem pa tudi jaz že slišala za primere, ko spalna vreča ni nobena ovira, tudi če je zapeta na hrbtu in ne spredaj, kot je mišljeno.

Spalna vreča je odlična,kar se tiče odkrivanja,to je pa tudi vse.Moj sin je v njej plezal iz stajice,hodil po stanovanju in nekega jutra je vstal,odklenil vrata in se poskušal po stopnicah.Še dobro,da sem ga takoj ujela.

Tudi naša dveletnica že dobro leto spi pri nama – pardon, pri meni, mož se je odselil v dnevno sobo, saj ga je bilo strah, da bi jo ponoči “povaljal”. V začetku je bilo vse lepo in prav, mala je lepo spala, jaz sem se spočila, ker mi ni bilo več treba vstajati in jo nositi sem in tja, mož se je spočil, ker ga ni bilo več strah. Toda kar naenkrat se je pričela ponoči spet prebujati, vpiti, jokati, zahtevati (in tudi piti) mleko – celo po dvakrat na noč. Nič več nisem naspana in spočita, tudi mož se prebuja, ker revica tako kriči. In vaš nasveti?

Draga Zala!
Kakšnega večjega nasveta ti ne morem dati. Morda le, da se v življenju dveletnika dogaja toliko stvari, da tvojo hčerko ponoči malce preganjajo. To imamo ravno mi spet na nočnem redu. Mož je sicer še v postelji, čeprav nam zmanjkuje prostora, sama pa sem neprespana, ker se mali sredi noči zbuja in mi sede razlaga stvari, ki jih je doživel v vrtcu. Potem ga samo poboža in ga vprašam, če bo še ajal, reče, da bo, se obrne, vleže in spančka naprej. In tako tudi po 4krat na noč. bo že.
Se morda v hčerkinem življenju kaj dogaja ali pa se je zgodilo pred kratkim: vrtec, varstvo, bolezen, je bil na urniku kak hujši prepir? Morda se v njeni mali glavici vsa zadeva še ni predelala in boš imela še nekaj časa težave. a bo minilo.
Ker se spet želi dojiti, se očitno nekaj dogaja, ker se ponovno tolaži z dojko in vzpostavljastik z mamico, da se bo počutila varno.
Pomisli!
T.

Moja 8-letna hči Zala je od 10 dneva starosti spala celo noč in nikoli ji ni padlo na pamet, da bi želela kaj drugega kot svojo posteljo. Od uspešne vzgoje se je kar kadilo…Druga hči Mariša je bila že bolj podobna vašemu Svitu; ko sem šla v službo, se je zbujala po 15 krat na noč, hvala bogu -pristala v zakonski postelji in čudežno spala celo noč. Kasneje se je rodil še Aljaž, ki je imel krče, tulil je cele noči, se dojil in dojil, pri sedmih mesecih pričel z napadi trme, shodil z desetimi meseci, počel vse mogoče neumnosti in seveda ves čas od rojstva spal v zakonski postelji (v prvih dneh smo sicer poskušali s posteljico, a je bilo dojenje bistveno lažje izvajati v zakonski postelji). Pregnal je celo Marišo, ki je pri 4,5 letih starosti nekega večera milo prosila, če gre lahko v svojo posteljo (saj Aljaža po 2 letih skupnega vrtenja, obračanja in teženja ni mogla več prenašati – fant je iz novorojenčka zrasel v dvoletnika). Seveda smo ji dovolili. Aljaž je sedaj star 4 leta, spi z nama, brca in se obrača, a se ne zbuja. Včasih se jaz ali mož odseliva k Mariši, ki spi tako nepremično, da jo imaš lahko tudi za vzglavnik. No ja, vesela novica pa se kaže na obzorju: Aljaž je v preteklem mesecu že dvakrat vprašal, kdaj bo “smel iti v svojo posteljo”. Mislim, da se bo v kratkem odločil…
Pozdrav!
Nina

Nina, hvala za te besede, se mi zdi, da bo tudi pri nas kmalu tako. Namreč, na strop njegove sobe in na vzglavje od posteljice smo morali nalepiti fluroscentne zvezdice, ki jih je dobil za rojstni dan. Zdaj ves večer preleži v temni sobi v posteljici in jih gleda. Morda mu bo uspelo kmalu tako tudi zaspati?!?
Lep pozdrav tebi in družinici
Tina