Ko plod odmre….
Pozdravljeni,
moji mlajši sestri (28), ki jo imam zelo rada, je ginekologinja na pregledu povedala, da ji je odmrl plod – bila je v 3.mesecu prve nosečnosti – in jo precej brezčutno – češ, to je gola rutina, vsaka 4.nosečnost se tako zaključi – napotila na čiščenje…..
Mi morda lahko pomagate z nasveti, kako in s čim naj ji stojim ob strani, kaj bi ji najbolj pomagalo……
Hvala,
Ali
Na koncu vsakega tunela je svetloba in skoraj zagotovo bo tudi tvoja sestra nekoč srečna mamica. Ravno včeraj je bilo deset let, ko sem tudi sama v tretjem mesecu doživela spontan splav. Naslednja nosečnost je potekala brez najmanjšega problema, porod je bil lahek in otrok zdrav in živahen. Poznam več mamic, ki se jim je to zgodilo tudi večkrat, a na koncu se je vse dobro izteklo. Le korajžno!
Tudi meni se je zgodilo enako in to ne enkrat temveč dvakrat.Prvič sem še nekako sprejela, pač se zgodi….drugič pa me je potrlo.Nisem mogla prenehat jokat, in ko sem vidla svoje prijateljice z dojenčki, me je žrlo od ljubosumja.Po mojem rana ostane celo življenje, zaceli se ne nikoli, temveč se samo sprijazniš, da je pač vrjetno en “pameten” razlog, da je do tega prišlo.Pusti jo, da se zjoka, in da krivdo na vse mogoče.Nato se pa z njo pogovori oz. pusti jo da naj ti pove kaj čuti. Meni je pogovor pomagal, čeprav sem rabila nekaj časa, da sem o tem spregovorila….Takrat mi je zelo stal ob strani partner in priznam, da brez njega, ki me je tolažil in “vlekel” ven ne bi preživela…..
V tolažbo naj ji bo res, da ni edina, ki se ji je to pripetilo! Jaz sem sedaj ponovno noseča in to v 14.tednu.Me je zelo strah, ampak dala sem si v glavo, da tokrat bo vse uredu……vem da bo!!!!!Samo korajžno!!!!!!!!!!!!!!!
Lep morski pozdrav!
Zdravo!
Verjetno bo res, da se vsaka 4. nosečnost tako konča, čeprav so zdravniki včasih prav brezčutni, ko te obravnavajo.
Meni se je to zgodilo trikrat! Prvič so me obravnavali čisto rutinsko – kot po tekočem traku na čiščenje. Nato eno leto nisem zanosila in sem dala skoz en kup preiskav ter eno laparoskopsko operacijo (korekcija jajcevodov). Potem sem zanosila in spet je plod odmrl, nakar mi je uspelo roditi hčerko. Po hčerki sem spet enkrat splavila, ko so končno ugotovili, da imam pregrado (septum) v maternici. Ko so mi ga odstranili, sem rodila sina in sedaj sem spet noseča.
Lahko verjameš, da sem bila vsakič zelo obupana, vedno pa sem verjela, da če lahko zanosim, bom enkrat tudi rodila, saj danes medicina veliko zna. Vedno pa je tudi pomagalo, če sem se lahko s kom pogovorila. Pri tem sem ugotovila, da ima podobne težave kot jaz, ogromno žensk (prej si tega ne moreš predstavljati, ker tega vse tudi ne razglašajo). Sem pa bila tudi zelo vztrajna pri poskušanju in pri ginekologinji, da me je dala na vse preiskave.
Povej svoji sestri, da nikakor ne sme obupat, da enkrat res ni nobenkrat. Gotovo bo pri njej naslednjič vse v redu in naj čim prej spet poskusi.
Pa veliko sreče!
Pozdravljena!
Edino, kar ji bo pomagalo je, da se bo pogovorila s tistimi, ki se jim je to že zgodilo in so kasneje spet zanosile, donosile in rodile. To je edini način. Vse tolažbe v stilu, “bolje, da je že narava sama uredila”, pa čeprav so do neke mere resnične, ne pomagajo.
Tudi meni, oziroma nama z možem se je to zgodilo lani v 12. tednu in bilo je hudo. Tri tedne pred poroko, vozila sem se 50 km daleč v službo, vse je bilo prenaporno. Lahko je bila tudi kromosomska napaka. Saj je vseeno. Veselila sem se otročka, videla utripanje srčka na ultrazvoku. Pomagalo mi je, ko mi je teta rekla, da ko bom držala naslednjega otročička v naročju, si bom lahko mislila, da tega ne bi bilo, če bi bilo takrat vse v redu. Ampak tisti je bil moj prvi otročiček.
Kasneje sem imela ciste, vodne, ko so se pozdravile, sem brez problemov zanosila, zdaj pa sem še štiri dni pred rokom in se res lahko veselim. Takoj po posegu so mi povedali, naj najmanj 3 mesece ne zanosim. Meni se je to zdela cela večnost.
Poznam še veliko žensk s podobno zgodbo in večina od njih zdaj že veselo pestuje.
Naj ne obupa, naj se izjoče, počiva in načrtuje.
Če le lahko, naj menja ginekologinjo. Tej bo težko zaupala v naprej.
Vse najlepše ji želi Vesna
Tudi meni se je isto pripetilo letos avgusta. Na UZ ginekolog ni videl utipa, čeprav sem bila že 8. tednov noseča. Čez en teden sem imela abrazijo – čiščenje. Preživela sem hude travme, vendar sem se ob pomoči moža in razposajenega dveletnega sinčka pobrala in stvari so tekle naprej.
Točno čez en mesec sem dobila menstruacijo.
Po navodilu ginekologa sem dva meseca počakala – priznam, da je bila to dolga doba.
V mesecu oktobru sem zanosila in to kar v prvem poskusu.
Sedaj sem v 5. tednu nosečnosti. Zelo me je strah, vendar si pravim, saj tokrat bo vse v redu in upam, da bo res tako.
Enako želim tudi tvoji sestri in vsem mamicam, ki si želijo otročka.
LP, Lina