Kako lepo je biti mama.

Čeprav je bil dan naporen in se je marsikaj do večera zgodilo, si pred spanjem le vzameš čas, se vsedeš na posteljo svojih treh otrok, jih nežno pobožaš po glavici in jim rečeš:”Rada vas imam in vi ste sonce v mojem življenju.” Če tega ne rečeš, se ti zdi, da se tisti dan sploh ni zaključil.

Kakšno navado pa gojite vi?

Včasih sem sita celodnevne rutine, pa tudi večernih ceremonij, a ko se umirim in najprej preberem pravljici mlajšima dvema, ter ju zmasiram in ob njima ležim, da zaspita, potem pa se posvetim še starejšemu, ki je star že 11 let in tudi njemu kaj lepega povem za sproščanje, ga božam in masiram podplate, da v miru in pomirjen zaspi. Uh, nato pa sem srečna, ko jih vidim speče in zadovoljne in si rečem, bravo, spet si uspela v miru in lepo pospremiti v spanje svoje najljubše. Ter pozabim na to, da sem v sebi morda še pred uro tečnarila in bila že sita večne rutine, ki bo kmalu minila. Še nekaj let, še malo in nobenega dela ne bo več zvečer, nobenemu ne bo treba zobkov umivati, pa pravljic brati, pa si rečem, kaj bom pa počela potem? A ne bo dolgočasno preživeti preostanek življenja brez večnega direndaja? Vsak večer sproti jim rečem hvala, ker so prišli v moje življenje in se vsak dan sproti učim od njih potrpežljivosti, tolerantnosti in brezpogojnega dajanja.