Imam petletnega sina. Zelo čustven otrok je, zelo dojemljiv in navezan. Pred letom in pol smo dobili še enega fantka, ki ga je zelo lepo sprejel in lepo se razumeta. Po lanskoletnih precej hudih težavah starejšega pri prvem vstopu v vrtec, smo bili letos zelo zadovoljni, ko je pričel kazati znake, da je v vrtcu letos zadovoljen (je tudi zelo družaben otrok).
Žal pa so letos nastali malo drugačni problemi. Njegov najboljši prijateljček, s katerim prijateljuje v bistvu že od rojstva, je postal muhast in poskuša z njim kar malo manipulirati. Če mu ne posodi igrač ali ne dela ravno tako kot je všeč njemu, mu pravi, da se z njim ne bo igral. In čeprav je bil prej sin zelo samozavesten otrok in je znal uveljaviti svojo voljo, sedaj postaja zelo nesrečen in prijateljčku v vsem skuša ugoditi in mu popušča. Prijateljček pa to v izdatni meri izkorišča. Z otrokom sem se pogovorila, mu razložila, da ima tudi druge prijatelje, vendar je vse zaman. On trmasto vztraja in hoče le njega. Sedaj se prijateljček tudi v vrtcu, kjer sta v isti skupini, noče več igrati s sinom (imam občutek, da mu je strašno všeč občutek nadvlade, ki jo ima nad sinom), niti sedeti za isto mizo, in sin je strašno nesrečen in zjutraj imamo hude težave, preden gre v vrtec. Prijateljček je v zadnjem času postal precej agresiven, ko so se zadnjič igrali v peskovniku, sem slišala, kako je (povsem brez razloga) skušal pripraviti še enega fantka, da bi skupaj natepla mojega sina, ki je stal kot vkopan, ker mu ni bilo jasno, zakaj – ko pa sta vendar taka prijatelja! Sin je zelo umirjen in bister fantek, in se mi smili, ker mora tako zgodaj občutiti borbe nadvlade in prevlade.
Ker vem, da morajo otroci sami urediti zadeve med seboj, sem nekaj časa poskušala pustiti stvar, vendar se mi zdi, da vse skupaj že prerašča meje. Nikomur še nisem omenila, niti prijateljčkovi mamici (s katero se dobro razumemo), niti vzgojiteljici…
Kaj svetujete? Ima kdo podobne probleme?

Živjo, Maruška, dve leti so nas pestile enake težave. Pisala sem tudi v forum –
(http://med.over.net/phorum/read.php?f=11&i=3316&t=3301)
Preberi, morda ti bodo odgovori v pomoč…
Lp, ALi

Hvala, Ali. Sem prebrala. Je kar nekaj zanimivih misli. Ubadam se z mislijo, da bi se najprej pogovorila z vzgojiteljico. Da bi sina morda malo bolj usmerjala v igro tudi z drugimi otroci, čeprav sem kar malo v dvomih, da ga bo prepričala…. Sin zna biti zelo trmoglav in zna doseči svoje. Tudi zato mi ni jasno, kako lahko nekdo tako dobesedno manipulira z njim. Kot sem uspela izvedeti – zelo težko kaj uspem izvedeti od njega – je njegov prijateljček postal zelo pomembna oseba med otroci v vrtcu in bi bili vsi radi njegovi prijateljčki…. Fantek je precej agresivne narave – policaji in vojaki in bombe in zapori – in sin ga poskuša zdaj v vsem posnemati. Ko se igramo sami, beremo in rešujemo uganke, rišemo, sestavljamo kocke in puzzle, ko sta skupaj onadva, se sliši samo še bum bum bum ta ta ta. Bi razumela, saj sta fantka, vendar pa ta agresivnost zdaj včasih že mace preraste otroško igro in otroško ravskanje preraste v udarce in pretep, ki se konča z jokom. Bi po svoje še vedno razumela, če bi bil tu kakšen konkreten razlog, tako pa prijateljček pretepe začenja zaradi pretepa. Ko smo to prvič doživeli in sem videla, kako šokiran je bil sin, sva mu z možem skušala dopovedati, da se mora braniti in da naj udari nazaj. Čeprav je sedaj še vedno šokiran, ko se recimo prijateljček odloči, da ga bo udaril, se sedaj brani. In ker je močnejše konstitucije kot prijateljček, je ponavadi prijateljček tisti, ki mora odnehati. Sama sem se odločila, da vsaj do določene mere ne bom posredovala (seveda ju ustavim, če pretep postane preveč nasilen). Hudo mi je, ker sta bila včasih res dobra prijatelja in sta se znala igrati, velikokrat smo tudi skupaj kam šli…. Zdaj se dogaja to, da prijateljček sina “kaznuje”, če ga ne vzamemo s seboj na družinski izlet….
Ne vem, kaj pa se dogaja v vrtcu. Vem, da nasilja tam ne dovolijo, vsaj fizičnega ne, skrbi pa me psihični teror.
Oba z možem sva šokirana nad tem, kako že tako majhni otroci lahko izvajajo psihični teror nad sovrstniki. Sinu bi rada pomagala tako, da bo najbolj zadovoljen. Vem, da prav veliko vzgojiteljica ne more veliko storiti, da je le sin tisti, ki si lahko pomaga sam. Kako naj mu dopovem, da njegov prijateljček ni bog in da so še drugi otroci, s katerimi se lahko (morda še bolj kvalitetno in vsakakor manj nasilno) igra?

Primi otrokap a ga pelji v drugi vrtec brez razmišljanja. S tem mu lahko narediš samo dobro za prihodnost. Iz svojih izkušenj vem da ti to lahko prnese grde posledice na samozavesti in notranji nemir ki se ga nikoli ne rešiš. Otrok ti bo hvaležen!

Lep pozdrav!
Vse stvari, ki ste jih napisali Maruska, so mi popolnoma znane.Mi imamo namrec puncke, vendar niso stvari popolnoma nic drugacne.Nekdo hoce vedno biti “leader” in to so ponavadi otroci (kasneje pa odrasli ljudje), ki imajo probleme napacne vzgoje,komplekse.Lahko ga doma vzgajajo kot “boga” in ta bog potem pride v vrtec in se ima tudi tam za nekaj vec.Lahko pa se enostavno hoce dokazovati in publika mu to dopusca.
Pri nas je bilo tako, da so lansko leto bile 3 deklice(med njimi ena nasa) vedno skupaj in se zelo dobro razumele.Letos sta odsli 2 v solo in nasa je ostala sama.Morala si je poiskati drugo druzbo.Naletela pa je ravno na to, kar ste vi opisovali.Ena od deklic je hotela biti vodja in je ostale podkupovala z bomboni, da so bile ostale deklice z njo.Nasa tega ni marala, zato so jo izlocile!Jaz sem ji enostavno dopovedovala, da se jo naj izogiba.Vzgojiteljica, pa mi je svetovala, naj ne posegam v njeno osebnost.Naj jo ne silim delati necesa, kar ni njena presoja.
Lahko mu vi se tako govorite, bo on naredil tocno tisti, kar se bo njemu zdelo prav.Le vam vec ne bo nicesar povedal!
Ampak zakaj se vam zdijo te stvari tako cudne.Svet je vsak dan bolj krut in vi mu ne boste mogli vedno stati ob strani.Prej se bo znal postaviti zase, bolje bo za sina.Vse to kar dozivljate, pa je sele zacetek.Sam si mora najti postor v druzbi.
Vem pa, da boli! Nina

Se strinjam z Nino. Vsak mora imeti najprej sebe rad. Vsako dopovedovanje strašev ne pride v poštev, ker bo otrok postal skrivnosten, kar pa sploh ni dobro.
Kar se tiče drugega vrtca . saj tam so tudi otroci, ki želijo biti leaderji, otroci, ki so še slabše vzgojeni itd. Če ne bo šlo tam, pa zopet selitev v drug vrtec?

Sama bi ostala v tem primeru zelo striktna in bi prijateljčka izključila iz svoje družbe in mu to tudi povedala na primeren način.

Pozdrav, Katarina

Draga Katarina!
Bom ti dal en primer da boš vidla kak se otrok počuti v taki družbi:
Živiš z možem s katerim se skoz prepiraš in povrh vsega je še nasilen.
Tvoja mama in foter se z njim pogovorita ampak on je do tebe še vedno nasilen.
Kaj boš naredila? Se boš odselila al si boš misla eh se je pri drugem itak lahko enako al pa še slabše? Pri otroku je še toliko huje ker ne more uveljavljat svoje volje ampak je odvisen od staršev in vzgojiteljic (ki naredijo za otrokovo varnost tak en k****). Premisli malo o tem pa pol komentiraj.

Jaz bi otroku v vsakem primeru potrebno nevsiljivo povedala, da so otroci pač različni, da so nekaj časa lahko prijatelji, da pa lahko eden začne drugega tudi izkoriščati. Vprašala bi sina ali mu je tako vedenje pri prijatelju še všeč ali zasluži boljšega. Povedala bi mu, da se drugih ne da spreminjati in ga vprašala, če ima kakšno idejo, kako rešiti ta problem, da se bo sam dobro počutil. Ne bi pa sina silila v odločitve. Vsekakor bi se o tem pogovarjala tudi z vzgojiteljico.

Miki, tudi sama sem že pomislila na menjavo vrtca oz. družbe in sicer takrat, ko se mi je otrok najbolj zasmilil. Ker pa se žal zaenkrat ne moremo tudi preseliti, živimo pa v manjšem kraju, se stikom s tem otrokom ne moremo izogniti. Pa to tudi ni naš namen. Problemi so zato, da jih rešujemo, ne pa da jim poskušamo uiti. In to bi rada z možem dopovedala sinu: sam mora pa priti do spoznanja, kaj si želi in zakaj si tisto želi. Ne boste verjeli, ampak v vrtec noče tudi takrat, ko njegovega prijateljčka ni tam. Precej trmoglave sorte je in prav imate, ko pravite, da mu svojega načina ne moreva vsiliti. Sama to še predobro vem. Pa mi ni vseeno, ko doživlja take stvari in mi je tudi jasno, da jih bo še, ampak vsi, ki imate svoje otroke veste, kako boli, če se kaj takega dogodi prav vašemu otroku.
Vsekakor bom danes malo povprašala vzgojiteljico.

Vseh problemov na tem svetu se pa res ne da rešit, kdor to pravi je genij al pa nor (kar je tak isto). Na koncu se moreš tak sama odločit kaj boš naredla ampak moj predlog še vedno ostaja nespremenjen (ko bo to možno).

V tem letih lahko ti namesto njega narediš zelo veliko. Trditev da so prblemi zato da jih rešimo je nesmiselna. Tega še vedliko zrelih, odraslih oseb ne zmore, kaj bo šele en otrok. Mali se mi prav smili, ker vem kak je to. VERJEMI, da mu s prepisom lahko samo pomagaš in ne škoduješ. Kaj pa en otrok ve da so problemi zato da se rešujejo, on bo vido v tem samo korist in to je važno. Zdaj se nimaš kaj sekirat, boš pa se v strajših letih če boš vidla na otroku kake psihične posledice, kot so nezmožnost normalnega fukcioniranja v družbi. Za mnenje povprašaj Psihologa pa boš vidla kaj ti bo reko.

Miki!
Tudi jaz se strinjam z Marušo, da so problemi zato, da jih rešimo. Že od malega je treba otroka učiti in spodbujati, da samostojno reši čim več problemov, starši pa mu moramo stati ob strani in ga spodbujati. Če ga boste navadili bežati pred problemi, bo kot odrasel bežal pred njimi s pomočjo alkohola in mamil. Preberite si knjigo Otroci so tega vredni!

Miki!
Tudi jaz se strinjam z Marušo, da so problemi zato, da jih rešimo. Že od malega je treba otroka učiti in spodbujati, da samostojno reši čim več problemov, starši pa mu moramo stati ob strani in ga spodbujati. Če ga boste navadili bežati pred problemi, bo kot odrasel bežal pred njimi s pomočjo alkohola in mamil. Preberite si knjigo Otroci so tega vredni!

Zdravo,

tudi jaz sem imela določene probleme v vrtcu, samo sem se pri priči o njih pogovorila z vzgojiteljico. Mogoče imam srečo, ker naša vzgojiteljica mi točno in zelo natančno pove o moji punčki, vse kaj počne kadarkoli jo vprašam, ne glede na to ali so v sobi ali na igrišču. Zato se mi zdi čudno, da jo ti nič ne omenjaš, po drugi strani pa mi je vzgojiteljica povedala, da so to za otroka izkušnje, ki so včasih boleče, in da je naloga nas staršev, da jim prisluhnemo, bodimo pozorni na njihova čustva in odzivamo se nanje.

Prepričana sem, da bosta otroku veliko pomagala, če boste pokazali da sočustvujete s to njegovo težavo in mu obenem pustili da jo dokončno reši sam. Če mu je prijateljček všeč naj bo z njim, naj se mu “pusti”, razložite mu zakaj to ni dobro za njega, in kako je prav lepo če je tak prijatelj, in da naj verjame vase. Vsiljevati mu kakšno svojo idejo, kaj je prav ali ni, ni dobro.

Ehhhhh sorry samo nimaš pojma:)) Te bi jaz zaj mogo bit mestni pijanec če bi to blo tak :>> Ajde še en primer za tiste tega ne razumete. Vrstnike sem spoznal v vrtcu ko sem bil star 4leta, bli pa so doma tud v moji ožji okolici (cca. 300m narazen). Ko sem bil s katerim od njih sam je blo vse o.k. kakor hitro pa so se skupaj dobili 3 al pa 4 pa so bli vsi proti meni in me tepli al pa se kakorkoli spravljali na mene. Nobeno posredovanje staršev v vrtcu ni pomagalo, tud številni pogovori z njihovimi starši ne. Vsi so obljubljali da bo bolše pa ni blo. Postali smo tudi sošolci v osnovni šoli in nasilje se je nadaljevalo. Vse do 8. razreda, vsak dan pouka. Sploh se mi več ni dalo hodit v šolo. Noben razrednik ni vedo kaj naj nardi, zato so nas v 4. razredu med seboj pomešali in oni 4 so bli v drugem razredu kot jaz. Pa se zadeva še vedno ni umirla, maltretirali so me med odmori in na poti v šolo in domov. Dostikrat so me “spremljali” tudi do vhodnih vrat in mi enkrat celo vdrli v stanovanje ter metali kamenje v šipe. V razredu je samo en kolega drzal z mano ampak sama nisma mogla nič proti njim. OŠ se je pol po vsem tem sranju le končala. Zdaj po 5 letih letih smo se vsi spremenili ampak jaz tega nebom nikol pozabo. Tega ne privoščim nikomu, niti vašemu otroku. Zdaj upam da me razumete.

Beg ne pomaga! Vsepovsod se najdejo leaderji in kaj naj potem… prepisuje otroka in se seli vsake par mesecev? Jaz poznam eno dušo, ki jo fant tepe… pa ne gre stran… pa jo še kar tepe… pa ne nardi nič… A pol se pa človek vpraša, a ji to ne paše…

Večina polemik je stara že en teden, pa se vseeno oglašam. Verjetno nimate težav s tem prijateljčkom samo vi, ampak tudi drugi starši v vrtcu. Več forumovcev je že svetovalo, da se pogovorite z vzgojiteljico, a potrebno bo še mnogo več. Vsi starši, ki opažate podobne težave, se pogovorite z vzgojiteljico, pa tudi s prijateljčkovo mamico. Včasih ljudje preveč molčimo! Rekli ste, da se s to mamico razumete. Ker ste zelo umirjena oseba (vsaj sodeč po slogu pisanja), ji zaupajte težave, ki jih imate z njenim nadobudnežem. Lahko ji tudi poveste, da se vam zdi tako obnašanje zoprno in nesprejemljivo. Ko bo prijateljček pri vas, ostro omejite, kaj je pri vas dovoljeno in kaj ne. Starši smo sicer zelo občutljivi na kritiko svojih otrok, a včasih lahko pravočasna kritika prepreči kasnejše težave. Samo leaderstvo je sicer popolnoma sprejemljivo, agresija, maltretiranje in zloraba pa so povsem druga stvar. Takle majhen maltretator bo jutri lahko vse kaj hujšega. In tudi to morate vedeti: otrok, ki maltretira druge, je pogosto sam maltretiran. Morda je potrebno prijateljčku celo pomagati…
Sina vzpodbujajte v dejavnosti, kjer se lahko izkaže, kjer je lahko boljši od ostalih. Morda je dober športnik, lepo riše ali podobno. Poskusiti vzpostaviti stike z drugimi starši, se obiskovati, hoditi na izlete. Sina ne poskušajte prepričati z besedami, ampak z vzgledom.
Če vam nič od tega ne bo uspelo, še vedno lahko razmislite o Mikijevi varianti. Nikakor ne smete dopustiti, da je otrok maltretiran!
Pozdrav!
Nina

Draga Nina,
Hvala za vaše mnenje. Dejansko so se zadeve nekoliko umirile, čeprav je še zdaleč od tega, da bi kaj dokončno razrešili……
Pravilno razmišljate, ko pravite, da neurejeno domače okolje vpliva na otrokovo obnašanje. Ker vem, da na to ne morem imeti vpliva in ker vem, da tudi, če se bom pogovorila z otrokovo mamico, ne bom opravila skoraj ničesar, v tej smeri pač ne ukrepam…..
Prijateljček v družbi z sinom na vsako sinovo razposajeno dejanje (sinu ne morem in nočem prepovedati, da v igri igrače skriva, prižiga lučko ipd.) reagira z udarcem. Sama menim, da vzorce obnašanja dobiva doma – starejši ko je, bolj ga učijo in bolj sprejema načine “fantovskih reakcij” , se mi zdi, da predvsem od očeta.
Kot sem dejala, na to ne morem vplivati, zato reagiramo tako, da sta otroka v prostem času čimmanj oz. skoraj nič skupaj, v vrtcu pa je vzgojiteljica bila opozorjena in je pozorna.
Sin je vse to sprejel in sploh nič več ne sili z njim v družbo, tako da lahko rečem, da kar malo bolj mirno živimo.
Hvala vsem za mnenja še enkrat in lep dan!
Maruška