Prosim vas za nasvet.Kako 9 letnega otroka pripraviti k učenju in nalogami.Pri nas traja vse predolgo.Vedno ima izgovore.Kaj naj storim.Vedno mu pravim.Prej boš naredil prej boš frej,pa se ga nič ne prime. Vse presliši in dela po svoje,vedno ima ogromno pripomb.Vso energijo uporabi za pripombe in ne za naloge.Domače naloge vedno delava skupaj.Prosim na pomoč.
Hvala.
LP Sanja

Z mojim odgovorom si ne boš nič pomagala, morda ti bo le malce v tolažbo. Želim ti povedati le to, da imam s svojim sinom, ki hodi v 3. razred, čisto enake težave. Imam edino to srečo, da naloge naredi v šoli. Glede učenja doma pa nam je učiteljica na 1. rod.sest. rekla, da ni potrebno. Vendar nisem čisto njenega mnenja in mislim, da se morajo tudi učenci nižjih razredov doma še malo učiti, če ne zaradi drugega, pa zato, da dobijo nekaj delovnih navad za v bodoče.
Jaz sem se sprijaznila s tem, da ga pač vedno, ko je potrebno storiti kaj za šolo, pa naj bo to branje, računanje ali pisanje, lepo pregovarjam toliko časa, da stori kar od njega zahtevam. Imela sem nekakšen plan, da bi vsak dan vsaj 15 min posvetil šoli, vendar priznam, da mi to uspe nekako trikrat na teden. Vem, da ne bo nikoli vzoren učenec in da bo potrebno veliko potrpljenja, da bo uspešen v šoli. Ostane mi le upanje, da bo nekoč spoznal, da se uči zase in ne zame.

Želim vam veliko uspeha !

Tanja

amapk ljudje vseprevečkrat prepozno spoznamo, da se učimo zase in ne za koga drugega.

Moj sin je šesti razred in je prepričan,da vse zna. Ko dobi slabo oceno pa joka. Znjim delam še vedno, vendar , moram priznati, da se letošnje leto zelo izogiba šolskim obveznostim.Pri teh letih se lahko samo še menim z njim,kakšni triki ne pridejo več v poštev. Pri mlajših dveh pa delujejo pohvale čudežno. Če pohvalim njuno prizadevnost,se ne bosta zlepa naveličala računati, pisati in brati.
Svetujem ti doslednost,ura za učenje naj bo vsak dan enaka.Ko opravi svojo nalogo,se lahko posveti drugim stvarem.Ko se učita,ne dovoli, da ti pripoveduje o drugih stvareh. Za pogovore si vzemita čas pred ali po učenju.
Nekateri starši pravijo,da so otroci preutrujeni,ko pridejo iz šole.Jaz sem ugotovila,da je bolje, če se z mojimi otroci učim,takoj, ko pridejo domov,saj se v večernih urah ne zmoorejo več zbrati.
Lep pozdrav Irena G.

Mnogo odgovorov na vprašanja kako motivirati otroka za učenje lahko najdete v knjigi “Kako se pogovarjamo z otroci, da se lažje učijo”.

Mislim, da je problem tukaj v tem, da otrok ne najde motivacije za učenje.
Verjetno je zelo ambiciozen in si želi uspeha na več področjih, ker mu pa to vedno ne uspe, izgubi voljo in upanje tudi v šolo in to lahko privede do zelo negativnih posledic. Mislim, da je pri vas starših zgodba popolnoma enaka: neuspeh v službi vam bo vzel tudi nekaj volje in moči, da bi se doma veliko ukvarjali z možem in otrokom, saj se boste zaprli v svoj svet in razmišljali o problemih. Tudi otroci jih imajo, ne pozabite tega! Bodite odkriti z njimi že od vsega začetka, otrok se največ nauči v prvih letih življenja. To kar mu boste vcepili na žačetku se ga bo držalo skozi vse življenje. Uf sn že malo zabluzo, pa upam da veste o čem govorim.

Četudi ga boste pripravili do učenja, le-to ne bo tako aktivno kot bi bilo sicer, če bi se učil po lastni volji. Će bo se učil pod prisilo bo v osnovni šoli še nekaj dosegel, problemi se začnejo predvsem v srednji šoli, ko ima človek vedno več motivacij, želja, tudi problemov v dobi odraščanja in spoznavanja samega sebe. Otrok se bo učil le pod pogojem, če bo za VSAK uspeh v šoli pohvaljen (to ne pomeni da za 3 ne sme bit!), in če za neuspeh ne bo grajan. V naprotnem primeru bo dobil do učenja hud odpor, žačel bo lagat o ocenah in prišli ste do začaranega kroga kateremu ni konca. Družina naj mu stoji ob strani v vseh pogledih.
Aja naj še omenim to, da na otrokov motiv lahko zelo vpiva družinsko vzdušje kot celota.

Komentarji so zaželeni.

Pozdravljeni,

cudeznega odgovora na taka vprasanja ni, zato vam posredujem samo “svoj recept”, ki je preverjeno deloval na enem(1!) otroku:)) Statistike zato iz tega ne moremo delati, lahko da bo delovalo, lahko da ne bo:)) “Poskusna zajcica” obiskuje sedaj peti razred, k “samostojnemu delu” pa smo jo pripravili v priblizno
4 mesecih tj. od zacetka obiskovanja 3.razreda pa do novega leta.

Najprej je treba lociti med “ucenjem” in nalogami. Naloge je zares treba narediti v taksni obliki kot so bile dane. Kljub temu napotek “prej kot bos, prej bos fraj” ni najboljsi. Nekako sugerira, da je delanje nalog neprijetna zadeva. Mi smo uporabili budilko, ki je otroka opomnila, da je treba priceti z delom. 9-letnik naj bi naloge naredil v najvec 30minutah (ne dovolite izzivljanja z barvanjem ali risanjem).(Prilagodite cas zahtevnosti naloge) Po 30minutah naj budilka ponovno zazvoni. Nato tekmujta: mu je uspelo do drugega zvonenja, mu ni(na zacetku mu skoraj gotovo ne bo), koliko ima minut v dobrem, koliko jih je prekoracil? Minute, ki jih ima v dobro, pomozite z dve in jih izkoristite za druzabno igro, branje ali sport, ki ga ima otrok rad.

Otrok naj sam izbere nagrado, nasa deklica je obicajno zelela, da je mama z njo igrala Stratego (se mi zdi), vcasih si je zazelela tudi igro badmintona in podobno. Hrana, ogled televizijske oddaje, igranje z racunalnikom, denar ipd. niso dovoljene kot nagrada. Nikoli (!) ne opustite te nagrade oz. je ne prenesite na naslednji dan. Steje samo aktiven del tj. ce igrata kosarko, samo 10min, ko jo zares igrata (pot na igrisce in podobno ni vsteto).

Prekoracene minute samo belezite na stolpicnem diagramu. Vsak napredek pohvalite, nazadovanje spreglejte. Ne nergajte, ne prepricujte, otroka samo 10 minut pred pricetkom opomnite, da bo budilka zvonila. Strinjam se z Ireno.g, ki priporoca takojsnje delo po prihodu domov.

Najpomembneje je seveda, da znate dolociti cas, ki ga vas otrok potrebuje, da opravi nalogo. Glede na to, da sta do sedaj naloge delala skupaj vam to ne bi smelo biti tezko.

Mislim, da vasa stalna prisotnost pri 9letniku ni vec potrebna. Samo na zacetku skupaj preglejta zvezke in dolocita nalogo ter vrstni red. Najprej so vedno na vrsti klasicni predmeti, sele nato vzgojni. Lahko kuhate (bolje, da nekaj delate, zato da se lahko na to izgovarjate) in samo vsakega toliko casa poskilite k njemu in pohvalite njegov napredek ali pa ga opozorite na preostali cas. (Otrok naj nalog ne dela v istem prostoru npr. v kuhinji). “Pripombe”, ki so dane v prazno tj. nimajo poslusalca, kmalu izgubijo car.

Verjetno ste ugotovili, da je ta nacin casovno se bolj potraten, saj je treba otroku dati se “nagrado” oz. z njim izdelati “kazenski” diagram.

“Ucenje” pa je druga pesem. Tukaj je bolj kot “kako” pomembno “kaj”. Ponovno prebiranje snovi, branje ze znanega besedila, pisanje nareka ali preracunavanje istih (podobnih) nalog ne vodi nikamor. Bolj se obnesejo izleti v naravo(mesto) s poudarkom na snovi, obisk knjiznice, izdelovanje plakatov, prebiranje literature, ki otroka zanima, pisanje nakupovalnega listka, zelja za rojstni dan, boggle oz. razlicne matematicne aktivnosti.

Dosti srece vam zelim.

lp
Alenka

Dober nasvet ni kaj, s skoraj vsem se strinjam edino s tem ne: “otroka samo 10 minut pred pricetkom opomnite, da bo budilka zvonila” To je nekaj najbol zoprnega kaj na tem svetu obstaja. Zveni kot grožnja: spravi se k delu, drugače..! To mi čist vzame voljo do učenja in mislim da nisem edini s tem problemom.
Drugo kar si pa omenla pa je zlo dobro, tekmovalnost v pozitivnem smislu je zelo priporočljiva saj otrok v tem vidi svoje napredovanje in to mu da še dodatno motivacijo.

Zdravo,

ker moja hči še ne hodi v šolo teško kaj konkretnega svetujem. Sama sem odraščala v družini kjer so bili starši zelo trdi in strogi. Vedno so govorili, da se učimo samo zase, nikoli ni bilo obljub “če boš odlična dobiš kolo (rolerje, mobi, …)”, zato sem bila še manj motivirana. Ne glede na to sva si s sestro zelo različni (ona je naredila samo osnovno šolo do konca in je v življenju zelo sproščena, jaz sem pa zdaj vpisala magisterij, in sem skoz v življenju en živi nevrotik, nezadovoljna do konca)

Tako da je nasvet, (mogoče) nepotreben, vsak otrok si je različen…..

Izkušnje moje družine so take:
Starejši sin je bil v osnovni šoli kandidat za “posebno šolo”, vendar smo s pomočjo strokovnjakinje izven šole in napredne učiteljice na šoli “pregurali” do konca OŠ. Sin sedaj obiskuje 2. letnik srednje šole in ima lepe rezultate (matematika 4, ostale predmete 3 in 4). Mlajši sin obiskuje isto OŠ in ima prav tako odpor do vsega v zvezi s šolo (povedati moram, da imam tudi osebno odpor do šole, zato hodi na roditeljske sestanke mlajšega sina mož) . Upamo, da se bo tako dobro “izteklo” tudi zanj, ko bo nadaljeval šolanje v srednji šoli.

Otroka se da načeloma motivirati za delo na več načinov. Ena največjih skrbi za otroka je, da učenja, domačih nalog ne bo nikoli konca.

Otroka je potrebno navajati počasi na red. Če jim učiteljica daje veliko domačih obveznosti, je še vedno bolje, da jih otrok naredi le nekaj, kot nobene. Zato se dogovorite s profesorico o nepopolni domači nalogi. Otroku jasno pokažite že na začetku učenja, koliko točno mora narediti in te meje ne širite naknadno. Torej, če ima otrok za rešit 5 nalog, mu jih damo za rešit le 2 ali 3. Tako bo videl, da spoštujemo mi njegovo željo. Mogoče bo kaj bolje, moralo bi biti.

Pa še nekaj. Starši, poigrajte se malo z otroci tudi pri domačih nalogah. Pri računanju recimo lahko telovadite z računi, ali pa se igrate tombolo ali človek ne jezi se, kdor koga spodbije, reši račun… Pri učenju lahko besedilo zarepate ali zapojete, lahko si pomagate z lutkami…

Poizkusiti ni greh… Predvsem pa ne smemo povezovati na način “če ne boš naredil domače naloge, se ne boš smel igrati…” Saj domača naloga ni kazen, je le pot, da bomo stvari bolje usvojili.