Imam dvomesečno hčerko, ki (najbrž) kar veliko joka. Sama menim, da je to najbolj povezano z njenim značajem oz. temperamentom, saj zlepa ne more biti na miru, celo med dojenjem včasih maha z rokicami in, če se le da, hkrati premika tudi glavico in nogice. Mučijo jo tudi krči (zaspi šele pozno ponoči), najbrž predvsem zato, ker tako hlastno pije, pa zraven “poje” še precej zraka.

Že od začetka se hoče nositi pokonci. Radovedno motri vse okrog sebe in ima zelo rada, da ji pripovedujem o stvareh, ki ji zdaj že tudi vidi. Vse jo zanima. Če ji moja rama zakriva pogled, se zdaj zna že kar uspešno prebiti do primernega razgleda.

Če ji kaj ne ustreza, zelo hitro izbruhne v hud, včasih že kar histeričen jok. Skorajda ne morem reči, da kdaj samo malo pojoka. Ko ima krče, se iz spanja prebudi z ravno tako hudim in zelo glasnim jokom.

Ves čas si govorim, da je pač energičen in zato zahteven otrok, vendar pa me je hkrati kar strah, da je z njo kaj narobe, pa sama ne prepoznam znakov, ki jih kaže. Morda delam kaj narobe … Nasvetov polni bližnji mi pravijo, da bi morala biti jaz skrajno mirna, pa bi se tudi otrok umiril … Po dveh mesecih kolik sem najbrž predvsem utrujena … Z možem kakšen večer komajda še zmoreva s humorjem prebroditi ure, ko na vse možne načine tolaživa najino malo … Kapljice ne pomagajo nobene. Vse smo že preizkusili.

Podnevi jo večinoma kar uspem potolažiti: z nežnim prigovarjanjem (če ga sliši …), petjem, plesom po kuhinji … Vendar pa običajno traja … Le redko pomaga že to, da jo samo stisnem v naročje. Dude ne mara …

Najtežje je, ko smo z njo zunaj.
Danes sem kar obupana. Bili smo pri zdravniku, pa je že v čakalnici pričela jokati …, medtem ko so drugi dojenčki lepo mirno spali ali se crkljali v naročjih svojih mamic. Ko smo prišli do zdravnika, je že kričala na vse grlo. Z zdravnikom sem se hotela še marsikaj pogovoriti, tako pa smo bili prisiljeni bolj nahitro zaključiti.

Dragi starši, upam, da se bo oglasil kdo, ki ima podobne izkušnje, in me malo pomiril … Tudi meni je šlo na jok, ko sva odhajali od zdravnika in je bilo v čakalnici še vedno vse spokojno tiho, mi pa smo dobesedno prikričali ven … In potem tisti pogledi: kakšna mama pa si, da ne znaš pomiriti svojega otroka …

Ali je možno, da je samo zaradi krčev tako vznemirjena, da jo že vsaka malenkost spravi v tak hud jok … Bo torej s koncem kolik bolje?

Naj povem še to, da zna biti tudi povsem dobrodušna in zadovoljna. Zelo rada strmi v medvedka pando, ki visi nad previjalno mizo, rada se kopa …, vendar pa je teh dragocenih trenutkov žal veliko manj kot pa joka …

Kar se tiuče dude jo nekateri sicer odsvetujejo, vendart pride zelo prav. Naš malček se z njo zelo pomiri. Vendar je od začetka ravno tako “ni maral”. Vedno jo je izplunil, dokler nisem ugotovila, da je enostavno ne zna obdržati v ustih. Poskusila sem mu jo sama držati (nežno) v ustih in uspelo je. Kmalu se je prisesal vanjo.

Naš malček je večkrat slabe volje, če ni dovolj naspan, to je ponavadi popoldne. Zato grem z njim v posteljo in ob meni zaspi vsaj za kake pol ure. Če to ni dovolj, ga peljem na zrak. Ta jesenski hladen zrak ga kar malo utrudi in potem je miren. Seveda ima v vozičku skoraj vedno dudo.

Pri dojenčkih se vse tako hitro spreminja, da nikar ne obupujta. Kmalu bodo kolike minile in bo že veliko bolje.

Lep pozdrav, Katarina

Draga Julija!

Na trenutek se mi je zazdelo, kot da berem svoje misli izpred približno dveh mesecev. Tudi z našo dojenčico je bilo pri tej starosti podobno. Ker si omenila požiranje zraka, naj ti napišem našo izkušnjo.
Pri pregledu v bolnici (tudi zaradi neutolažljivega joka) so dejali, da ima aerofagijo, to je ogromno zraka v želodčku. Svetovali so dvignjeno zglavje za 30 stopinj in obvezno podiranje kupčka po in tudi med hranjenjem ter da jo vsaj pol ure po hranjenju držimo pokonci. Pomagalo je, malo pa je menda pomagal tudi čas, sedaj je že mnogo mnogo bolje. Poskusi! Želim ti veliko potrpljenja. Oglasi se še!

Lep pozdrav, Sonja.

Draga Juluja!

Iste probleme sem imela tudi sama. Vedno non stop v luftu, bog ne daj, da česa ni videla, pri zdravnku je bilo pa ravno tako, vsepovsod vse okol obrnt, medtem, ko so drugi otroci lepo sedeli z dudami ali pa brez v maminih naročjih. Tudi zdaj, ko ima pet let, je nergalasta in če nekaj ni po njeno, je ogenj v strehi. Tudi sedaj je še vedno zelo, zelo živahna, nonstop v pogonu. velikokrat se živciram, ker se ji ne da nič dopoveddati in me sprevlja na rob obupa, vendar potem vsakič pomislim, da hvala bogu, samo da je zdrava. Naj nori, naj skače, bolje tako, kot pa tisti otroci, ki so tako irni, das sploh ne veš, ali je živ, ali ni.

Sama sem imela prav take težave z prvo punčko. Neutolažljiv jok, brcanje, spanja skoraj nič in neutolažljiv jok. Celih štiri mesece, dokler nas ni po mojem stalnem obiskovanju pediatrinje končno zdravnica le poslala na klinikom, kjer so ugotovili, da gre za alergijo. Po tem, je bila čisto drug otrok, zadovoljna, da se nisem mogla načuditi, da se je tako spremenila.

Otrok hoče z jokom vedno kaj povedati, zato ga ne smemo zanemariti, ali si to razlagati, češ, tak je.

Živahen otrok ni jokav, to se odraža na drugačen način.Menim, da je najbolje, da se odloćiš za kakšen pregled-ne samo pri pediatriu, ki nas velikokrat pošlje domov
s kakšno brezvezno razlago, nikar ne čakaj raje ugotovi pravi vzrok, tako bo lažje tebi in tvojemu otroku.

Srečno! Lala

Kot zveni je vas otrok res pravi Dojencek. Ce bi ljudje lahko kupovali otroke preko katalogov bi najverjetneje tisti Tamirni bili v najvecjem povprasevanje.

Eni otroci jocejo drugi pa ne. Vcasih otroci hitro goltajo pa jih zato trebuh muci. Kar imam sam izkusenj pa jocejo vsi res pa je da eni manj drugi pa vec. Ce je delkica radovedna in si zeli crtanja pa ni nic narobe le pocrtajte jo saj tako odvisna kot je sedaj od vas kamlu ne bo vec.

Prav vceraj sem izvedel da je moja zena noseca in, ja spet bo jokanje in neprespane noci vedar ko te otrok prvic pogleda in ti rece tata ali mama in naredi tiste prve korake je pozabljeno vse.

Ce bi bil na vasem mestu se ne bi nis sekiral le crtajte jo in imejte jo radi. Seveda ce pa bi se otrok enako obnasal cez par mesecev ne bi skodovalo da se o tem posvetujete s svojim zdravnikom.

Nasplosno pa velja d jocejo vsi le da eni manj drugi pa vec.

Dobrodošla!

Tudi mi imamo tako radovedno malo “srako”. Prvi meseci so bili zares naporni. Sama sem hujšala, bila zivčna in čisto izčrpana. Vsi so mi govorili, da se moram umiriti in potem bo tudi tamala bolj mirna. Ampak kako? To je bilo zares nemogoče.
Z možem sva Ano skoraj cel dan prenosila, saj je le tako dovolj videla svet okoli sebe. Poleg vsega so jo matrali še trebušni krči. Bilo je veliko neprespanih noči. Celo v vozičku se ni hotela voziti vse do takrat, ko je lahko sedela. Na sprehodih sem samo gledala mirne speče otroke in vesele mamice, medtem ko sem jaz nosila mojo štručko v kengurujčku ali na rokah saj se je drugače samo jokala, bolje rečeno drla-histerično. Pa tudi mira z rokicami in nogicami ni bilo nikoli. Celo med spanjem je krilila in brcala.
Vse skupaj je seveda sprmljal neutolažljivi jok. Včasih jo je bilo res težko pomiriti.Bila so obdobja, ko je bila dobesedno živčna ker ni prav videla, nato je sledilo obdobje, ko se je jezila ker ni bila dovolj spretna z rokicami, kasneje se je jezila če nidobila željenega predmeta… Stvari so se počasi umirile ko je začela kobacati, popolnoma pa šele ko je shodila (10 mesecev in pol). Sedaj ima 13 mesecev in je prav prijetna punčka. Živa sicer kot poper, vendar ubogljiva. Radovednost je še vedno njena vrlina, pa tudi v joku bi dosegla dobro uvrstitev.
Draga Julija, mislim da ni s tvojo punčko in s tvojo vzgojo prav nič narobe. Krči in obdobje histeričnega joka bosta minila. Vse to boš kasneje pozabila in tvoj živahen črviček ti bo pripravil še veliko presenečenj in veselja, da je vredno potrpeti. Mislim da je bolje imeti živahnega otroka kot takega mirnega. Potrpi še malo in vse se bo uredilo. Meni moja mama pravi, da sem bila jaz enaka. Pozanimaj se še ti, mogoče je vse to dedno. Ljudje smo pač različni -HVALA BOGU.
Oglasi se še kaj!
Lep pozdrav tebi in tvoji hčerkici!

Ko sem prebrala tvoje vrstice, se mi je zdelo kot da jih pišem sama… Mislim, da je bila moja hčerka identična tvoji. Neprestano je sunkovito migala z rokcami in nogicami, radovedna, hotela je biti neprestano pri meni, že če jo je kdo pogledal in ogovoril je začela kričat! Spala ni skoraj nič, oziroma je spala po pol ure, ponavadi se je zbudila takoj ko sem jo položila v posteljico. Po vsakem obroku je bruhala. Da ne govorimo o krčih do enih ponoči, ko sem plesala in pela po stanovanju, da se je umirila. Priznam, da sem bila strašno živčna, mož mi je sicer hotel pomagat, a ga ni sprejela. Seveda je bila za vse babice to zelo razvajena punca, ampak danes vidim, da sploh nitako in da je to le stvar karakterja.
Zelo zelo dosti je pomagala duda, ki mi jo je svetovala babica že pri enem mesecu, ker se je hotela neprestano dojit. Najprej je ni znala sama držat in ji je neprestano padala iz ust, potem pa se je navadila.
Nekje pri treh mesecih se je malo umirila z vidika jokanja. Očitno so krčki končali. Pri štirih, ko sem ji prvič dala zribano jabolko, je bilo tudi prvič da ni tega izbruhala. In kot se sedaj spomnim, je bil takrat kot en magičen preobrat. Počasi je začela sprejemat druge ljudi. Sploh pa je bilo takrat vsak dan nekaj novega in jo je bilo res veselje spremljat. Ja, mislim, da sta najini hčerki ena tistih zelo zelo živahnih. Včasih si res zaželim, da bi bila tudi moja miška ena takih, ki jih postaviš v stolček ali stajico in se lotiš likanja, sesanja ali kuhanja, kot to uspeva večini mojih kolegic, po drugi strani pa ima to tudi veliko prednosti. Ker je tako radovedna, se tudi hitro nauči novih stvari. Prva se je sama dvignila pokonci, prva je sedela, že pred dvemi meseci se je postavila trdno na noge… Ti povem, da si marsikatera mamica želi živahnega otročička!
Zdaj je moja hčerka stara enajst mesecev in je prav simpatična. Veliko se smeje, posnema vse mogoče in jaz sem čisto pozabila, da mi je bilo na začetku tako hudo. Seveda še zdaj ne more sedet več kot dve minuti na miru (in jaz seveda tudi ne!), trmasta je in ponavadi doseže to kar hoče.
Tako da je moj nasvet lahko samo tak: potrpi, ker bo minilo samo od sebe. Kmalu se bodo začeli kazati tudi dobri vidiki tvojega otroka!
Srečno!
JulijaM je pisal/pisala:
>
> Imam dvomesečno hčerko, ki (najbrž) kar veliko joka. Sama
> menim, da je to najbolj povezano z njenim značajem oz.
> temperamentom, saj zlepa ne more biti na miru, celo med
> dojenjem včasih maha z rokicami in, če se le da, hkrati
> premika tudi glavico in nogice. Mučijo jo tudi krči (zaspi
> šele pozno ponoči), najbrž predvsem zato, ker tako hlastno
> pije, pa zraven “poje” še precej zraka.
>
> Že od začetka se hoče nositi pokonci. Radovedno motri vse
> okrog sebe in ima zelo rada, da ji pripovedujem o stvareh, ki
> ji zdaj že tudi vidi. Vse jo zanima. Če ji moja rama zakriva
> pogled, se zdaj zna že kar uspešno prebiti do primernega
> razgleda.
>
> Če ji kaj ne ustreza, zelo hitro izbruhne v hud, včasih že
> kar histeričen jok. Skorajda ne morem reči, da kdaj samo malo
> pojoka. Ko ima krče, se iz spanja prebudi z ravno tako hudim
> in zelo glasnim jokom.
>
> Ves čas si govorim, da je pač energičen in zato zahteven
> otrok, vendar pa me je hkrati kar strah, da je z njo kaj
> narobe, pa sama ne prepoznam znakov, ki jih kaže. Morda delam
> kaj narobe … Nasvetov polni bližnji mi pravijo, da bi
> morala biti jaz skrajno mirna, pa bi se tudi otrok umiril …
> Po dveh mesecih kolik sem najbrž predvsem utrujena … Z
> možem kakšen večer komajda še zmoreva s humorjem prebroditi
> ure, ko na vse možne načine tolaživa najino malo … Kapljice
> ne pomagajo nobene. Vse smo že preizkusili.
>
> Podnevi jo večinoma kar uspem potolažiti: z nežnim
> prigovarjanjem (če ga sliši …), petjem, plesom po kuhinji
> … Vendar pa običajno traja … Le redko pomaga že to, da jo
> samo stisnem v naročje. Dude ne mara …
>
> Najtežje je, ko smo z njo zunaj.
> Danes sem kar obupana. Bili smo pri zdravniku, pa je že v
> čakalnici pričela jokati …, medtem ko so drugi dojenčki
> lepo mirno spali ali se crkljali v naročjih svojih mamic. Ko
> smo prišli do zdravnika, je že kričala na vse grlo. Z
> zdravnikom sem se hotela še marsikaj pogovoriti, tako pa smo
> bili prisiljeni bolj nahitro zaključiti.
>
> Dragi starši, upam, da se bo oglasil kdo, ki ima podobne
> izkušnje, in me malo pomiril … Tudi meni je šlo na jok, ko
> sva odhajali od zdravnika in je bilo v čakalnici še vedno vse
> spokojno tiho, mi pa smo dobesedno prikričali ven … In
> potem tisti pogledi: kakšna mama pa si, da ne znaš pomiriti
> svojega otroka …
>
> Ali je možno, da je samo zaradi krčev tako vznemirjena, da jo
> že vsaka malenkost spravi v tak hud jok … Bo torej s koncem
> kolik bolje?
>
> Naj povem še to, da zna biti tudi povsem dobrodušna in
> zadovoljna. Zelo rada strmi v medvedka pando, ki visi nad
> previjalno mizo, rada se kopa …, vendar pa je teh
> dragocenih trenutkov žal veliko manj kot pa joka …