Zanima me, če ima kdo kakšne izkušnje, kako “navaditi” 5 let starega psa na novorojenčka, da ne bo ljubosumen.
Hvala.

Naša izkušnja je taka: ko smo prinesli novorojenčka domov, ga je najprej pes ovohal. Nato smo bili vedno pozorni, da ni bil pes preveč odrinjen, da je dobil zadostno pozornost. Tudi ne preprečujemo radovednega ovohavanja. Psička je dojenčka sprejela povsem normalno (vsaj videti je tako).

Lep pozdrav, Katarina

Izkušenj sicer nimam, sem pa brala, da naj bi že iz porodnišnice še preden pride otroček domov, prinesli kužku kakšen predmet ( pleničko, krpico ) od dojenčka, da se navadi njegovega vonja, potem pa tako kot je napisala Katarina.
Srečno !

Tjaša živjo!

Tudi mi imamo doma psa, nemškega boxerja starega 3 leta in pol in dojenčka starega 10 tednov. Ko smo malega prinesli domov, smo kužku pustili, da je malo povohljal okoli košare, potem pa ga poslali ven. Ti povem, da je 2 dni najprej sedel na hodniku pred vrati in se ni premaknil nikamor in prav začuden poslušal nove zvoke (jok)..res je bil smešen ko je kar krivil glavo postrani… Tudi sedaj je vse v redu. Občasno ga spustimo povohat novega člana (pazi samo, da otročku ne bo polizal rok ali pa celo obraza) in potem je njegova radovednost potešena…je namreč precej radoveden in z vsakim letom bolj otročji se mi zdi :))
Seveda pa je verjetno od psa do psa drugače, tudi pri isti pasmi ni enako! Odvisno kako je kuža “vzgojen”.

lp,
n.

Hvala vsem trem za odgovor, ker meni so najprej sploh rekli, da se moram psa “znebiti”, češ da otrok in pes ne gresta skupaj. Pa verjetno tisti, ki imajo pse, vedo, da to ni stvar ampak ravno tako družinski član, ki ga ne moreš kar nekomu dati.

Pozdravljena!

Glede psa je tako, da pes postane velikokrat najboljši prijatelj otroku. Morda že poznaš tisto zgodbo, ko je nekdanji predsednik Jugoslavije Tito odraščal v veliki družini, pa ni bilo časa zanj, tako da se je naučil hoditi ob psu. Pes je ljubil otroke. Tudi sama razmišljam o tem, kako bo, če pride dojenček, pa že imam psa doma. Vse je odvisno od vzgoje, pes mora dobiti pozornost kot je bil vajen in mora biti del družinskega življenja, pa bo sprejel otroka. O tem, da se mora pes umakniti, sploh ne razmišljam, ker brez njega ni popolne družine. Na srečo imam zdaj takšnega psa, ki je nor na sosedove otroke in če jih sliši, bi najraje pobegnil k njim, da se igra z njimi. Komaj ga krotimo, da ne pobegne k otroku. Ne vem, od kod ima tako rad otroke, ker sem ga našla na cesti in odpeljala k sebi. Bil je že odrasel.

Vso srečo z otrokom in psom!

LP

Tudi pri nas, je kuža pri hiši že od malega. Izredno rad ima otroke. Če sliši otroški jok iz kopalnice, me takoj nalaja, češ kaj si mu pa počela. Ugotovili smo, da je prav, da se kužka ne zapira, da je enostavno del našega vsakdana, našega življenja in obrestovalo se je…Sicer pa je kuža dobra družba otokom, nekje sem brala, da celo s kužki obiskujejo bolane otročke v bolnici.

Lp, Manja

Zdravo,

Jaz sem ena od tistih, ki ni ravno navdušena nad idejo, imeti otroka pa še psa v stanovanju.

Seveda, če imaš hišo, je to zgodba za se, samo vedno bi me bilo strah (sem bolj prestrašene sorte) kaj če ostaneta kuža in novorojenček za trenutek sama in se kaj zgodi (v enem od forumov sem zasledila, da je kuža kar precej ugriznil otroka v obraz, tako da res nikoli ne veš)

To je moje osebno mnenje, jaz ne bi nikoli imela psa v stanovanju, zraven otroka pa nikakor in apsolutno ne!

Tudi jaz sem prebrala tisto o ugrizu. Ne vem sicer kakšne so bile okoliščine, ampak vsekakor ne mislim puščati psa samega z otrokom, ker še tako prijazen kuža, četudi čivava, je še vedno žival.

Pozdravljeni,

ta odgovor je namenjen vsem na forumu
le kako morete tako razmišljati……..vsi govorite kako je to grozno, če pes
ugrizne otroka, v resnici pa razmišljate “pa saj se to meni ne more zgodit”
Mogoče smo tudi mi tako razmišljali, ampak je zdaj vse drugače…
Mi smo psa tudi pobrali na cesti in mu nudili dober dom, od nas ni bil
nikdaj tepen, vsi smo ga imeli radi in tudi hčerka in on sta se dobro razumela,
tako da so bile okoliščine normalne, toliko da veste……..
Le da naš dober namen do psa ni bil poplačan……..mogoče je od prej imel
slabe izkušnje.

Draga Tjaša, tudi jaz nisem nikoli otroka puščala samega z otrokom, ampak
to so le sekunde. In ne moreš mi rečti da ne boš nikoli pogledala vstran, raje
malo razmisli…..
Mogoče bo kdaj trenutek ko se bo pes ustrašil in nikoli ne veš kaj roji po
pesji glavi. Odločilne so sekunde ne minute ko ne boš pozorna tako kot jaz,
ampak posledice so lahko velike.

Res mogoče, če je pes še mlad in bo odraščal z otrokom, da se nebo nič
zgodilo, ampak jaz več ne bi nikoli tvegala.
Tako kot če bi rekla, da ne bo otrok nikoli padel, saj bom pazla……..
Zato vsi raje malo razmislite………..

Bojek

Nisem rekla da je to grozno ali vas obtoževala, vem pa, da se vsak boji, da se bo to zgodilo njemu. Kot sem rekla, pes je še vedno žival. Niti nisem razmišljala v smislu češ kako se jim je pa to lahko zgodilo, ampak bolj v smislu upam, da se to meni ne bo zgodilo, ker ne rečejo zastonj da je nekdo “ljubosumen kot pes”.

Se zelo strinjam. Primeri, ko sicer čisto ljubezniv pes naenkrat ponori in ugrizne lastnika oziroma koga drugega od domačih, so dokaj pogosti (ravno prejšnji teden na urgenci). Ni vredno tvegati. Čas, ki ga zahteva pes, pa je bolje posvetiti otroku.
Sicer nisem zagovornica pretirane čistoče in sterilnih razmer za dojenčka, a da bi pes najprej z gobčkom šaril po poscanih vogalih in vsej drugi nesnagi, potem pa po dojenčku, mi nekako ne gre.