Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja Prijateljstvo in pogovor

Prijateljstvo in pogovor

Pozdravljene!

Se je mogoče tudi vam zgodilo, da ste se preselile, poročile in postale mamice, potem pa kar naenkrat ugotovile, da ste z nekdanjimi prijateljicami izgubile ne le stik, ampak tudi skupne točke?

Priznam, dolgčas mi je po kakšnem sprostilnem klepetu. Vsakdo kdaj potrebuje oporo, nasvet in nekoga, ki bi mu zaupal.

Oglasite se mi.

Alenka M.

O, ja! Meni je zelo blizu ta tema.

No, sama še nisem mamica, upam, pa da bom kmalu. In tukaj je tudi problem, če lahko temu tako rečem.
Moje prijateljice še ne razmišljajo o otrocih, jaz pa si jih srčno želim. Zdaj se počutim nekako odmaknjeno od njih, saj imam občutek, da sem se spremenila in da me nihče ne razume, kako zelo si želim otroka. Nočem pa tarnati o tem vsakič, ko se vidimo.
Vse se je pa začelo, ko sem se pred dobrim letom poročila in odselila. Vse ostale prijateljice so samske in nekatere od njih niti nimajo namena se poročiti in imeti otroke.
Ne rečejo mi nič, le, ko hočem kakšno vzpodbudno besedo (ko sem npr. dobila menstruacijo namesto dveh črtic na testu), od njih tega res ne morem pričakovati. Ko pa le vprašajo, zakaj sem tako slabe volje in jim povem vzrok, pa rečejo: “saj bo, ne se tako sekirat.” To zame ni tolažba, saj one ne vedo, kako je to.
Malo se se razpisala, malo drugo temu udarila.
Se oproščam, Alenka M. Zaneslo me je, ker to tudi mene muči.

Bom ti napisala podobno kot sem že Majdi (Meni je dolgčas):
Tudi meni se je to dogajalo pri prvem otroku. Poročila in preselila sem se v drug kraj, prijatelji še niso imeli svojih otrok, … No, potem pa sem na sprehodih z dojenčkom v vozičku srečevala in spoznavala druge mamice. Pokukaš v voziček in rečeš: joj, koliko je pa star, a je fantek a punčka… pa je debata za celo dopoldne. Potem, ko se srečata tretjič gresta skupaj na kavico, če sta si všeč, se začneta obiskovati, … pa imaš kar naenkrat cel kup novih prijateljic, s podobnimi težavami in seveda glavno temo – naši otroci. Še vedno pa se lahko posvečaš tudi svojim hobijem ali greš npr. na tečaj plavanja (skupaj z dojenčkom) na Fakulteto za šport, se zmeniš s sosedo, ki ima tudi dojenčka in se gresta malo potepat po BTC, zletiš z otročkom na Bled nahranit labode in sebe s kremšnitami, KONČNO pomiješ okna (ko otrok spi), spečeš najboljše piškote za moža, ….

Ko se spehajaš z dojenčkom v vozičku si ponavadi kot magnet, ki privlači ljudi: kukajo ti v voziček, kaj pomodrujejo, kaj potečnarijo (ja – kako to, da nima kapice? ), poklepetajo ( moj trimesečnik ima pa že 6 zob in skoraj hodi), … he, he, he, malce karikiram toda meni ni nikoli dolgčas.

Sama sem se že večkrat selila, posebej med študijem. Tako sem vajena izgubljanja in pridobivanja prijateljic. Prijateljice se vedno najdejo, še posebej za klepet. Težko pa je danes najti človeka, ki bi te razumel zares iskreno (vsaj meni ni uspelo). Vsak ima svoje probleme in se z njimi ubada. Zdi se mi, kot da ljudje nočejo poslušati tujih problemov, ker imajo že sami težavno življenje.
Bolje je, da probleme rešiš sama pri sebi in da se zaposliš z raznimi dejavnostmi, da ne boš imela časa razmišljati o problemih.
Jaz trenutno rešujem svoje težavez branjem in z jogo.

Lep pozdrav, Katarina

Tudi jaz imam podoben problem. Sicer imam 2 punčki, tako da nekateri mislijo da meni pa ze ne more biti dolgcas. Delam v družinskam podjetju. Ne vem, ali imate tudi vi take prijatelje, ampak zdi se mi da so vsi enaki. K nama bi se prisli, da bi pa oni povabili to pa raje ne. Ali se bojijo otrok (meni se zdita prav mirni), ali pa so vsi tako prekleto škrti! To pa pravzaprav niso prijatelji! Če pa se že nekako razumemo, pa nobeden nima časa (vključno z mojim možem), vsi imajo tako pomembne službe. Zanima pa me tudi kako se razmete z možmi, ali vas kdaj še kam peljejo? Moj v glavnem pride domov sesut, pa more imeti najprej 1 uro miru pred vsemi, potem gre malo na računalnik ali pa meče žogo na koš na dvorišču, pol gredo otroci itak tako spat, pol ima pa že televizijo. To se sedaj dogaja že 3 mesece. Jaz sem po pravici že naveličana vsega, pa mu pravim, da bi lahko kdaj še kam šla zvečer (glede varstva imava lahko poskrbeljno). sploh ne vem več kaj naj naredim!

Živjo!

Tudi jaz imam podobne težave kot Alenka M. Sicer se nisem selila nikamor, ker smo si dom uredili kar v spodnjih prostorih naše hiše, vendar so se vse prijateljice nekoliko oddaljile. Nekje ne najdemo več istih interesov, da bi si lahko zaupale podrobnosti. Včasih sem z najboljšo prijateljico lahko čvekala cel popoldan, potem sva si pa zjutraj imeli toliko za povedat, da sva se morali spet popoldan dobiti.

Sedaj imam otroka, družino, obveznosti, službo. Sicer se družimo z sosedami, ki so mamice, vendar čutim, da je ukvarjanje z razvojem otroka edino skupno zanimanje, saj prihajamo iz zelo različnih okolij in navad. Zelo pogrešam tisti pristni “čvek”, ko sem lahko povedala nekomu vse kar mi leži na duši.

Moj mož je sicer zelo požrtvovalen, vendar ga v večini primerov ne zanimajo ženski pogovori. Kar se pa tiče nesodelovanja moža pri vzgoji in gospodinjstvu, kot je napisala Aleksandra, pa bi dejala, da se zelo strinjam z idejo, ki je bila napisana v tem forumu. In sicer, da so nekateri možje še otroci, ki se ukvarjajo s svojimi hobiji in nekje ne morejo dozoreti in dojeti, da so tudi žene utrujene, ko se vrnejo iz službe, pa jim to ponavadi nobeden ne prizna. Jaz sem se s svojim resno pogovorila. Sedaj imava vsak kakšen dan v tednu prosto, ostale dni preživimo skupaj.

LP

Vse lepo pozdravljam – posebej hvala Zaliki.
Prej nisem napisala, da sem drugače s svojim življenjem zelo zadovoljna. Imam službo, ki jo z veseljem opravljam, rada se ukvarjam z gospodinjstvom in imam hobije. Z možem se kar dobro razumeva – odvisno od dneva in razpoloženja. Hčerka je takšna kot vsi otroci, enkrat pridna kot bubica, drugič pravi vražiček.
Manjka pa mi prijateljica. Zgleda, da sem pač v fazi, ko odkrivam še svoje druge potrebe, ki so bile v času, ko je bila hčerka dojenček nekako nepomembne oz. jih nisem niti čutila. Sem zelo komunikativna oseba, vendar so prijateljski krogi v moji okolici že zaprti. Znam prisluhniti in pomagati, pa tudi sama to potrebujem.
Še pišite, veselim se že.

Še enkrat jaz.

Ne bom rekla, da mi je vseeno, ker očitno, kjerkoli poskusim, naletim na zaprta vrata. Žal je pač tako, da smo si različni.

Mogoče pa bodo tole le prebrala dekleta, ki si želijo spoznati iskreno prijateljico, zato vas kar naravnost vabim, da se spoznamo. Stara sem 25 let, živim v Zasavju, delam v Ljubljani. Imam moža, majhno hčerko, načrtujeva pa še enega sončka.

Dajmo, nasmejmo in zjočimo se kdaj skupaj. Saj ni res, da ni katera od vas včasih osamljena in ranljiva, čeprav je navzven vedno nasmejana!

Lep vikend vsem!

Jaz sem ta prva ki sem za da se take mamice dobijo. Jaz sem sicer iz Ljubljane, torej je razdalja malo prevelika. Ampak probati ni greh. Naprej povej pa ti!!!!

Pozdravljene,
tudi sama imam problem, ki se imenuje pomankanje prijateljice. Živim sama z 2 leti staro deklico, pred kratkim sva zeživeli sami in načeloma nama gre zelo fajn.
Pa kljub temu pogrešam družbo, saj veste, sprehod, klepet, čaj… Mogoče sem sama premalo aktivna v tej smeri. Drugače sem aktivna, komunikativna.Pa opažam, da tudi deklici nisem več dovolj samo jaz, čeprav je v vrtcu. Tudi popoldan teži k otroški družbi in vem, da jo na svoj način celo oviram. Torej – osamljene, z otrokom ali brez, aktivne, neaktivne, postanimo prijateljice in si popestrimo dneve, ki tako bežijo.
Živiva v Šiški in se oglašava na telefon 519-33-42.
LP, Gea

New Report

Close